Jedro

Izvršilni naslov v obravnavani zadevi predstavljajo odločbe o vračilu dodeljenih sredstev. Po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, razen izjeme, ki se nanaša tudi na obravnavani primer, za sodne odlobče, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznosti, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. V tej zadevi je bila obveznost vračila sredstev določena v prej navedenih izvršilnih naslovih (po uvedbi stečajnega postopka), ker je tožeča stranka z uvedbo stečajnega postopka prenehala izpolnjevati pogoj, da se mora naložbena dejavnost, za katero je stranka prejela sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po izplačilu sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za povrnitev stroškov tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanimi sklepi v 1. točki izreka odločila, da je dolžnik (tožeča stranka v tem upravnem sporu) dolžna plačati neupravičeno izplačano subvencijo v znesku 21.604,32 EUR in zamudne obresti v znesku 7.330,64 EUR (sklep DT 4933-2590/2019-6 z dne 28. 3. 2019); neupravičeno izplačano subvencijo v znesku 6.535,52 EUR in zamudne obresti v znesku 2.233,41 EUR (sklep DT 4933-2591/2019-6 z dne 28. 3. 2019); neupravičeno izplačano subvencijo v znesku 130.824,60 EUR in zamudne obresti v znesku 44.999,61 EUR (izpodbijani sklep DT 4933-2592/2019-6 z dne 28. 3. 2019); neupravičeno izplačano subvencijo v znesku 21.786,00 EUR in zamudne obresti v znesku 7.459,65 EUR (izpodbijani sklep DT 4933-2593/2019-6 z dne 28. 3. 2019); stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 in nadaljnje zamudne obresti od zneska glavnice, ki tečejo od dne 29. 3. 2019 dalje do vključno dneva plačila, pri čemer obveznosti tožeče stranke temeljijo na izvršilnih naslovih: odločba št. 33118-8/2008/28 z dne 8. 12. 2014, ki jo je izdala Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja in ki je postala izvršljiva 12. 1. 2015 (tako v izpodbijanem sklepu DT 4933-2590/2019-6 z dne 28. 3. 2019); odločba št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014, ki jo je izdala Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja in ki je postala izvršljiva 1. 1. 2015 (tako v izpodbijanem sklepu DT 4933-2591/2019-6 z dne 28. 3. 2019); odločba št. 33115-38/2008/61 z dne 8. 12. 2014, ki jo je izdala Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja in ki je postala izvršljiva 22. 12. 2014 (tako v izpodbijanem sklepu DT 4933-2592/2019-6 z dne 28. 3. 2019); odločba št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014, ki jo je izdala Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja in ki je postala izvršljiva 29. 12. 2014 (tako v izpodbijanem sklepu DT 4933-2593/2019-6 z dne 28. 3. 2019). V 2. točki izreka je odločila, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki oziroma hranilnici R., d.d. Ljubljana; rubež pa ne zajema prejemkov, ki so po določilu 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec. V 3. točki izreka je naloženo banki oziroma hranilnici, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun Finančne uprave RS in pri tem navede ustrezno referenco. V 4. točki izreka je banki oziroma hranilnici prepovedano izplačati zarubljena denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi. Na koncu je odločeno še, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2. Drugostopenjski organ je s sklepom pritožbene postopke zoper vse štiri sklepe združil en postopek in odločil, da se pritožbe zavrnejo kot neutemeljene. Izpodbijani sklepi o davčni izvršbi vsebujejo vse sestavine iz 151. člena ZDavP-2, iz katerih je tako mogoče razbrati za katere obveznosti gre in na kakšni podlagi temelji terjatev. Pojasnil je, da so bili izpodbijani sklepi izdani v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki se je začel na predlog Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) in z upoštevanjem podatkov, ki jih je predlagatelj navedel v podanem predlogu za začetek izvršbe ter na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov. Glede na to, da terjatve niso bile poravnane v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnih naslovov in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijane sklepe o davčni izvršbi.

