Jedro

Z določilom splošnih pogojev, ki določa, da se leasingojemalec nepreklicno obvezuje, da (med drugim) ne bo do leasingodajalca uveljavljal nikakršnih zahtevkov glede izpolnjevanja dobaviteljevih obvez, sta stranki izključili odgovornost leasingodajalca za obveznosti dobavitelja (med katerimi je tudi obveznost dobave vozila), in mora zato vsa tveganja, tudi tveganje v zvezi z kršitvijo dolžnosti dobave, nositi tožena stranka kot leasingojemalec.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi ob drugem odločanju odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2006/14971 z dne 20.12.2006 v 1. in 4.točki izreka ostane v veljavi. Posledično je tožencu naložilo, da mora tožnici v petnajstih dneh od prejema sodbe plačati 4.413,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi, ki se zaradi njene obsežnosti povzema v bistvenih delih, vztraja pri stališču, da sta bila leasingodajalec in prodajalec predmeta leasinga pri sporni pogodbi o finančnem leasingu ena in ista oseba. Opozarja, da tožena stranka s tožečo stranko ni imela nobenega stika in je vse v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu urejala s prodajalcem B. B.; da je pri njem pogodbo tudi podpisala in pri tem predstavnik tožene stranke ni bil prisoten; da je zaslišani prodajalec izpovedal, da je nastopal v imenu leasingodajalca; da na prevzemnem zapisniku leasingodajalec ni naveden in ni podpisan. Sodišče se je pri presoji, ali je tožeča stranka plačala kupnino za vozilo TOYOTA RAW 4 2,0 VVT B. B., v celoti oprlo na dokaze in dokazne predloge, ki so bili predlagani prepozno in bi bila odločitev sodišča, v kolikor bi ravnalo skladno z ZPP in teh dokazov ne bi upoštevalo, zagotovo drugačna. S tem je bila zagrešena relativna bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost odločbe. Ob tem pritožnik posebej opozarja na prepozno dan predlog tožeče stranke za opravo poizvedb pri P. d.d. in posledično upoštevanje listin pod C1 in C2. Tožena stranka je namreč že na prvem naroku za glavno obravnavo izrazila dvom v to, da je tožeča stranka plačala kupnino za vozilo in bi zato slednja morala opravo poizvedb predlagati najkasneje v drugi pripravljalni vlogi z dne 5.2.2010, najkasneje pa v tretji pripravljalni vlogi z dne 1.3.2010, ko je odgovarjala na navedbe tožene stranke v njeni drugi vlogi. Ne drži, da bi tožeča stranka dokaz s to poizvedbo predlagala v zvezi z izpovedbo priče B. B., saj je sama navedla, da dokaz s to poizvedbo predlaga v zvezi z v spis vloženim izpiskom št. 254 o prometu in stanju na denarnih sredstvih na TRR. Prepozno pa so bile predložene tudi listine označene v prilogi z A24, A25, A26 in A27. Enako velja za trditve v pripravljalnih vlogah z dne 1.3.2010, 10.3.2010 in 7.4.2010. Ker tožeča stranka pri nobenem od prepozno predloženih dokazov ni navedla razloga za zamudo v smislu 4. odst. 286. člena ZPP, sodišče na te dokaze svoje odločitve ne bi smelo opreti. Nepravilno je sklicevanje sodišča na točko 2.1. splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu z dne 23.12.2003 (v nadaljevanju splošni pogoji). V konkretnem primeru namreč prodajalec in leasingodajalec nista dve različni osebi, ampak gre v razmerju do tožene stranke za eno in isto osebo. Sodišče zmotno zaključuje, da je za pogodbo o finančnem leasingu v splošnem značilno, da leasingodajalec ne prevzame tveganja glede izročitve predmeta leasinga, saj ima leasing pogodba med drugim tudi pravno naravo zakupne pogodbe, katere bistvena sestavina je tudi izročitev predmeta zakupa v rabo zakupniku. Zaključek sodišča bi bil pravilen le, če bi ugotovilo, da sta se stranki tudi pri sklepanju te pogodbe izrecno dogovorili, da tožeča stranka za dobavo vozila ne odgovarja. Tak dogovor pa po mnenju tožene stranke ni bil sklenjen. Sklicevanje na točko 2.1. splošnih pogojev takšnega zaključka ne omogoča, saj ta določba ne govori o tem, da