Jedro

Tožena stranka je ugovarjala aktivni legitimaciji stečajnega dolžnika, češ da tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po 1. odstavku 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) lahko vloži poleg upnikov le stečajni upravitelj in ne stečajni dolžnik. Prvostopno sodišče navedenemu ugovoru ni sledilo. Zavzelo je stališče, da je iz celotne ureditve ZPPSL mogoče razbrati, da ima stečajni upravitelj v postopku zlasti vlogo poslovodje in zakonitega zastopnika dolžnika. S takšnim stališčem prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče načelno soglaša s pritožnikom, da poravnavanje obveznosti, ki se nanašajo na trajno pogodbeno razmerje, v določenih dejanskih okoliščinah ne povzroči zmanjšanja stečajne mase. Vendar pa je takšne okoliščine potrebno zatrjevati. Tožena stranka pa je trdila le, da bi v primeru, v kolikor ne bi prišlo do sklenitve izpodbijanih asignacij, pogodbo razvezala, predmet leasinga pa odvzela, stečajni dolžnik pa bi bil s tem onemogočen pri nadaljnjem poslovanju. Vendar pa teh svojih trditev ni utemeljila. Ni namreč trdila, kaj predmet leasinga predstavlja v poslovanju tožeče stranke, zakaj bi bila zaradi morebitne odpovedi pogodbe onemogočena pri poslovanju, ali je bila vezana prav na toženo stranko kot leasingodajalca in tako dalje. Tožena stranka tudi ni konkretno trdila, da je šlo za plačila, ki so bila nujna za tekoče poslovanje v smislu določbe 2. odstavka 15. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij.

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je podana domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Takšna domneva pa je izpodbojna. Izpodbijati jo mora upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Ta torej lahko dokazuje, da v času sklenitve izpodbijanih dejanj ni vedel za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika družbe M. I., d.o.o. L., storjena po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., M., v korist tožene stranke in sicer: - nalogi njegovemu dolžniku XX d.o.o. L., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazili zneskov 10.474,14 SIT, 239.942,00 SIT, 772.175,00 SIT, 469.175,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem teh zneskov kot plačilo obveznosti stečajnega dolžnika, vse z dne 2.7.2002; - nalogi zgoraj navedenemu dolžniku, da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakaziloma zneskov 237.947,03 SIT in 332.398,08 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem teh zneskov kot plačilo obveznosti stečajnega dolžnika z dne 24.9.2002; - nalog njegovemu dolžniku YY d.o.o., L., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 1.784.867,00 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačilo obveznosti stečajnega dolžnika, z dne 25.11.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega plačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika v zgoraj navedenih zneskih, brez učinka proti stečajni masi stečajnega dolžnika M. I. d.o.o., L. (1. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati v stečajno maso družbe M. I., d.o.o., L. znesek 3.847.951,25 SIT z obrestmi (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti od posameznih zneskov in dnevov do 14.12.2002 je zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 624.156,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (4. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi kršitve ustavnih pravic, bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

O aktivni legitimaciji drugotožeče stranke - stečajnega dolžnika: Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se je M. I. d.o.o. v stečaju, L. dne 19.12.2003 med postopkom na podlagi 1. odstavka 199. člena ZPP pridružil tožeči stranki R. S. najprej kot stranski intervenient, kasneje dne 13.2.2004 pa na podlagi 2. odstavka 191. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 191. člena ZPP kot nov tožnik in v skladu s 3. odstavkom 191. člena ZPP prevzel pravdo v stanju, kot je bila takrat. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji za pridružitev stečajnega dolžnika k prvotožeči stranki kot novega tožnika po 1. odstavku 191. člena ZPP in pravilno postopalo, ko je pridružitev dopustilo.