3. Ker je pritožnica v pritožbi med drugim navajala, da ji vsebina odločb Agencije ni znana, je drugostopni organ pojasnil, da iz odločb št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014, št. 33115-38/2008/61 z dne 8. 12. 2014, št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014 ter št. 33118-8/2008/28 z dne 8. 12. 2014 izhaja, da je bilo pritožnici naloženo vračilo sredstev, ki jih je prejela na podlagi odločb Agencije, saj pritožnica ni izpolnjevala obveznosti iz tretjega odstavka 121. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenija za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) v katerem je določeno, da se mora naložbena dejavnost, za katero je stranka prejela sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po izplačilu sredstev.

4. Glede pritožničinega ugovora o vročitvi odločb Agencije je tožena stranka pojasnila, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Pritožnica bi ta ugovor sicer lahko uveljavljala pri organu, ki je potrdil izvršljivost tj. pri Agenciji, kljub temu pa je tožena stranka pojasnila, da ji je predlagatelj izvršbe dne 21. 2. 2019, 12. 3. 2019 in 18. 4. 2019 poslal pojasnila, da so bile odločbe, ki v konkretnem primeru predstavljajo izvršilni naslov, vročene stečajni upraviteljici B., s.p. na naslov C. ulica 1, stečajna upraviteljica pa je dne 1. 12. 2014 oziroma 12. 12. 2014 s podpisom tudi potrdila prevzem teh odločb, kar potrjujejo kopije vročilnic.

5. V zvezi z navedbami pritožnice, da so sporne obveznosti vračila sredstev nastale pred začetkom stečajnega postopka, se tožena stranka sklicuje na izjeme prepovedi izvršbe po začetku postopka zaradi insolventnosti iz 3. točke drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Drugostopni organ pojasnjuje, da sta sporni obveznosti nastali šele s trenutkom, ko je pritožnica prenehala izpolnjevati pogoj, da se mora naložbena dejavnost, za katero je stranka prejela sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po izplačilu sredstev. Ta pogoj pa je pritožnica prenehala izpolnjevati, ko se je zoper njo začel stečajni postopek 18. 11. 2014. Tožeča stranka bi razlog za vračilo že pridobljenih sredstev lahko preprečila tako, da bi še naprej izpolnjevala pogoj opravljanja naložbene dejavnosti.