leasingojemalec ne bi smel uveljavljati ugovora, da mu vozilo ni bilo izročeno in torej ni izključen. Izključeno je zgolj uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, kar pa ni predmet te tožbe, saj toženec od tožnika ne zahteva odškodnine. Pritožnik sodišču očita neuporabo določb Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), konkretno prvega odstavka 16. člena, in opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1581/2004. Uporabljen bi moral biti tudi Zakon o prodaji na obroke (v nadaljevanju ZVPoT), ki vsebuje kogentne določbe in jih pogodbeni stranki z drugačnim dogovorom ne moreta spremeniti v škodo kupca. Opozarja na določilo drugega odstavka 52. člena ZVPoT. Neutemeljen je očitek prvega sodišča, da tožena stranka tožeče ni obvestila o dejstvu, da ji predmet leasinga ni bil izročen ali o dejstvu, da je podpisala bianco listine in zahtevala ustrezno spremembo ali razdrtje pogodbe. Toženec je dokazal, da je o vsem tem obvestil prodajalca kot pooblaščeno osebo leasingodajalca oziroma, da je ta vse to vedel, slednji pa je izpovedal, da je o tem obvestil tudi tožečo stranko. Tožnik je prodajalca večkrat pozval k izročitvi vozila. Glede na to, da tožeča stranka ni bila prisotna ob podpisu leasing pogodbe, da ni zahtevala predložitve dokazov o sklenitvi obveznega in kasko zavarovanja vozila, da ni zahtevala vinkulacije v korist leasing hiše, da ni zahtevala predložitve kopije prometnega dovoljenja, da ni preverjala, kaj je z avtomobilom in ali je sploh registriran in tudi vozila ni zasegla, kaže, da je že ob sklenitvi pogodbe vedela, da predmet pogodbe ne obstoji in da sklenjene pogodbe ne bo mogla izpolniti. Tožeča stranka je navedla, da je bila razlika v kupnini v znesku 1.566.000,00 SIT prodajalcu plačana z asignacijo, sklenjeno med tožencem, dobaviteljem in leasingodajalcem, ter sporazumom o medsebojni poravnavi, sklenjeni med leasingodajalcem in dobaviteljem. Ker se je med postopkom izkazalo, da toženec asignacije ni podpisal in torej ni naročil, naj dobavitelj plača terjatev leasingodajalcu, do pobota ni moglo priti, ker vsaj ena od domnevno pobotanih terjatev nikoli ni obstajala. Da bi prodajalec imel dolgove do leasingodajalca, pa tožeča stranka ni trdila. Sodišče je s tem, ko je to ugotovilo, ugotovilo dejstvo, ki ga tožeča stranka nikoli ni navajala in je posledično s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Meni, da je vprašanje, ki bi ga moralo rešiti prvo sodišče, tudi pristnost sporazuma o medsebojni poravnavi terjatev in obveznosti z dne 29.12.2003. Na tej listini namreč ni podpisa prodajalca (tožeča stranka izpovedbe priče v tem delu ni prerekala in ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem za forenzično kriminalistično tehnične preiskave) in torej sporazum o pobotu med njim in pravnim prednikom tožeče stranke nikoli ni bil sklenjen. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških. Sodišče je tožeči stranki dvakrat priznalo izvršilne stroške, nepotrebni so bili po njenem prepričanju stroški v zvezi s 3., 4. in 5. pripravljalno vlogo ter stroški za odgovor na pritožbo, ki so bili poleg tega priznani dvakrat. Neupravičeno je sodišče dvakrat priznalo tudi stroške sodnih taks za predlog za izvršbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v svoji odločbi I Cp 3933/2010 z dne 13.5.2010, gre pri pogodbi o finančnem leasingu za dvostransko vzajemno pogodbo, zato nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla ( 1. odst. 11. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ter da je v primerih indirektnega finančnega leasinga tudi leasingodajalčevo plačilo prodajalcu (dobavitelju) njegova značilna obveznost, saj gre za dejanje, ki leasingojemalcu omogoči uporabo vozila. Ali je tožeča stranka dobavitelju kupnino za vozilo plačala ali ne, je bilo med pravdnima strankama sporno in je sporno tudi v pritožbenem postopku.

