Jedro

Ocena delovne uspešnosti je sicer res sestavljena iz posameznih elementov, a ne gre za matematično vrednotenje teh elementov niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali je opravljanje določenih konkretnih del in nalog po vsebini oziroma glede na predpisane kriterije opravljeno visoko nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničinega nadrejenega o tem, kakšen je tožničin prispevek k delovanju tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa z dne 15. 10. 2019 in ocene iz ocenjevalnega lista delovne uspešnosti za leto 2018 ter za naložitev ponovnega preizkusa ocene delovne uspešnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 (I. točka izreka). Tožnici je še naložilo, naj toženi stranki povrne 1.430,21 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zaradi dokazne ocene sodišča prve stopnje, pri kateri ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, saj je brez konteksta uporabilo delčke izpovedi zaslišanih, tožničini brez obrazložitve ni sledilo ter je neutemeljeno zavrnilo predlog za predložitev ocen sodelavcev, zlasti A. A., ki bi dokazovale, da je bila tožnica diskriminirana. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Obrazložitvi očita izostanek ugotovitev o pričakovanjih toženke glede tožničinega dela za posamezne kriterije, to ne izhaja niti iz izpodbijanih aktov. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do trditev, da ocenjevalec oziroma komisija niso predložili nobenih konkretnih podatkov in dokazil za ocene po posameznih kriterijih. Trdi, da glede očitka njenega komuniciranja s kabinetom ni ugotovitev o času in okoliščinah, ne potrjuje ga niti spisna dokumentacija. Navaja, da pri odločitvi ni bilo upoštevano, da je v letu 2018 delo opravljala na več direktoratih, dela zunaj Direktorata B. pa ni nihče spremljal. Po njenem mnenju ocene toženke brez ustreznih konkretnih trditev predstavljajo zgolj njene trditve. Vztraja, da izpodbijana letna ocena ni pravilna in zakonita, svoje delo v ocenjevalnem obdobju pa je opravljala visoko nad pričakovanji. V zvezi s kriterijem strokovnosti opozarja na to, da je zaradi svojega znanstvenega naziva ena najvišje usposobljenih delavk na ministrstvu in je to doprineslo k uspešnemu opravljanju njenih delovnih nalog. Glede obsega dela navaja, da je v ocenjevalnem obdobju delala samo na direktoratu B. in nadomeščala celo dve odsotni delavki, kar kaže na opravljanje dodatnega dela. Opozarja na kadrovski primanjkljaj kompetentnih kadrov na direktoratu. V zvezi s kriterijem ustvarjalnosti očita sodišču prve stopnje in komisiji, da nista upoštevala dokazil in navedb, iz katerih je razvidno, da je razvijala uporabne rešitve pri izvajanju nalog in dajala pobude ter predloge. Opozarja, da ocenjevalec ni zanikal njenih trditev o visoki natančnosti, naloge je izvedla glede na postavljene roke oziroma pred tem. Vztraja, da je bila pri delu samostojna, da ni potrebovala dodatnih usmeritev in navodil ter da je delo opravljala v nazivu sekretar, katerega naloge so ovrednotene kot najzahtevnejše. Pove, da ocenjevalec njenih izdelkov ni dopolnjeval, njegova navodila pa so bila nejasna in netočna. Meni, da očitek o obračanju na kabinet ni povezan s kriterijem zanesljivosti, tudi sicer pa je časovno in vsebinsko neopredeljen, ocenjevalec pa pristranski. Trdi, da je vedno dosledno izpolnjevala dogovorjene obveznosti in prenašala informacije na sodelavce in ocenjevalca. Meni, da njen slabši odnos z ocenjevalcem ne more biti podlaga za slabšo oceno za sodelovanje. Trditev, da sodelavci niso imeli želje po sodelovanju z njo, je po njenem prepričanju novota, ki presega trditve toženke in ne izhaja iz izvedenih dokazov. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti ocenjevalcu, ki je bil s toženo stranko tudi sam v sporu glede ocene za isto obdobje. Zatrjuje, da je bil ocenjevalec tisti, ki ni želel konstruktivno sodelovati in je prikrival informacije, tožnica pa je odlično sodelovala z vsemi ostalimi, do njih je imela dober in spoštljiv odnos ter vedno predajala strokovna znanja. V zvezi s kriterijem interdisciplinarnosti navaja, da niso bila upoštevana njena dokazila in navedbe, predvsem da je pokrivala znotraj direktorata veliko različnih strokovnih področij, povezovala znanja in imela celosten pregled. Glede odnosa do uporabnikov navaja, da je z njimi uspešno sodelovala, jih informirala in usmerjala ter jim svetovala. Pri kriteriju komuniciranja graja upoštevanje domnevne komunikacije s kabinetom, opozarja na uspešno pisno in ustno komuniciranje ter izražanje in sodelovanje z drugimi javnimi uslužbenci, razen z ocenjevalcem, ter uspešno delo v delovnih skupinah. Komisiji za preizkus ocene očita, da je ravnala po prostem preudarku pri zviševanju oziroma utemeljevanju ocen, čeprav ne strokovno ne vsebinsko ni poznala njenega dela, njenih utemeljitev in dokazil pa ni upoštevala. Trdi, da C. C. ni poznala njenega dela in ga zato ne more ocenjevati glede na posamezne kriterije. Navaja, da komisija ni upoštevala njene posredovane dokumentacije in dokazil, temveč zgolj neutemeljeno in pristransko ustno navedbo ocenjevalca. Vztraja pri trditvah o nestrokovnosti ocenjevalca, ki tudi ni več užival zaupanja ministrice. Opozarja na elektronsko sporočilo med D. D. in toženo stranko z dne 9. 1. 2019, ki dokazuje njeno hitro in učinkovito delo. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da bi morala tožnica kršitev določb postopka (glede neizvedbe dokazov) uveljavljati najkasneje do zaključka glavne obravnave. Navaja, da ji sodišče prve stopnje ni naložilo predložitve listin, ocene sodelavcev tožnice pa v tem postopku niso pravno relevantne. Sklicuje se na izpoved tožnice, da pred izpodbijano oceno za leto 2018 nikoli ni bila ocenjena z oceno odlično. Opozarja, da tožnica ni zatrjevala, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bila diskriminirana. Pritožbene navedbe, ki nasprotujejo dokazni oceni, so po njenem prepričanju pavšalne in nekonkretizirane. Opozarja, da sodišče ne more spremeniti ocene dela s sodbo, temveč lahko zadevo zgolj vrne komisiji za preizkus ocene v ponovno odločanje. Ne drži, da tožnici nihče ni pojasnil konkretnih razlogov za podajo ocene po posameznih kriterijih. Njen znanstveni naziv ne pogojuje ocene odlično za strokovnost. Navedbe tožnice glede ostalih kriterijev šteje za subjektivne in nedokazane. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalni postopek, postopek preizkusa ocene pa ne dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil postopek ocenjevanja delovne uspešnosti izpeljan pravilno, izpodbijana ocena pa podana na podlagi predpisanih kriterijev in ob pravilni uporabi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Meni, da je tožnica priglasila previsoke stroške pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev tožnice (tudi do trditev v zvezi s posameznimi kriteriji ocene), ni pa se mu bilo treba opredeljevati do trditev, ki se nanašajo na pravno nepomembna dejstva glede na obseg presoje v sporu glede ocene dela javnega uslužbenca.