6. Drugostopni organ na podlagi vsega navedenega meni, da ni mogoče trditi, da so sporne obveznosti nastale pred začetkom stečajnega postopka, kot to zmotno zatrjuje pritožnica (v zvezi s tem glej sodbo opr. št. Cpg 178/2016 z dne 23. 9. 2016). Pritožnica je sredstva pridobila z odločbo Agencije pod razveznim pogojem (tj. preneha njena pravica do sredstev, če se izpolni omenjeni pogoj) in ne pod odložnim pogojem (tj. sredstva pridobi, ko se izpolni omenjeni pogoj), zato bi smiselno lahko uporabili le tretji odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Res pa je, da gre v primeru terjatve predlagatelja izvršbe, s katero zahteva vrnitev sredstev za pogojno terjatev z odložnim pogojem (tj. terjatev nastane šele po uresničitvi nekega dejstva), kar potrjuje to, da je terjatev nastala šele v trenutku, ko pritožnica ni več izpolnjevala pogoja opravljanja dejavnosti še najmanj naslednjih pet let po izplačilu sredstev tj. v trenutku, ko se je zoper njo pričel stečajni postopek. Takšni razlagi pa niti ne nasprotujeta s strani pritožnice navedeni odločitvi sodišč, tj. odločitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 67/2017-4 z dne 22. 5. 2018 in sodbi Upravnega sodišča RS v sodbi III U 69/2017-13 z dne 25. 1. 2018. 7. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da ji dva sporna izvršilna naslova nista bila vročena pravilno (251. člen ZFPPIPP), zato se je seznanila zgolj z odločbo št. 33115-38/2008/61 z dne 8. 12. 2014 in odločbo št. 33118-8/2008/28 z dne 8. 12. 2014. 8. Ne glede na navedeno, pa prvostopenjski organ ne bi smel izdati izpodbijanih sklepov in začeti davčne izvršbe zoper tožečo stranko. Dne 18. 11. 2014 je bil namreč zoper tožečo stranko začet stečajni postopek, zaradi česar bi morala Agencija svoje terjatve na vračilo subvencije prijaviti v stečajnem postopku po pravilih o plačilu terjatev upnikov iz stečajne mase. Pojasnjuje, da njena obveznost ni nastala z odločbami Agencije na vrnitev neupravičeno dodeljene subvencije, ki so posledica začetka stečajnega postopka, temveč že pred začetkom stečajnega postopka in sicer z odobritvijo nepovratnih sredstev in sklenitvijo pogodb o sofinanciranju med tožečo stranko in Agencijo. Z odobritvijo in izplačilom subvencije je namreč Agencija nasproti tožeči stranki pridobila terjatev povezano z odložnim pogojem (III U 69/2017-13). Neizpolnitev obveznosti, ki jih zavezancu nalaga Uredba PRP predstavlja izpolnitev odložnega pogoja, s katerim je povezana terjatev Agencije na vračilo subvencije. Pogojna terjatev pa na podlagi pravne fikcije nastane takrat, ko nastane njen pravni temelj in ne ko se uresniči odložni pogoj (smiselna uporaba drugega odstavka 59. člena OZ v zvezi s 14. členom OZ). Pravni temelj za nastanek terjatev Agencije na vračilo subvencij v predmetni zadevi predstavljajo odločbe o pravici do sredstev, ki jih je izdala Agencija in pogodbe o sofinanciranju, s katerimi je Agencija tožeči stranki odobrila in izplačala ta sredstva. Že na tej pravni podlagi je bila namreč Agencija pod odložnim pogojem upravičena terjati vračilo subvencije. Te odločbe in pogodbe pa so bile izdane in podpisane že pred začetkom stečajnega postopka, kar izhaja tudi iz priloženih odločb Agencije št. 33115-38/2008/61 in št. 33118-8/2008/28 (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1663/2014 z dne 12. 11. 2014). Nenazadnje tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi soglaša s tem, da gre v primeru terjatev Agencije s katerimi ta zahteva vrnitev sredstev za pogojno terjatev z odložnim pogojem, vendar pa drugostopenjski organ nato napačno zaključi, da je terjatev nastala šele z uresničitvijo pogoja, v konkretnem primeru, ko tožeča stranka ni več izpolnjevala pogoja opravljanja dejavnosti še najmanj naslednjih pet let po izplačilu sredstev. Izdaja izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi s strani prvostopenjskega organa tako predstavlja kršitev materialnega prava, konkretno neupoštevanje oz. napačno upoštevanje zgoraj citiranih določil ZFPPIPP.

9. Glede na navedeno predstavljajo obveznosti tožeče stranke, ki so vsebovane v izpodbijanih sklepih zgolj navadne terjatve, za katere veljajo pravila ZFPPIPP o obveznosti prijave terjatve v stečaj in ne pravila o plačilu stroškov stečajnega postopka. Iz vpogleda v končni seznam preizkušenih terjatev opr. št. St 5405/2014 z dne 13. 10. 2015 izhaja, da terjatve Agencije niso bile prijavljene v stečajnem postopku, zato zanje velja, da so, na podlagi določbe petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, prenehale.

10. Očitek bistvene kršitve pravil postopka temelji na ugotovitvi, da iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, na kakšni pravni podlagi so bili ti sklepi izdani oz. na podlagi katerih dejstev prvostopenjski organ šteje, da je v konkretnem primeru utemeljena izvršba zaradi izterjave terjatev, ki so strošek stečajnega postopka. Po mnenju tožeče stranke bi moral davčni organ izkazati obstoj izjeme iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, saj je to nujna predpostavka, da je zoper tožečo stranko dovoljeno izdati sklep o izvršbi. Izpodbijanih sklepov zato ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev pravil postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa oziroma odločbe. Glede navedb tožeče stranke, da ji odločbe predlagatelja izvršbe niso bile vročene, z izjemo odločbe št. 363115-38/2008/61 z dne 8. 12. 2014, tožena stranka pripominja, da lahko oziroma mora izvršljivost tožeča stranka izpodbijati pri predlagatelju izvršbe, ki je izvršilne naslove izdal. Slednje je bilo tožeči stranki tudi že pojasnjeno v odločbi z dne 30. 9. 2019. Ne glede na navedeno pa tožena stranka pripominja, da iz spisov zadeve izhaja, da so bile stečajni upraviteljici vročene tudi odločbe št. 33118-8/2018/28 z dne 8. 12. 2014, št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014 in št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014, kar izhaja s strani predlagatelja izvršbe v spis predloženih vročilnic. Zakaj je bila izvršba dopustna, pa je prav tako že pojasnjeno v odločbi tožene stranke z dne 30. 9. 2019. Tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP) ter na podlagi listin predloženega upravnega spisa.