Tožena stranka je ugovarjala aktivni legitimaciji stečajnega dolžnika, češ da tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po 1. odstavku 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) lahko vloži poleg upnikov le stečajni upravitelj in ne stečajni dolžnik. Prvostopno sodišče navedenemu ugovoru ni sledilo. Zavzelo je stališče, da je iz celotne ureditve ZPPSL mogoče razbrati, da ima stečajni upravitelj v postopku zlasti vlogo poslovodje in zakonitega zastopnika dolžnika. S takšnim stališčem prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Potrjuje ga prav sistemska razlaga ZPPSL, ki jo je uporabilo prvostopno sodišče. Iz določbe 2. odstavka 79. člena ZPPSL izhaja, da je zakonodajalec podelil stečajnemu upravitelju pooblastilo, da vodi posle dolžnika in ga zastopa. Ker ima ta določba naravo splošne določbe, je tudi določbo 1. odstavka 125. člena ZPPSL potrebno brati in razlagati v povezavi z njo. Da zakonodajalec stečajnega upravitelja ni nameraval določiti kot procesnega subjekta izpodbijanja, dodatno potrjuje dejstvo, da stečajni dolžnik z začetkom stečajnega postopka ne izgubi pravne osebnosti. Zato jezikovna in teleološka razlaga, ki ju ponuja pritožnik, nista sprejemljivi, niti ni sprejemljiva njegova logična razlaga. Pritožbeno sodišče ne vidi kakšnega tehtnega argumenta v prid stališču pritožnika, da je za vložitev izpodbojnih tožb lahko legitimiran kot stranka le stečajni upravitelj. Ob jasno zapisani vlogi stečajnega upravitelja kot izvrševalca pravic organov upravljanja in lastnika, poslovodje in zastopnika, tudi niso sprejemljivi argumenti pravne doktrine in zgodovinska razlaga pritožnika. Ne vzdrži niti pritožnikov argument pravnega interesa, češ da ni sprejemljivo, da bi smel stečajni dolžnik izpodbijati svoja lastna pravna dejanja, ker so pravna razmerja z izpodbojnimi upravičenci nastala prav zaradi njegovih pravnih dejanj. Njegovo upravičenje za izpodbijanje je med drugim podprto v dejstvu, da je interes stečajnega dolžnika in samo vodenje stečajnega postopka usmerjeno v poplačilo upnikov in prenehanje dolžnika. Zato njegovega pravnega interesa ni mogoče enačiti z interesom delujočega subjekta. Izpodbijanje lastnih dejanj pa tudi sicer ni izključeno izven stečajnega postopka. Prav iz določbe 230. člena ZGD, na katero se sklicuje pritožnik, je razvidno, da je terjatev na vrnitev prepovedanih vplačil, ki jih morajo vrniti družbeniki družbi, prvenstveno terjatev družbe, ki je pri teh plačilih sodelovala. Določba drugega stavka 2. odstavka 230. člena ZGD, ki pravi, da v primeru, ko se nad družbo začne stečajni postopek, uresničuje "pravico upnikov" družbe proti delničarjem stečajni upravitelj (namesto upnikov), pa je specialna določba, ki se nanaša le na zahtevke po 230. členu ZGD. Situacija, ki je urejena v tej določbi, z obravnavano po dejanski in pravni plati tudi sicer ni primerljiva, kar velja tudi za primere zahtevkov po 22. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Poleg tega ZPPSL izrecno in jasno določa upnike kot aktivne subjekte izpodbijanja. Prav tako ni sprejemljiv argument "zamude roka" (kot ga imenuje pritožnik), saj je že iz same dikcije 2. odstavka 191. člena ZPP, po kateri se "do konca glavne obravnave" lahko ob pogojih iz 1. odstavka 191.člena ZPP tožniku pridruži nov tožnik, razbrati, da za presojo dopustnosti pridružitve novega tožnika ni relevanten rok šestih mesecev po določbi 1. odstavka 129. člena ZPPSL, saj časovne okvire in omejitev vstopa stranke v pravdo določa ZPP. Rok šestih mesecev je tako odločilen za vložitev tožbe, ne pa tudi za pridružitev novega tožnika. Še zlasti neutemeljen je takoimenovani argument spremenljivosti sodne prakse, saj je le-to moč spreminjati le iz tehtnih argumentov, ki narekujejo spremembo, teh pa pritožnik ni navedel. Neutemeljena sprememba sodne prakse namreč lahko privede do neenakopravnega obravnavanja pravdnih strank in s tem do kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom. Ob vsem povedanem se izkaže, da ugovor aktivne legitimacije drugotožeče stranke ni utemeljen.

