Jedro

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks oprlo na javno dostopne podatke, ki ustrezajo stanju na dan 31. 12. 2022. Za takšno ravnanje je sodišče imelo podlago v izrecni določbi petega odstavka 12.a člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1. Če se je dolžnikovo materialno stanje do vložitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks toliko spremenilo, da javno dostopni podatki ne odražajo več dejanskega stanja, pa bi moral dolžnik ustrezne podatke sodišču že ob podaji predloga za oprostitev plačila sodne takse predložiti sam in ga sodišče k temu ni bilo dolžno pozivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod točko 1 izreka zavrnilo ugovor dolžnika zoper plačilni nalog z dne 12. 4. 2023, pod točko 2 izreka pa je zavrnilo dolžnikov predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse z dne 19. 4. 2023. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje dolžnik. Navaja, da je odločitev, da kot družba z omejeno odgovornostjo ne morejo biti oproščeni sodnih taks do zneska 44,00 EUR, diskriminatorna in predstavlja neenako obravnavo, četudi ima podlago v predpisu. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je odločilo na podlagi javno objavljenih podatkov, tj. o poslovanju za leto 2022, po stanju na dan 31. 12. 2022, ne da bi dolžnika pozvalo, da predloži aktualne podatke, ki bi lahko predstavljali podlago za taksno oprostitev. Meni tudi, da je sodna taksa napačno odmerjena in da so pogoji za taksno oprostitev podani. Smiselno se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče sodišča prve stopnje, da dolžnik, ki je družba z omejeno odgovornostjo, ne more biti oproščen plačila sodne takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, ima neposredno podlago v določbi četrtega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče prve stopnje je navedeno določbo pravilno uporabilo, pri čemer tudi ni ravnalo diskriminatorno, saj določba enako velja za vse pravne osebe, med katere spada tudi dolžnik, pa tudi za samostojne podjetnike posameznike in fizične osebe, ki kot poklic opravljajo določeno dejavnost, v postopku z njihovo dejavnostjo. Od oseb, ki na trgu opravljajo dejavnost z namenom pridobivanja dobička, je namreč utemeljeno pričakovati, da razpolagajo s sredstvi v relativno nizki višini 44,00 EUR in da so ta sredstva sposobne zagotoviti, ne da bi to ogrozilo njihovo dejavnost. 5. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks oprlo na javno dostopne podatke, ki ustrezajo stanju na dan 31. 12. 2022. Za takšno ravnanje je sodišče imelo podlago v izrecni določbi petega odstavka 12.a člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1. Če se je dolžnikovo materialno stanje do vložitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks toliko spremenilo, da javno dostopni podatki ne odražajo več dejanskega stanja, pa bi moral dolžnik ustrezne podatke sodišču že ob podaji predloga za oprostitev plačila sodne takse predložiti sam in ga sodišče k temu ni bilo dolžno pozivati. Sicer pa dolžnik tovrstnih podatkov niti k pritožbi ni predložil niti v pritožbi ni podal konkretnih navedb o tem, v čem naj bi bilo dejansko stanje, na katerega je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks oprlo sodišče prve stopnje (tj. da dolžnik posluje z dobičkom, da čisti dobiček za leto 2022 znaša 574,88 EUR, bilančni pa 32.970,72 EUR, da ima dolžnik več transakcijskih računov, pa noben ni blokiran) morebiti zmotno ugotovljeno. Tudi po oceni sodišča druge stopnje pa glede na navedeno niso podane okoliščine, ki bi izkazovale, da bi bila s plačilom takse v višini 55,00 EUR ogrožena dolžnikova dejavnost in da bi bil zato dolžnik upravičen do taksne olajšave (tretji odstavek 11. člena ZST-1).

6. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog. Dolžnik je v ugovoru zoper plačilni nalog tega izpodbijal z navedbo, da je taksa napačno odmerjena, saj so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je ugovor zoper plačilni nalog dopusten iz razloga, da taksna obveznost ni nastala ali da je taksa napačno odmerjena, razlog, ki ga je navedel dolžnik, pa ne spada v ta okvir. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je taksna obveznost za plačilo sodne takse za ugovor nastala že z vložitvijo ugovora (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Glede na to, da je dolžnik oprostitev plačila sodne takse predlagal šele po prejemu plačilnega naloga, pa tudi ni bilo nobene ovire, da sodišče prve stopnje dolžniku plačilnega naloga za plačilo sodne takse ne bi izdalo, pri čemer je takso pravilno odmerilo v višini 55,00 EUR, predpisani v tar. št. 4021 ZST-1. 7. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Sodišče druge stopnje dolžnika ob tem še opozarja, da začne 8-dnevni rok za plačilo sodne takse za ugovor, ki mu je bila v višini 55,00 EUR v plačilo naložena s plačilnim nalogom z dne 12. 4. 2023 teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (tretji odstavek 14.a člena ZST-1, sedmi odstavek 34.a člena ZST-1).