Jedro

Revidentka nima (ni imela) pravnega interesa za izpodbojno tožbo, če morebitna ugoditev njeni tožbi in odprava izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek inšpekcijskemu organu ne more izboljšati njenega pravnega položaja.

Sodišče prve stopnje je tožbo revidentke, za katero ne izkazuje pravnega interesa, vsebinsko obravnavalo, čeprav bi jo moralo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zato ne posega v pravice in pravne koristi revidentke, ki bi jih lahko varovala v tem upravnem sporu. V takem primeru pa si revidentka tudi z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Takšna revizija zato ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 46161-50/2016-3 z dne 10. 6. 2016. Z navedeno odločbo je prvostopenjski inšpekcijski organ odločil, da mora tožeča stranka do 27. 6. 2016 izločiti iz igralnega salona štiri igralne avtomate, ki se nahajajo v prireditvenem prostoru, tako da bo v igralnem salonu skupno 200 igralnih avtomatov, tako kot je to določeno v 6. točki koncesijske pogodbe št. 4617-66/2007/1 z dne 23. 10. 2007 (1. točka izreka), da mora tožeča stranka v sedmih dneh po prejemu odločbe predložiti poročilo o vzrokih za nastanek nepravilnosti, postopku odprave nepravilnosti in izvršenih ukrepih za odpravo kršitev (2. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka), da se v postopku za izdajo te odločbe določijo stroški postopka v znesku 417,00 EUR (4. točka izreka) ter da je te stroške postopka dolžna plačati tožeča stranka (5. točka izreka). S sklepom Finančne uprave Republike Slovenije, št. 46161-50/2016-9 z dne 20. 6. 2016, je bil na prošnjo tožeče stranke rok za odpravo ugotovljenih nepravilnosti podaljšan do 15. 7. 2016. V postopku inšpekcijskega nadzora nad prirejanjem iger na srečo je bilo sicer ugotovljeno, da so se v igralnem salonu tožeče stranke nahajali 204 igralni avtomati, pri čemer je bilo 200 igralnih avtomatov vključenih v nadzorno informacijski sistem, medtem ko 4 igralni avtomati, ki so se nahajali v prireditvenem prostoru igralnega salona, niso bili vključeni v nadzorno informacijski sistem, in jih je tožeča stranka uporabljala za izvajanje nagradne igre M..., ki se je takrat izvajala v igralnem salonu. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo, št. 461-37/2016-2 z dne 19. 8. 2016. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali sporne štiri naprave v zvezi z igro M..., ki se je ob nadzoru na njih izvajala, ustrezajo definiciji igralnega avtomata po 54. členu Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), na podlagi katerega se za igralne avtomate štejejo mehanične, elektronske ali podobne naprave, na katerih imajo igralci ob vplačilu določenega zneska (s kovanci, z žetoni ali z neposrednim vplačilom pri blagajni oziroma pri igralnem avtomatu) možnost zadeti dobitek. Strinjalo se je z argumenti drugostopenjskega organa, zakaj se ob upoštevanju pravil igre M... sporne štiri naprave štejejo za igralne avtomate v smislu 54. člena ZIS. Ob upoštevanju razmerij vmesnega in glavnega žrebanja in kuponov, na podlagi katerih igralci sodelujejo v tej nagradni igri (1. možnost pridobitve kupona s samim vstopom v kazino, pod pogojem, da je gost član A. kluba; 2. da kot član A. kluba v tekočem tednu z igranjem na igralnih avtomatih zbere vsaj 50 točk in na podlagi zbranih točk pridobi kupon), je namreč pravilen zaključek, da morajo igralci za sodelovanje v igri v pretežni meri plačati določen znesek, kar ustreza definiciji iger na srečo, kot določa 54. člen ZIS.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v obrazloženem odgovoru na revizijo navaja, da niso izpolnjene zakonske zahteve za dovoljenost revizije ter da revizija tudi ni utemeljena.

**K I. točki izreka:**

5. Revizija ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti več čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v revizijskem postopku.1

8. V obravnavani zadevi je revidentka dne 28. 9. 2016 vložila izpodbojno tožbo po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1, s katero je zahtevala, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. 46161-50/2016-3 z dne 10. 6. 2016 odpravi in se zadeva vrne v ponovni postopek organu, ki je upravni akt izdal. Z navedeno odločbo je bilo revidentki naloženo, da je dolžna iz igralnega salona izločiti štiri igralne avtomate, ki se nahajajo v prireditvenem prostoru, tako da bo v igralnem salonu skupno 200 igralnih avtomatov, kakor je določeno v koncesijski pogodbi. Iz revidentkinih navedb in izpodbijane sodbe izhaja, da je revidentka te štiri igralne naprave uporabljala zgolj za izvajanje nagradne igre M..., ki se je takrat izvajala v igralnem salonu, da so se navedene štiri igralne naprave uporabljale v skladu s oziroma ob upoštevanju Pravil nagradne igre M... ter da niso bile (za razliko od preostalih 200 igralnih avtomatov, ki so se nahajali v igralnem salonu revidentke) vključene v nadzorno informacijski sistem. Nadalje je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je navedena nagradna igra trajala od 3. 4. 2016 do 26. 6. 2016 ter da se je torej končala 26. 6. 2016. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ne izkazuje pravnega interesa za izpodbojno tožbo. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera namreč odprava izpodbijane inšpekcijske odločbe ne more voditi do izboljšanja pravnega položaja revidentke. Ker je temeljna vsebina izpodbijane inšpekcijske odločbe v naložitvi obveznosti izločitve spornih štirih igralnih naprav v sklopu že končane nagradne igre M..., inšpekcijski organ tudi ob uspehu revidentke v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijanega akta v ponovljenem postopku ne bi mogel izdati nove (drugačne) odločbe o tej zadevi. Navedena nagradna igra se tako že v času vložitve revidentkine tožbe ni izvajala več, zato inšpekcijski organ v ponovnem postopku ne bi mogel odločiti o (ne)izločitvi spornih štirih naprav, ki so se uporabljale le v okviru in ob upoštevanju pravil te nagradne igre. Na podlagi obrazloženega torej revidentka nima (ni imela) pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj morebitna ugoditev njeni tožbi in odprava izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek inšpekcijskemu organu ne bi mogla izboljšati njenega pravnega položaja.