Objektivni element izpodbojnosti: Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da ima pravno dejanje asignacije pravno naravo neenakomernega poplačila upnikov šele, ko asignat izpolni nakazilo asignatarju. Izpolnitev vtoževanih zneskov asignatarju je po oceni prvostopnega sodišča razvidna iz predloženih dokazil o plačilih. Pritožnik to dejansko ugotovitev (plačilo asignata) izpodbija le v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 239.942,00 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka res trdila, da plačila v navedenem znesku ni prejela. Zato se je dokazno breme v zvezi s tem prevalilo na tožečo stranko (kar pravilno poudarja pritožnik). Prvostopna sodba o tem pravno odločilnem dejstvu (ali je tožena stranka sporni znesek prejela) nima razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik v pritožbi opozarja na trditve, ki jih je podal tekom postopka, da zaradi narave pravnega razmerja, iz katerega izvira predmetni spor, to je leasing razmerja, z izpodbijanimi pravnimi dejanji ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase in s tem oškodovanja upnikov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, da je kot leasingodajalec pogojevala nadaljnje posojanje predmeta leasinga z rednimi plačili ter da bi v primeru, če stečajni dolžnik ne bi redno plačeval, razvezala Pogodbo o leasingu in postavila vindikacijski zahtevek, s tem pa bi bilo nadaljnje poslovanje dolžnika onemogočeno, kar bi pomenilo zmanjšanje stečajne mase. S sklenitvijo asignacij naj bi prišlo le do spremembe bodoče stečajne mase, ker naj bi dolžnik namesto dvomljivih terjatev do asignata pridobil pravico uporabe predmeta leasinga. Pritožbeno sodišče načelno soglaša s pritožnikom, da poravnavanje obveznosti, ki se nanašajo na trajno pogodbeno razmerje, v določenih dejanskih okoliščinah ne povzroči zmanjšanja stečajne mase. Vendar pa je takšne okoliščine potrebno zatrjevati. Tožena stranka pa je trdila le, da bi v primeru, v kolikor ne bi prišlo do sklenitve izpodbijanih asignacij, pogodbo razvezala, predmet leasinga pa odvzela, stečajni dolžnik pa bi bil s tem onemogočen pri nadaljnjem poslovanju. Vendar pa teh svojih trditev ni utemeljila. Ni namreč trdila, kaj predmet leasinga predstavlja v poslovanju tožeče stranke, zakaj bi bila zaradi morebitne odpovedi pogodbe onemogočena pri poslovanju, ali je bila vezana prav na toženo stranko kot leasingodajalca in tako dalje. Tožena stranka tudi ni konkretno trdila, da je šlo za plačila, ki so bila nujna za tekoče poslovanje v smislu določbe 2. odstavka 15. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Trditve pritožnika, da naj bi dolžnik namesto dvomljivih terjatev do asignata pridobil pravico uporabe predmeta leasinga, pa niso upoštevne, saj so bile terjatve poravnave, kar samo po sebi kaže, da niso bile dvomljive. V kolikor ne bi bile poravnane, do izpodbijanja niti ne bi prišlo. Zato z navedenimi trditvami pritožnik ne more utemeljevati neobstoja objektivnega elementa izpodbojnosti. Pritrditi je sicer pritožniku, da je sodišče zmotno zaključilo, da v danem primeru ni šlo za izpolnitev dvostranskih vzajemnih pogodb. Pravilno pa je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnjevala svoje obveznosti po zapadlosti, in da torej ni prišlo do sočasne izpolnitve, v posledici katere stečajna masa ne bi bila zmanjšana. Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno zaključilo, da je objektivni element izpodbojnosti izkazan.

