Jedro

Za uporabo določil tretjega odstavka 46. člena in 33. člena ZIPRS1314 zadošča, da obstaja terjatev do občine iz naslova vračila neupravičeno prejetih sredstev, katere poplačilo zahteva pristojni organ. V primeru, da bo v pravdnem postopku ugotovljeno, da ta ni obstajala, pa bosta morali stranki, če ne bo dogovora, spor glede sredstev po 21. členu ZFO-1 rešiti v postopku pred rednim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je ministrstvo zavrglo vlogo tožeče stranke za sofinanciranje projekta „Izgradnja cest Stanjevci“, ki ga je občina opredelila v načrtu porabe za leto 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo dne 4. 1. 2013 objavilo izračun deležev razpoložljivih sredstev občin za sofinanciranje občinskih investicij v skladu z 21. in 23. členom Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) za leti 2013 in 2014 ter 5. 3. 2013 s povabilom povabilo občine k oddaji načrtov porabe za leti 2013 in 2014. Dne 12. 4. 2013 je tožeča stranka posredovala načrt porabe za leto 2013 za projekt „Izgradnja cest Stanjevci“. Pri pregledu vloge je bilo na podlagi obvestila finančne službe Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 8. 10. 2013 in priložene „kartice kupca knjiga-pp-dok“ z dne 8. 10. 2013 ugotovljeno, da Občina Gornji Petrovci dolguje v državni proračun neporavnane terjatve iz naslova namenskih sredstev v znesku 173.479,50 €. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je občini zaradi neizpolnjevanja določil tretjega odstavka 10. člena in petega odstavka 12. člena Pogodbe C1536-08S330020 o sofinanciranju projekta „Izgradnja LC Kukeč-Bokrači“ dne 4. 4. 2013 izdalo nalog za izterjavo neupravičeno izplačanih sredstev v znesku 173.479,50 €, vendar občina dolgovanega zneska ni poravnala. Tretji odstavek 46. člena Zakona o izvrševanju proračuna za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314) določa, da tisti občini, ki ne zagotovi vračila namenskih sredstev EU ali namenskih sredstev donacij finančnih mehanizmov v skladu s 33. členom ZIPRS1314, do vračila teh sredstev, pravica do sredstev za sofinanciranje investicij po 21. členu ZFO-1, ne pripada. O tem je ministrstvo občino z dopisom z dne 28. 5. 2013 že obvestilo. Ker občina dolgovanega zneska v skladu z nalogom za izterjavo z dne 4. 4. 2013 ni poravnala, je ministrstvo njeno vlogo zavrglo.

Tožeča stranka v vloženi tožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je po njenem mnenju storjena s tem, da ji ni bila dana možnost, da se kot stranka v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Posledica te kršitve je tudi dejstvo, da je tožena stranka vlogo tožnice zavrgla, kar ni v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Razen tega tožeča stranka zatrjuje, da je bilo pri izdaji izpodbijanega akta tudi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je poziv za vračilo domnevnega dolga v državni proračun zavrnila z utemeljeno obrazložitvijo. Tožena stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kateremu je bilo ugodeno, po ugovoru tožeče stranke pa je sodišče sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljavilo in zadevo odstopilo v odločanje pristojnemu pravdnemu sodišču. To pa pomeni, da tožena stranka nima izvršilnega naslova za svojo domnevno terjatev zoper tožečo stranko. Po mnenju tožeče stranke pa je bilo v izpodbijani odločbi tudi napačno uporabljeno materialno pravo, saj tožeča stranka svojo odločitev utemeljuje na ugotovitvi neupravičeno izplačanih sredstev, vendar pa je to le domneva oziroma enostranska trditev tožene stranke, zato ne more biti pravni temelj za uporabo teh zakonskih določil. Kot je bilo že navedeno, bo o temelju te domnevne terjatve odločalo pristojno sodišče v pravdnem postopku. Tožnica meni, da je treba 33. člen ZIPRS1314 tolmačiti tako, da je lahko temelj tovrstnih zahtevkov le pravnomočna sodna ali upravna odločba o neupravičeno prejetih namenskih sredstvih, nikakor pa ni mogoče tega določila uporabiti tako, da je lahko temelj tovrstne terjatve kartica kupca, kot si to razlaga tožena stranka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da se v predmetni zadevi, kjer gre za financiranje nalog iz občinske pristojnosti, kar prvenstveno ureja ZFO-1, določila upravnega postopka le smiselno uporabljajo. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZIPRS1314 v zvezi s 4. členom ZUP. Iz drugega odstavka 33. člena ZIPRS1314 jasno izhaja, da je občina dolžna izvršiti vračilo prejetih neporabljenih ali neupravičeno porabljenih prejetih namenskih sredstev na zahtevo pristojnega organa in ne šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe kot zmotno meni tožeča stranka. Ne ZFO-1 niti ZIPRS1314 v tem postopku ne predpisujeta zaslišanja strank. Tožena stranka pa se tudi ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da tožena stranka za uporabo tretjega odstavka 46. člena ZIPRS1314 potrebuje izvršilni naslov. Tožena stranka je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovila, iz teh ugotovitev pa izhaja, da tožeča stranka v državni proračun dolguje neporavnane terjatve iz naslova namenskih sredstev EU v znesku 173.479,50 €, zaradi neizpolnjevanja določil tretjega odstavka 10. člena in petega odstavka 12. člena Pogodbe št. C1536-08S330020 o sofinanciranju projekta Izgradnja LC Kukeč-Bokrači. Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev o vlogi tožeče stranke, vložene na podlagi povabila občinam k oddaji načrtov porabe za leti 2013 in 2014 v skladu z 21. členom ZFO-1. V predmetni zadevi se v skladu s 4. členom ZUP smiselno uporablja upravni postopek.