Glede kršitev določb postopka o prekluziji

6.Prvo sodišče je svojo ugotovitev, da je tožeča stranka svojo obveznost plačila v celoti izpolnila, oprlo na oceno izpovedi zaslišane priče B. B. ter listin: nakazila z dne 29.12.2003 (priloga A16), sporazuma o medsebojni poravnavi terjatev in obveznosti z dne 29.12.2003 (priloga A17), ponudbe (priloga A13) in kopije odlivnih nalogov, ki jih je sodišču posredovala P. (prilogi C1 in C2).

7.Pritožba v zvezi z opravljenimi poizvedbami pri P. d.d. in pridobljenimi odlivnimi nalogi (C1 in C2) utemeljeno opozarja, da je sodišče s tem, ko je predlagani dokaz izvedlo, kršilo določilo 286. člena ZPP. S tem, ko je svojo odločitev na pridobljeni listini tudi oprlo, pa je kršitev prerasla v bistveno kršitev pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, saj bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8.Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (4. odst. 286. člena ZPP). Dejstev in dokazov, ki so navedeni v nasprotju s tem, sodišče ne upošteva (6. odst. 286. člena ZPP).

9.Tožena stranka dokaznega predloga, da sodišče pri P. d.d opravi poizvedbe v zvezi z plačilom dobavitelju, ni dala. Brez podlage v podatkih spisa je zato sklicevanje prvega sodišča na to, da je (tudi) tožena stranka na prvi glavni obravnavi predlagala pridobitev potrdila o nakazilu, saj iz zapisnika glavne obravnave z dne 2.2.2010 to ne izhaja. Tožena stranka je namreč predlagala zgolj to, da sodišče pozove tožečo stranko, da takšno potrdilo predloži, kar pa seveda ni mogoče enačiti s predlogom za opravo poizvedb pri P. d.d.. Tožeča stranka pa je takšno poizvedbo, kot pravilno opozarja pritožnik, predlagala šele na glavni obravnavi dne 25.3.2010 s tem, da razloga, zakaj to predlaga šele na tem naroku, ni navedla. Tožena stranka je takšnemu dokaznemu predlogu kot prepoznemu ugovarjala (286.b člen ZPP).

10.Pritožba v zvezi z razlogi, ki jih je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo za odločitev, da sledi temu dokaznemu predlogu, v prvi vrsti pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje odločitev, ali bo dokaznemu predlogu ugodilo in dokaz izvedlo, meša z odločitvijo o njegovi pravočasnosti. Povedano drugače: če (že) izvedeni dokazi sodišča ne prepričajo v obstoj določenega dejstva, to ni dopusten razlog, da sodišče ugodi (prepoznemu) dokaznemu predlogu stranke, ki ni opravičen v smislu 4. odst. 286. člena ZPP. Da je izvedba tega dokaza po oceni sodišča postala relevantna šele ob zaslišanju priče B. B., torej ni razlog, s katerim bi lahko opravičilo njegovo izvedbo. Glede na to, da je vprašanje plačila (sprva sicer zgolj glede tega, kdaj je bilo izvedeno) postalo sporno že na prvi glavni obravnavi, je jasno, da je bila tožeča stranka s takšnim dokaznim predlogom, ki ga tudi sicer ni opravičila, prepozna in ga zato prvo sodišče ne bi smelo upoštevati.