7. V pritožbi tožnica uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta določba pa je lahko bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva zahtevanih procesnih zahtev; namreč, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v zvezi z oceno dela za leto 2018. Z nasprotovanjem dokazni oceni sodišča prve stopnje pa pritožnica smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Sodišče prve stopnje tožene stranke pravilno ni pozvalo k predložitvi ocene dela sodelavcev tožnice (zlasti A. A.) z ustrezno obrazložitvijo, da dokaz ni bil predlagan za potrditev pravno pomembnih dejstev. Na odločitev o zakonitosti ocene dela tožnice namreč ne vpliva, kakšne so bile ocene dela njenih sodelavcev oziroma drugih zaposlenih pri toženi stranki.

9. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino vseh pravno relevantnih listin.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožničinem zahtevku za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 15. 10. 2019 in ocenjevalnega lista delovne uspešnosti tožnice za leto 2018 in vrnitvi zadeve toženi stranki v novo odločanje o tem. Na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl. – ZSPJS), Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU) ter Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nasl. – Uredba) in na podlagi obsežnega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja na relevantne pritožbene navedbe.

11. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva in zavzelo pravilna pravna stališča: - da je bila tožnica v letu 2018 pri Ministrstvu E. zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec, - da je bil njen nadrejeni F. F., generalni direktor Direktorata B., ki je bil pristojen za oceno njenega dela za leto 2018, - da je tožničino delo za leto 2018 ocenil z oceno zelo dobro (4), ocenjevalni list pa je tožnica prejela 26. 3. 2019, - da je tožnica zahtevala preizkus ocene pred komisijo, ki je o tej zahtevi odločila s sklepom z dne 15. 10. 2019, ki ji je bil vročen 16. 10. 2019, - da je komisija tožničine ugovore obravnavala vsebinsko in je sklep z dne 15. 10. 2019 tudi ustrezno obrazložen, saj se je opredelila do bistvenih tožničinih ugovorov in do podane ocene po vseh kriterijih, - da je s sklepom z dne 15. 10. 2019 komisija spremenila ocene za posamezne kriterije oziroma elemente delovne uspešnosti tako, da je za pravočasnost in samostojnost oceni spremenila v oceni odlično, za natančnost zelo dobro, komuniciranje pa dobro (ostalih ocen ni spremenila), ne glede na to pa je sklenila, da je utemeljena skupna ocena zelo dobro (4), zato tožničini zahtevi za zvišanje ocene za leto 2018 ni ugodila, - da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo le objektivnost in nepristranskost ocene in ugotovilo, da so bila predpisana merila dosledno upoštevana, - da tožnica v postopku ni dokazala, da bi bile v postopku ocenjevanja take formalne nepravilnosti, zaradi katerih bi bil izpodbijani sklep nezakonit. 12. Neutemeljena je pritožbena navedba o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa komisije. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je sklep z dne 15. 10. 2019 ustrezno obrazložen, komisija se je v okviru zahtev po obrazloženosti sklepa komisije za preizkus ocene dela javnega uslužbenca v povezavi s sklepom o sami oceni ustrezno neposredno ali po vsebini opredelila do predpisanih kriterijev ocenjevanja tožničinega dela za leto 2018. Tožnica se zmotno zavzema, da bi moralo biti v izpodbijanem sklepu obrazloženo tudi, katere dokaze je komisija izvedla, ter razlog za neizvedbo preostalih, saj ne gre za formalni dokazni postopek.

13. Zavrniti je treba pritožbene navedbe v zvezi z delom komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz izpodbijanega sklepa komisije izhaja, da je opravila temeljito presojo posameznih kriterijev glede na tožničino zahtevo za preizkus ocene ter podana pojasnila njenega nadrejenega in druge predložene dokaze. Skladno z ustaljeno sodno prakso je tožena stranka svojo odločitev lahko dodatno utemeljevala v okviru tega sodnega postopka, ta pa je pokazal, da je izpodbijana ocena tudi glede uporabe kriterijev iz Uredbe pravilna. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile v postopku preizkusa ocene storjene napake, ki bi vplivale na odločitev komisije. Enako kot sodišče v sodnem postopku za preizkus ocene dela javnega uslužbenca tudi komisija ni pristojna za samo vrednotenje opravljenega dela, zato je zmotno pričakovanje tožnice, da bi morala komisija za preizkus ocene po vsebini za vsakega izmed predpisanih kriterijev ponovno v celoti ugotavljati, ali je tožničino delo visoko nad pričakovanji, saj bi s tem prevzela vlogo ocenjevalke. Glede na to je treba kot nerelevantne zavrniti tudi pritožbene trditve o tem, da člani komisije niso poznali tožničinega dela.

14. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnica nasprotuje ocenjevanju njenega dela s strani F. F., ki je bil nesporno tedaj njen nadrejeni na direktoratu B. Ta je izpolnil ocenjevalni list in ga podpisal ter komisiji podano oceno tudi pojasnil. Pravilno je, da delo javnega uslužbenca oceni njegov nadrejeni kot oseba, ki njegovo delo najbolj pozna. Tožničino subjektivno prepričanje o njegovi nestrokovnosti oziroma nezaupanju ministrice v njegovo delo na to ne vpliva. Pritožbenih navedb glede dela tožnice na drugih direktoratih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, saj so v medsebojnem nasprotju - po eni strani namreč zatrjuje, da je delala tudi drugod, a tega dela nihče ni ocenjeval, po drugi strani pa, da je v ocenjevalnem obdobju delala samo na direktoratu B. in nadomeščala dve odsotni delavki, kar naj bi kazalo na nadpovprečni obseg opravljanega dela.

15. V zvezi z obsežnimi (a v veliki meri povsem splošnimi) pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je v letu 2018 svoje delo opravljala visoko nad pričakovanji, torej bolje, kot izkazuje ocena zelo dobro (4), pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali je opravljanje določenih konkretnih del in nalog po vsebini oziroma glede na predpisane kriterije opravljeno visoko nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničinega nadrejenega o tem, kakšen je tožničin prispevek k delovanju tožene stranke. Sodišče prve stopnje in pred njim komisija v izpodbijanem sklepu sta ustrezno preverili formalno pravilnost uporabe kriterijev za ocenjevanje iz Uredbe, pri čemer razen pri kriterijih pravočasnost in samostojnost, natančnost ter komuniciranje, pri katerih je komisija za preizkus ocene oceno zvišala, nista ugotovila nobenih nepravilnosti pri sami aplikaciji kriterijev, ki bi lahko vplivale na pravilnost podane ocene. Da je tožničin nadrejeni pravilno uporabil posamezne kriterije, izhaja tudi iz njegovih pojasnil v postopku pred komisijo in pred sodiščem prve stopnje. Neutemeljeno je vztrajanje, da bi morala tožena stranka oziroma v postopku preizkusa ocene ocenjevalec predložiti konkretne dokaze za svoja pričakovanja glede dela tožnice po posameznih kriterijih ter glede njenega dejansko opravljenega dela, saj ne gre za formalni dokazni postopek. Kot je bilo že pojasnjeno, tudi sodišče v individualnem delovnem sporu presoja zgolj pravilnost uporabe kriterijev iz Uredbe, ne more pa biti njegova naloga vsebinska presoja, ali je tožnica svoje delo opravljala v skladu s pričakovanji toženke oziroma (visoko) nad njimi.

16. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena tožničinega dela za leto 2018 objektivna in nepristranska, saj tožnica ni dokazala nasprotnega. Zgolj dejstvo, da je komisija zvišala oceno pri določenih kriterijih, ne pomeni, da je celotna ocena tožničinega dela za leto 2018 neobjektivna oziroma pristranska. Skladno z veljavnimi predpisi oceno delo javnega uslužbenca poda njegov nadrejeni, saj delo uslužbenca pozna, prav tako pa pozna delo organa, v katerem je uslužbenec zaposlen, in celotni delovni proces, zato lahko tudi najbolje oceni kvaliteto dela posameznega zaposlenega. Tožnica sicer nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje tudi s trditvami, da je šlo pri oceni za povračilni ukrep,1 ter poudarja svojo strokovnost in uspešnost pri delu, ki ju zmotno veže na pridobljeno izobrazbo in naziv sekretarja.2 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo obširno ustrezno in prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi bila ocena zelo dobro (4) kot celota neobjektivna oziroma posledica povračilnega ukrepa. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na argumente sodišča prve stopnje. Dodati je treba, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožničinega nadrejenega F. F. in prič G. G., C. C., H. H. in I. I. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnica s sklicevanjem na svojo izpoved ter nekatere listinske dokaze (elektronska sporočila) pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v prepričljivo in detajlno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta tudi ni nezakonita zato, ker je sodišče prve stopnje sledilo izpovedim nadrejenega in prič, članic komisije za preizkus ocene, saj je prepričljivo pojasnilo, da je nadrejeni tisti, ki je tožničino delo najbolje poznal in ga je bil tudi pristojen ocenjevati, prav tako ni mogoče odreči verodostojnosti njegovemu pričanju zgolj zato, ker je on podal oceno, katere pravilnost se presoja v tem sodnem sporu. Tudi izpovedi tožničinega nadrejenega in članic komisije so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Neutemeljen pa je očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožničinega nadrejenega oziroma ji samodejno dalo prednost pred izpovedjo tožnice, saj je vse izpovedi ustrezno dokazno ocenilo, kolikor so se nanašale na pravno relevantna dejstva. Trditev, da je bil tožničin nadrejeni tudi sam v sporu s toženo stranko glede njegove ocene delovne uspešnosti, njuno morebitno občasno nestrinjanje oziroma zatrjevana slaba medsebojna komunikacija na verodostojnost njegove izpovedi v tem postopku ne vplivajo.

17. Glede na navedeno je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ocena delovne uspešnosti tožnice za leto 2018 in presoja komisije za preizkus ocene objektivna, očitek o njeni arbitrarnosti pa neutemeljen. Tožnica v pritožbi obsežno izpodbija posamezne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na primere, s katerimi je tožena stranka utemeljevala podane ocene po posameznih kriterijih iz Uredbe in navaja obširne trditve o tem, kaj vse bi moralo biti upoštevano pri posameznem kriteriju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da postopek preizkusa ocene ni vsebinsko enak postopku presoje zakonitosti odpovedi iz razlogov na strani delavca, v katerih sodišče preizkuša obstoj posamičnih kršitev oziroma ugotavlja obseg, vsebino in kvaliteto dela javnega uslužbenca glede na očitke v odpovedi. V preizkusu ocene dela javnega uslužbenca sodišče preverja zgolj, ali je pri ocenjevanju prišlo do neuporabe oziroma napačne uporabe kriterijev ali pristranskega ocenjevanja. Česar takšnega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se s temi ugotovitvami strinja. Do tožničinih pritožbenih navedb, s katerimi se sklicuje na obseg in kvaliteto svojega dela v letu 2018, se tako pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje, saj je ocenjevanje v pristojnosti delodajalca, in ne sodišča. 18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica sama krije svoje stroške postopka s pritožbo, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 165. v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

21. Toženi stranki je dolžna povrniti naslednje potrebne stroške: nagrada za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk in materialne stroške v višini 2 %, skupaj 382,50 točk oziroma (glede na vrednost točke po OT 0,60 EUR) 229,50 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne dalje do plačila.

1 Tožnica v postopku niti ni navedla, na podlagi katere osebne okoliščine (7. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) naj bi bila slabše obravnavana v razmerju do sodelavcev. 2 Pridobljeni znanstveni naziv ne dokazuje delovne uspešnosti zaposlenega, prav tako ne naziv javnega uslužbenca. Tudi če so naloge sekretarja ovrednotene kot najzahtevnejše, to ne dokazuje, da jih je zaposleni v tem nazivu opravljal visoko nad pričakovanji.