10. V primeru, ko spremembe okoliščin po izdaji izpodbijanega upravnega akta ne dovoljujejo več izpodbojne tožbe, je sicer mogoče vložiti ugotovitveno tožbo po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi. S takšnim ugotovitvenim zahtevkom lahko tožnik zasleduje pravni interes avtoritativne razlage prava s strani sodišča, na podlagi katere bo uprava opustila ponavljanje enakovrstnih odločitev ob enakem dejanskem stanju.2 Vendar revidentka v obravnavani zadevi ni vložila ugotovitvene tožbe, niti ni v tožbi navedb v smeri ugotovitvenega zahtevka, pač pa iz njene tožbe oziroma tožbenega predloga jasno izhaja, da je vložila izpodbojno tožbo. Sodišče pa v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, pri čemer ugotovitveni zahtevek ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba).3

11. Sodišče prve stopnje je tožbo revidentke, za katero ne izkazuje pravnega interesa, vsebinsko obravnavalo, čeprav bi jo moralo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zato ne posega v pravice in pravne koristi revidentke, ki bi jih lahko varovala v tem upravnem sporu. V takem primeru revidentka za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje nima pravnega interesa, saj tudi v primeru njenega uspeha v revizijskem postopku Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za tako odločanje po obrazloženem ni podana procesna predpostavka.4 Ker si z vloženo revizijo revidentka ne more izboljšati svojega pravnega položaja, torej revizija v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

12. Ne glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.5

13. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.6

14. Revidentka kot pomembni izpostavlja naslednji pravni vprašanji: "Ali zakonska definicija igralnega avtomata iz 54. člena ZIS dopušča procentualno vrednotenje morebitnih vplačil določenih zneskov kot pogoj za možnost zadeti dobitek?" in "Ali dejstvo, da vplačilo določenega zneska ni pogoj za zadetek dobitka na napravi, omogoča zaključek, da se naprava šteje za igralni avtomat po 54. členu ZIS?". V zvezi s tem navaja tudi, da v sodni praksi sodišča prve stopnje o teh pravnih vprašanjih ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni vprašanji nista pomembni pravni vprašanji, s katerima bi bilo izkazano izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije. Vprašanji sta namreč zastavljeni na splošni ravni in ne dovolj konkretno, zato revidentka ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. Prav tako ni razvidno, da bi vprašanji revidentke kot prirediteljice nagradne igre M..., za izvajanje katere je uporabljala sporne štiri igralne naprave, presegali pomen konkretne zadeve. Tudi revidentka ne utemeljuje, da bi se vprašanji lahko pojavili izven okvira tega upravnega spora (npr. v velikem številu postopkov oziroma v pričakovanem večjem številu primerov), kar pomeni, da ni konkretno pojasnila, zakaj bi bila odločitev o teh vprašanjih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Ker izpostavljeni vprašanji nista pomembni pravni vprašanji, revidentka tudi ne more uspeti z zatrjevanjem neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede teh izpostavljenih vprašanj. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da mora revident, ki se sklicuje na neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, navesti opravilne številke sodnih odločb sodišča prve stopnje in reviziji priložiti kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, opraviti primerjavo relevantnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje s stanjem v odločbah, s katerimi utemeljuje neenotnost sodne prakse, in zatrjevano neenotnost oziroma odstopanje utemeljiti7, česar pa revidentka v obravnavani zadevi ni storila. Pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka torej ni izkazala.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

**K II. točki izreka:**

17. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 312/2012 z dne 24. 1. 2013 in X Ips 239/2012 z dne 4. 9. 2013. 2 Primerjaj Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV založba, Ljubljana 2017, str. 594. 3 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 4 Glej sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 135/2015 z dne 1. 3. 2017 in X Ips 56/2015 z dne 18. 10. 2017. 5 Razlogi za to so bili pojasnjeni v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 6 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010. 7 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 39/2012 z dne 6. 9. 2012, X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, X Ips 212/2013 z dne 6. 2. 2014 in X Ips 437/2014 z dne 25. 2. 2015.