11. Ker je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o odločilnem dejstvu (o plačilu tožeče stranke dobavitelju) oprlo tudi na ta dokaz (listini C1 in C2), je jasno, da bi takšno ravnanje lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Odločitev sodišča bi namreč, brez upoštevanja teh listin, lahko bila drugačna.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi navedene kršitve, v skladu s 354. členom ZPP, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri takšni odločitvi je upoštevalo, da je prvo sodišče dokazni postopek že izvedlo in dodatno izvajanje dokazov ni potrebno, pritožbeno sodišče pa bi, če bi želelo kršitev odpraviti samo, moralo, zaradi dejstva, da se prvo sodišče do nekaterih dokazov v sodbi niti ni opredelilo ter sočasne zagotovitve neposrednosti, opraviti pritožbeno obravnavo in ponoviti dokaz z zaslišanjem strank in prič, kar bi bilo neekonomično, okrnjena pa bi bila tudi pravica strank do pritožbe, saj dejanskih ugotovitev pritožbenega sodišča ni več mogoče izpodbijati.

13. Ob ponovnem odločanju sodišče prve stopnje, glede na že obrazloženo, odlivnih nalogov (prilogi C1 in C2) ne bo smelo upoštevati in nanju opreti svoje odločitve, saj je bila tožeča stranka glede teh dokazov prepozna, svoje zamude pa tudi ni opravičila. Pritožbeno sodišče pa prvo sodišče opozarja, da je tožena stranka v postopku prekluzijo ugovarjala tudi v zvezi z nekaterimi drugimi dokazi. Gre za listine, ki jih je tožeča stranka v spis vložila po izteku roka, ki ji ga je na prvi glavni obravnavi dodelilo sodišče, torej listine, ki so bile kot dokaz predlagane s pripravljalno vlogo z dne 1.3.2010 in nadaljnjimi (priloge A22 do A27). Prvo sodišče se bo zato moralo v prvi vrsti najprej opredeliti, ali so bili ti dokazi predloženi pravočasno oziroma, ali je tožeča stranka morebitno prepozno predložitev ustrezno opravičila, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

Glede nekaterih ostalih pritožbenih očitkov:

14. Že v odločbi tega sodišča I Cp 3933/2010 je bilo pojasnjeno, da je stališče prvega sodišča, da leasingodajalec ni bil tudi dobavitelj opreme, pravilno. To iz listin jasno izhaja, dejstva, na katera pritožnik (ponovno) opozarja in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pa o nasprotnem ne prepričajo. Je pa v zvezi s tem na mestu opozorilo sodišču prve stopnje, da stališče pritožbenega sodišča, izraženo v razlogih, prvega ne odvezuje dolžnosti, da se o vseh relevantnih trditvah stranke v tejsmeri ustrezno izjavi.

15. Tudi na očitek glede (ne)uporabe določb ZVPot in ZPotK je pritožbeno sodišče že odgovorilo v svoji odločbi I Cp 3933/2010. Glede na trditveno podlago, ki sta jo pravdni stranki v tem postopku (pravočasno) ponudili, to, da prvo sodišče teh zakonov ni uporabilo, na odločitev ni vplivalo (primerjaj predvsem določilo 3. odst. 16. člena ZPotK in 2. odst. 52. člena ZVPot). V kolikor pa pritožnik z opozarjanjem na 4. odst. 52. člena ZVPot morebiti postavlja tudi trditev, da neplačani obroki v konkretnem primeru niso predstavljali najmanj osmino kupnine, pa ga je potrebno opozoriti, da tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni (pravočasno) trdil in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoje odločitve pravilno uporabilo določila Pogodbe o finančnem leasingu št. 835/03 (v nadaljevanju pogodba) in splošne pogoje kot njen sestavni del ter s tem dalo prednost avtonomiji strank. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi moralo uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (konkretno 587. člen OZ), ki urejajo pogodbo o zakupu. Teorija in sodna praksa sicer priznavata, da gre pri pogodbi o posrednem finančnem leasingu za nekatere elemente zakupne pogodbe, a se razlikuje od slednje predvsem v porazdelitvi rizikov. Novejša teoretična dela podpirajo stališče, da je treba dati prednost svobodnemu urejanju pogodbenih razmerij pred kogentnimi določbami podobnih zakonsko urejenih tipov pogodb. Pri indirektnem finančnem leasingu nastopajo tri stranke, in sicer leasingodajalec, leasingojemalec in dobavitelj. Ker si navadno leasingojemalec sam izbere predmet leasinga in dobavitelja, so riziki prerazporejeni drugače kot pri zakupni pogodbi in je zato drugačna prerazporeditev tveganj v pogodbah razumljiva in celo tipična.