Subjektivni element izpodbojnosti: Prvostopno sodišče je ugotovilo tudi obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti. Pravilno je ugotovilo, da je izpolnitev obveznosti z nakazilom (asignacijo) sicer dopusten in dokaj pogost način izpolnjevanja obveznosti, ki pa po stečajnem pravu lahko postane neobičajen način. Stališče pritožnika, da predstavlja asignacija le drug način prenehanja obveznosti in ne načina izpolnitve obveznosti v kontekstu 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL ni sprejemljivo, saj so v navedeni določbi zajeti tudi drugi načini prenehanja obveznosti, ki smiselno predstavljajo izpolnitev obveznosti. Z izpolnitvijo obveznosti po 1. točki 4. odstavka 125. člena ZPPSL torej ni mišljena le izpolnitev v smislu 1. odstavka 270. člena OZ, kot to trdi pritožnik (kljub morebitnemu posameznemu drugače zavzetemu stališču višjega sodišča v odločbah, na katere se sklicuje).

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da plačilo z asignacijo ni bilo dogovorjeno ob sklenitvi posla. Iz Pogodbe o leasingu takšen dogovor ne izhaja. Trditve pritožnika, da je bilo takšno plačilo dogovorjeno ustno ob sklenitvi Pogodbe (za katere je predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem tožene stranke), pa so glede na to, da je bila Pogodba sklenjena v pismeni obliki, nesprejemljive in nelogične, tudi upoštevaje določbo 5. točke 25. člena Pogodbe o leasingu, v kateri je bila tudi za spremembe in dopolnitve k Pogodbi dogovorjena pisna oblika ter določeno, da ustni dogovori ne morejo spremeniti pogodbe. Ker je bilo torej zaslišanje tožene stranke predlagano v potrditev dejstva, ki ni pravno upoštevno, izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je podana domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Takšna domneva pa je izpodbojna. Izpodbijati jo mora upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Ta torej lahko dokazuje, da v času sklenitve izpodbijanih dejanj ni vedel za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka podala trditve o dejstvih in okoliščinah, ki naj bi kazale, da ni vedela za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika in predlagala dokaze zanje. Prvostopno sodišče se do teh trditev ni opredelilo in dokazov ni izvajalo, temveč je zaključilo, "da vsekakor izpolnitev obveznosti z asignacijo ni običajen način izpolnitve obveznosti v zvezi z domnevo iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL, da je zato ta domneva podana že iz tega razloga, ter da se zato z domnevo iz 2. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL ni posebej ukvarjalo, kot se tudi ni ukvarjalo z navedbami tožeče stranke, da je tožena stranka zagotovo vedela za njen slab ekonomsko finančni položaj in za blokado računa." Prvostopno sodišče je torej domnevno iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL zmotno obravnavalo, kot da je neizpodbitna. Prvostopno sodišče je sicer dodalo, da je tožena stranka glede na to, da ji je bilo ponujeno plačilo z asignacijo, zagotovo morala vedeti, da običajno plačilo (z dolžnikovega na upnikov račun) ni mogoče. Vendar pa izvedene asignacije, glede na to, da je tožena stranka zatrjevala dejstva in okoliščine, ki naj bi kazale, da ni vedela za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika, še ne morejo biti dokaz za to, da je vedela za takšno stanje. Ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke, s katerim je dokazovala neobstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti oziroma s katerimi je izpodbijala domnevo iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL, je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovilo.

Pritožnik nadalje utemeljeno trdi, da prvostopna sodba nima razlogov o tem, ali je bilo ekonomsko finančno stanje dolžnika v času sklenitve in izvedbe izpodbijanih pravnih dejanj slabo. Tožena stranka je namreč postavila trditve o tem, da ni bilo. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ob zgoraj navedenem pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP).

Napotki prvostopnemu sodišču so razvidni iz gornje obrazložitve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.