**K I. točki izreka**

13. Tožba ni utemeljena.

14. V obravnavani zadevi sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da je bil zoper A., z.o.o. na podlagi Sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 0000/2014 z dne 18. 11. 2014 začet stečajni postopek, zato je zadruga v Poslovni register Slovenije vpisana kot A., z.o.o. - v stečaju, ki jo zastopa stečajna upraviteljica B. B., s.p. 15. Med strankama upravnega spora ni sporen niti podatek, da je bila tožeči stranki dne 22. 1. 2009 izdana odločba št. 33118-8/2008/8 o pravici do sredstev za sofinanciranje naložbe iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja iz naslova Ukrepa 121, na podlagi katere so bila tožeči stranki izplačana sredstva v višini 21.604,32 EUR; 21.786,00 EUR; 6.535,52 EUR in 130.824,60 EUR.

16. V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, da med strankama upravnega spora ni sporno niti, da je bilo z odločbami Agencije št. 33118-8/2008/28 z dne 8. 12. 2014, št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014, št. 33115-38/2008/61 z dne 8. 12. 2014 in odločbo št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014 zahtevano vračilo izplačanih zneskov subvencije, v tej zvezi pa je sporno, ali sta bili odločbi (izvršilna naslova) št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014 in št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014 tožeči stranki vročena pravilno, kot to določa 251. člen ZFPPIPP. Tožeča stranka zatrjuje, da se navedeni odločbi nista vročali stečajni upraviteljici B. na njen poslovni naslov D. cesta 2, 2380 Slovenj Gradec, zato se je z njuno vsebino seznanila posredno, s prejemom opominov za plačilo oziroma vročitvijo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi.

17. Ker je v obravnavani zadevi sporna izdaja sklepov o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4933-2590/2019-6 z dne 28. 3. 2019, DT 4933-2591/2019-6 z dne 28. 3. 2019, DT 4933-2592/2019-6 z dne 28. 3. 2019 in DT 4933-2593/2019-6 z dne 28. 3. 2019, sodišče pojasnjuje, da navedeni sklepi temeljijo na izvršilnih naslovih (odločba št. 33118-8/2008/28 z dne 8. 12. 2014 izvršljiva 12. 1. 2015; odločba št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014 izvršljiva 1. 1. 2015; odločba št. 33115-38/2009/61 izvršljiva 22. 12. 2014 in odločba št. 33113-609/2009/20 izvršljiva 29. 12. 2014), opremljenih skladno z določbo 146. člena ZDavP-2, torej tudi potrdilom o izvršljivosti.

18. V zvezi z zgoraj navedenim ugovorom (nepravilne vročitve odločb št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014 in št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014) sodišče pritrjuje toženi stranki, da ugovora tožeče stranke, ki se nanaša na vročitev obeh navedenih odločb, toženka v izpodbijani odločbi ni dolžna preverjati, ker ji to preprečuje določba petega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki določa, da izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da toženka ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe (enako Upravno sodišče RS v sodbi UPRS I U 280/2019-16 in I U 124/2016). Iz tega razloga zatrjevanja tožeče stranke ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, kar vse je tožeči stranki v drugostopenjski odločbi pojasnila že toženka.