17. Ker sta v konkretni zadevi pravdni stranki medsebojna razmerja dovolj natančno opredelili v pogodbi in splošnih pogojih, jih je sodišče zato utemeljeno upoštevalo kot temelj pri presoji. Tudi razlaga točke 2.1. splošnih pogojev ni nepravilna. To določilo tako določa, da se leasingojemalec nepreklicno obvezuje, da (med drugim) ne bo do leasingodajalca uveljavljal nikakršnih zahtevkov glede izpolnjevanja dobaviteljevih obvez. Stranki sta s tem izključili odgovornost tožeče stranke za obveznosti dobavitelja (med katerimi je tudi obveznost dobave vozila), in mora zato vsa tveganja, tudi tveganje v zvezi z kršitvijo dolžnosti dobave, nositi tožena stranka kot leasingojemalec. Samo zato, ker točka 2.1. splošnih pogojev posebej našteva nekatere primere, ko dobavitelj lahko svoje obveznosti krši, še ni mogoče zaključiti, da tožeča stranka, ki pri izbiri predmeta in dobavitelja, kot izhaja iz pogodbe, ni sodelovala in ga je po lastni presoji in lastnem tveganju izbral toženec sam, odgovarja za neizpolnitev dobavitelja. Takšen zaključek bi bil tudi sicer nelogičen, saj naj bi po njem tožeča stranka na toženo prenesla manjša tveganja, sama pa zadržala največje, to je odgovornost za dobavo vozila. Proti takšni razlagi govori tudi točka 2.2. splošnih pogojev, s katero sta stranki izključili uveljavljanje odškodninskega zahtevka leasingojemalca proti leasingodajalcu v primeru, če prodajalec predmeta leasinga v celoti ali delno, iz kakršnihkoli vzrokov (insolventnost, višja sila, stečaj) ne more dobaviti. Škoda (ali vsaj njen večji del) je namreč največkrat ravno plačilo leasing obrokov, ki jih mora leasingojemalec plačati leasingodajalcu in to neodvisno od tega, ali je dobavitelj obveznost dobave izpolnil. 18. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče z ugotovitvijo, da naj bi dobavitelj dolgoval tožeči stranki , ugotovilo dejstvo, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala. Sodišče sicer ni vezano na pravno presojo oziroma pravna naziranja, ki jih med postopkom podaja stranka, je pa, glede na določilo 7. člena ZPP, vezano na dejstva, ki jih stranka zatrjuje. Sodišče tako ne more samo nadomestiti trditvene podlage spora z dejstvi, ki jih je morebiti ugotovilo, ko je izvajalo dokaze, pa le-ta niso bila zatrjevana. Sodišče prve stopnje bo zato pri ponovni presoji, ali je tožeča stranka svojo obveznost do dobavitelja izpolnila in torej kupnino za vozilo plačala, moralo upoštevati tudi to.

Glede stroškov

19. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Ker bo prvo sodišče o pravdnih stroških ponovno odločalo, se pritožbeno sodišče o očitkih, ki se nanašajo na ta del odločitve, ne izjavlja posebej. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.