Jedro

Ugovor znižanja dolga iz naslova DDV se nanaša na višino terjatve, ta pa izhaja iz izvršilnega naslova sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za dejstva, ki se nanašajo na terjatev, da so nastala pred sklenitvijo sodne poravnave in bi moral dolžnik uveljavljati dogovor o izdaji dobropisa v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka.

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti upniku 447,98 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavilo izvršbo za več plačanih zneskov na račun stroškov, obresti in glavnice (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tretja ni vložila tožbe na nedopustnost izvršbe na zarubljeni vozili in je nadaljevalo izvršbo (II. točka izreka). Zavrnilo je ugovor dolžnika po izteku roka in predlog za odlog izvršbe (III. točka izreka). Dolžniku je še naložilo, da mora v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da se dolžnik sklicuje na dejstva, ki se nanašajo na terjatev, ki je nastala v letu 2010, torej v času sklenitve sodne poravnave, ki je podlaga sklepu o izvršbi. Dogovor o izdaji dobropisa je moral dolžnik uveljavljati v pravdnem postopku. Zato ne izpolnjuje pogojev za ugovor po izteku roka, ker so dejstva nastala pred sklenitvijo poravnave in pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

2. Zoper III. in IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je v ugovoru po izteku roka upravičeno zahteval znižanje dolga iz naslova DDV, saj se nanaša na okoliščine, nastale po nastanku izvršilnega naslova. Leasing je upnik prekinil dolžniku kot samostojnemu podjetniku marca 2010. Vendar ga je nato dejansko zaključil šele leta 2013. Skladno z zakonom bi moral upnik po zaključku leasinga dolžniku, ki je bil takrat samostojni podjetnik, izstaviti ustrezno knjigovodsko listino – dobropis. Pred prekinitvijo – zaključkom leasinga tega ni mogoče izstaviti. Sodna poravnava je bila sklenjena 18. 10. 2011. Tega dolžnik ni mogel uveljaviti že v pravdnem postopku do 18. 10. 2011. Ker je imel upnik leasing pogodbo odprto pet let, se je na ta način izognil plačilu davka državi.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da so navedbe dolžnika, da je leasing zaključil šele leta 2013, ne samo neutemeljene in neresnične, prav tako predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj dolžnik tega ni zatrjeval v ugovoru po izteku roka in ne navede zakaj tega ni mogel storiti. Upnik ni zaključil leasing pogodbe leta 2013, ampak je bila prekinjena že leta 2010, kar trdi in priznava dolžnik. Dolžnikove navedbe ne predstavljajo navedb, ki se nanašajo na terjatev in niso nastopile po izvršljivosti odločbe oziroma sklenitvi sodne poravnave. Stranki sta s sodno poravnavo uredili vsa medsebojna razmerja v zvezi z leasing pogodbo, dolžnik pa je izjavil, da nima do upnika nobenih zahtevkov več.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik pretežno ponavlja ugovorne trditve, nanje je popolno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe: (-) da je bil samostojni podjetnik, (-) da je upnik dejansko zaključil leasing pogodbo šele leta 2013, (-) da je bila ta aktivna še tri leta po tem, ko ga je upnik obvestil, da mu prekinja pogodbo, (-) da pred prekinitvijo – zaključkom leasinga ni bilo mogoče izstaviti dobropisa, (-) dokaz s faks sporočilom upnika z dne 5. 5. 2010, (-) da je imel leasing pogodbo odprto pet let, (-) da se je na ta način izognil plačilu davka državi, (-) da so upnika k izstavitvi dobropisa pozivali tako s strani računovodskega servisa dolžnika kot FURS, takrat DURS, so pritožbene novote. Zanje ni pojasnil zakaj jih brez svoje krivde ni mogel podati pred sodiščem prve stopnje, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Jedro ugovornih trditev dolžnika je bilo, da zahteva znižanje dolga iz naslova DDV od še nezapadlih obrokov leasinga in obresti, ker bi mu moral upnik izstaviti dobropis za DDV. Ugovor znižanja dolga iz naslova DDV se nanaša na višino terjatve, ta pa izhaja iz izvršilnega naslova sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 2933/2011 z dne 18. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za dejstva, ki se nanašajo na terjatev, da so nastala pred sklenitvijo sodne poravnave in bi moral dolžnik uveljavljati dogovor o izdaji dobropisa v pravdnem postopku (7. točka obrazložitve sklepa). Zato niso utemeljeni očitki: (-) da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, (-) da ni navedlo, da zavrača izvedbo predlaganih dokazov, (-) da se do teh ni opredelilo in (-) da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Te dokaze bi sodišče izvedlo v primeru, če bi dolžnik zatrjeval pravno pomembna dejstva v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZIZ: bi se nanašala na samo terjatev in bi nastopila po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo ugovoru po izteku roka.

7. Dolžnik obrazloženo ne izpodbija zavrnitve predloga za odlog izvršbe in naloženih stroškov ugovornega postopka.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

9. Dolžnik je dolžan povrniti upniku nastale stroške odgovora na pritožbo, ki so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Ti predstavljajo nagrado pooblaščeni odvetniški družbi za odgovor na pritožbo 600 točk po 6. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), materialne stroške 2 % oziroma 12 točk po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT. Skupaj znašajo 447,98 EUR.