Jedro

Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača kot neutemeljena pritožbena izvajanja, da se stroški Državnega odvetništva ne smejo obračunovati po Odvetniški tarifi. Glede na to, da tožnik graja neustavnost zakona, ni utemeljeno njegovo pritožbeno izvajanje po uporabi instituta exceptio illegalis, saj se ta lahko uporabi zgolj v primeru, če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 1.851,18 EUR nadomesti z zneskom 1.731,18 EUR, sicer se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.851,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da zavrne zahtevo tožene stranke (v nadaljevanju toženke) po povrnitvi stroškov, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Bistvo pritožbene graje je v nestrinjanju z odločitvijo o prisoji stroškov toženke na podlagi določil Odvetniške tarife. Tožnik meni, da odvetnik in državni odvetnik nista v enakem položaju, da bi zanju lahko veljala enaka Odvetniška tarifa, saj odvetniki svoje delo opravljajo kot svoboden poklic in lahko na podlagi Zakona o odvetništvu svoje storitve zaračunavajo, sredstva za delo državnega odvetnika pa so zagotovljena v proračunu Republike Slovenije in zatorej ni razloga, da bi ti za svoje storitve lahko še enkrat zaračunavali. Odvetniška tarifa je bila sprejeta na podlagi Zakona o odvetništvu in statuta Odvetniške zbornice, zato lahko velja samo za odvetnike in ne državne odvetnike. Poleg tega je odvetnik v primeru zastopanja po brezplačni pravni pomoči oziroma zastopanja po uradni dolžnosti upravičen zgolj do polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, pri čemer za takšno razlikovanje ni nobenega utemeljenega razloga. V primeru zastopanja po državnem odvetniku gre za položaj, ki je primerljiv temu, ko zastopa pravno osebo pred sodišči njen zakoniti zastopnik ali zaposleni na podlagi pooblastila, pa si ti ne zaračunavajo stroškov za zastopanje na podlagi Odvetniške tarife, hkrati pa se te pravne osebe financirajo same in ne iz državnega proračuna kot državni odvetniki. Tožnik meni, da je 8. člen Zakona o državnem odvetništvu v neskladju s 14. in 137. členom Ustave Republike Slovenije, zato sodišču predlaga prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije za oceno ustavnosti oziroma, da sodišče v okviru ugovora exceptio illegalis sàmo reši neustavnost 8. člena navedenega zakona. Dodatno navaja, da prisojeni znesek stroškov nasprotuje določilu 155. člena ZPP, saj je bilo kumuliranje vlog nepotrebno in bi toženka svoja stališča lahko podala že v odgovoru na tožbo, prav tako je narok 11. 3. 2020 bil med 12.10. in 13.00 uro prekinjen, zatorej je urnina za ta narok določena previsoko.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa tudi glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka, prav tako je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, kjer je toženki v celoti priznalo nagrado za pripravljalno vlogo z dne 22. 10. 2019, o čemer več v nadaljevanju obrazložitve.

6. Ker vrednost izpodbijanega dela sklepa presega 800,00 EUR je o pritožbi odločil senat (drugi odstavek 366.a člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača kot neutemeljena pritožbena izvajanja, da se stroški Državnega odvetništva1 ne smejo obračunovati po Odvetniški tarifi. ZPP v 151. členu namreč določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega ter da pravdni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Zakon o državnem odvetništvu pa v 8. členu določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitev. Glede na navedeno je torej jasno, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve. V tem oziru je tudi povsem odveč polemiziranje o domnevno dvojnem zaračunavanju s strani državnih odvetnikov, saj so sredstva oziroma stroški, ki se v posameznem primeru prisodijo državnemu odvetništvu, prihodek proračuna Republike Slovenije.

8. Zatrjevanega neskladja 8. člena Zakona o državnem odvetništvu z Ustavo Republike Slovenije, konkretneje z njenim 14. členom (enakost pred zakonom) ter 137. členom (odvetništvo in notariat) sodišče druge stopnje ne vidi, zato tudi ni utemeljen tožnikov predlog po prekinitvi postopka in sprožitvi pobude za oceno (ne)ustavnosti 8. člena Zakona o državnem odvetništvu. Takšna odločitev sodišča druge stopnje, pa tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu seveda ne jemlje pravice, da ustrezno pobudo vložita sama.

9. Glede na to, da tožnik graja neustavnost zakona, ni utemeljeno njegovo pritožbeno izvajanje po uporabi instituta exceptio illegalis, saj se ta lahko uporabi zgolj v primeru, če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom.

10. V obravnavani zadevi tožnik ni bil zastopan na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč, zato sodišče druge stopnje ne vidi razloga po presoji primernost zakonske ureditve polovičnega plačila odvetniški storitve v primeru zastopanja po brezplačni pravni pomoči oziroma zastopanja po uradni dolžnosti.

11. Utemeljeno pa tožnik opozarja, da toženka ni upravičena do 250 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 10. 2019. Po pregledu navedene vloge sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre po njenem nazivu in vsebini primarno zgolj za izjavo o nesoglasju k postopku mediacije h kateri je toženka še dodatno in kratko obrazložila svoja naziranja o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, brez da bi predlagala kak dokaz. Navedeno vlogo je zato šteti kot obrazložen dopis za katerega je toženka upravičena do 50 točk po 3. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife. Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka upravičena do 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 27. 11. 2019, saj je toženka v njej dodatno navajala dejstva, z namenom njihovega zatrjevanja na glavni obravnavi, prav tako je predlagala dodatne dokaze (četri odstavek 269. člena ZPP). Prav tako je pravilna odmera urnine za narok 11. 3. 2020 v višini 450 točk, saj je v to nagrado všteto tudi čakanje državne odvetnice na narok (drugi odstavek 6. člena Odvetniške tarife), ki je bil prekinjen med 12.10 in 13.00 uro.

12. Skupni znesek priznanih stroškov toženke tako znaša 1.731,18 EUR.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep spremenilo v obsegu razvidnem iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnik je s pritožbo sicer delno uspel, vendar zgolj v sorazmerno majhnem delu, zato mora svoje pritožbene stroške nositi sam (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa z odgovorom na pritožbo z ničemer ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato je njen odgovor nepotreben zaradi česar svoje pritožbene stroške krije sama (155. člen ZPP).

1 Skladno s 2. členom Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv) je državno odvetništvo državni organ, ki je pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti samostojen in avtonomen. Opravlja strokovne naloge na področju varstva premoženjskih in drugih pravic in interesov države prek pravnega zastopanja pred sodišči in upravnimi organi v Republiki Sloveniji, pred tujimi sodišči in tujimi arbitražami ter pred mednarodnimi sodišči in mednarodnimi arbitražami. Opravlja tudi naloge pravnega svetovanja, mirnega reševanja sporov v predhodnem postopku in druge naloge, določene z Zakonom o državnem odvetništvu ali drugimi zakoni.