V državnem proračunu se zagotavljajo dodatna sredstva za sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo in investicij posebnega pomena za zadovoljevanje skupnih potreb in interesov prebivalcev občine, ki so uvrščene v načrte razvojnih programov občinskih proračunov (prvi odstavek 21. člena ZFO-1). Vendar pa tisti občini, ki ne zagotovi vračila namenskih sredstev ali namenskih sredstev donacij finančnih mehanizmov v skladu s 33. členom tega zakona, do vračila teh sredstev pravica do sredstev za sofinanciranje investicij po 21. členu ZFO-1 ne pripada (tretji odstavek 46. člena ZIPRS1314).

Neposredni proračunski uporabnik državnega ali občinskega proračuna, ki je prejel namenska sredstva iz EU ali namenska sredstva finančnih mehanizmov, mora za vračilo neporabljenih ali neupravičeno porabljenih prejetih namenskih sredstev iz EU ali namenskih sredstev finančnih mehanizmov zagotoviti pravice porabe v okviru svojega finančnega načrta in takoj pristopiti k izterjavi teh sredstev od prejemnika sredstev (prvi odstavek 33. člena ZIPRS1314). Na zahtevo pristojnega organa neposredni uporabnik državnega ali občinskega proračuna, ki je prejel namenska sredstva EU izvede vračilo na podračun v okviru enotnega zakladniškega računa države (drugi odstavek 33. člena ZIPRS1314).

V predmetni zadevi ni sporno, da je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo od tožeče stranke terjalo plačilo zneska 173.479,50 €. Za namen izterjave tega zneska je bil dne 4. 4. 2013 izstavljen tudi plačilni nalog št. 400-256/2007/38 in na podlagi le-tega začeta sodna izvršba na podlagi verodostojne listine, po ugovoru tožeče stranke pa se o zadevi odloča v pravdnem postopku. S tem je bila po presoji sodišča podana podlaga za uporabo tretjega odstavka 46. člena ZIPRS1314, kar pomeni, da tožeči stranki pravica do sredstev po 21. členu ZFO-1 ne pripada. Sodišče se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da bi za uporabo tega določila in določila 33. člena ZIPRS1314 moral obstajati izvršilni naslov. Za uporabo določil tretjega odstavka 46. člena in 33. člena ZIPRS1314 namreč zadošča, da obstaja terjatev do tožeče stranke iz naslova vračila neupravičeno prejetih sredstev, katere poplačilo zahteva pristojni organ, v primeru da bo v pravdnem postopku ugotovljeno, da ta ni obstajala, pa bosta stranki, če ne bo dogovora, morali spor glede sredstev po 21. členu ZFO-1 rešiti v postopku pred rednim sodiščem.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je bila tožeča stranka v postopku seznanjena s tem, da obstaja v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZIPRS1314 ovira za odobritev sredstev po 21. členu ZFO-1, ker tožeča stranka dolguje namenska sredstva v višini 173.479,50 €. To namreč izhaja iz tožeči stranki poslanega dopisa z dne 28. 5. 2013 in iz ostale korespondence med strankama, ki se nahaja v spisu, in zato ne drži trditev tožeče stranke, da se o spornem dejstvu ni mogla izjaviti.

Ker torej po tretjem odstavku 46. člena ZIPRS1314 tožeči stranki pravica do sredstev za sofinanciranje investicij po 21. členu ZFO-1 ne pripada, je izpodbijana odločitev pravilna, vse navedbe tožeče stranke, s katerimi skuša to odločitev ovreči pa neupoštevne.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.