19. Enako kot je pojasnila tožeči stranki tožena stranka, pa tudi sodišče ugotavlja, da listine upravnega spisa izkazujejo, da je bila vročitev obeh odločb št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014 in št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014 izkazana z vročilnico, na naslov B., s.p. na naslov C. ulica 1, Slovenj Gradec dne 1. 12. 2014 in 12. 12. 2014, torej na naslov veljaven v času vročanja obeh odločb. 20. Sodišče pa tožbeni ugovor nepravilne vročitve zavrača tudi zato, ker je namen vročanja, kot procesnega dejanja, ki se največkrat dokazuje s podpisom vročilnice, da dobi organ o prejemu pošiljke zanesljivi dokaz, ki je pogoj za normalno razvijanje postopka. Vendar pa formalnosti pri vročanju niso same sebi namen, zato ZPP v šestem odstavku 139. člena določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel, kar v obravnavanem primeru pomeni, da podpis stečajne upraviteljice na obeh vročilnicah, četudi bi bila vročitev opravljena na nepravilnem naslovu za vročanje, na samo veljavnost vročitve in s tem potrdila o izvršljivosti, nima vpliva.

21. V nadaljevanju pa sodišče zaradi jasnosti odločanja ponovno povzema med strankama nesporen podatek, da je Agencija A. zadrugi izdala odločbo o pravici do sredstev za sofinanciranje naložbe iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju RKSRP) iz naslova Ukrepa 121, št. 33118-8/2008 z dne 22. 1. 2008 v višini 21.761,37 EUR (izplačilo v višini 21.604,32 EUR) in v tej zvezi odločbo o vrnitvi tega zneska št. 33118-8/2008 z dne 8. 12. 2014; odločbo o pravici do sredstev št. 33113-609/2009/7 z dne 5. 10. 2009 v višini 21.786,00 EUR in v tej zvezi odločbo o vrnitvi tega zneska št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014; odločbo št. 33115-38/2008/12 z dne 22. 8. 2008 v višini 172.190,30 EUR (kasneje znižano na višino 130.824,60 EUR) in v tej zvezi odločbo o vrnitvi tega zneska št. 33115-38/2008/61 z dne 8. 12. 2014 ter odločbo o pravici do sredstev št. 33113-144/2009/7 z dne 16. 9. 2009 v višini 6.535,52 EUR.

22. Tožena stranka (stran 5 odločitve drugostopenjskega upravnega organa) in tožeča stranka ne oporekata ugotovitvi, da so bila tožeči stranki nepovratna sredstva za sofinanciranje iz Ukrepa 121 v okviru PRP 2007-2013 za Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe v obnovo gospodarskih poslopij in drugih zgradb ter objektov namenjenih za kmetijske namene ter trajnih nasadov sadovnjakov, oljčnikov in hmeljišč, ki so bili poškodovani v naravnih nesrečah v letu 2008, odobrena po postopku in pogojih navedenih v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnega razpisa (Uradni list št. 89/2008). Navedeno pomeni, da so bila tožeči stranki odobrena sredstva po postopku in pogoji navedenimi v Uredbi PRP, torej tudi pod pogojem prvega odstavka 122. člena Uredbe PRP, ki določa, da se neizpolnitev ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), in ki določa postopek k kateremu je zavezana Agencija v primeru ugotovitve nepravilnosti. Prav tako je bila tožeča stranka ob odobritvi prej navedenih sredstev dolžna poznati in upoštevati določbo sedmega odstavka 122. člena Uredbe PRP, ki določa, da se končne prejemnike sredstev, ki ne izpolnjujejo obveznosti sankcionira v skladu s XXVI.a poglavjem te uredbe. To pomeni, da je bila tožeča stranka obvezana, da v skladu s tretjim odstavkom 121. člena Uredbe PRP naložbeno dejavnost, za katero je prejela sredstva, opravlja še najmanj pet let po zadnjem izplačilu sredstev. Določba 127.a člena Uredbe PRP pa določa, da mora končni prejemnik sredstev, ki krši določbo tretjega odstavka 121. člena te uredbe v proračun Republike Slovenije vrniti vsa izplačana sredstva v skladu s 57. členom ZKme-1 in posledico izključitve iz ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto. Navedene pravne podlage na podlagi katerih so bile tožeči stranki dodeljena sredstva in nadaljnja ugotovitev, da je bil 18. 11. 2014 nad tožečo stranko začet postopek stečaja in tega dne dodeljen stečajni upravitelj, pa v nadaljevanju pomeni, da je zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz tretjega odstavka 121. člena Uredbe PRP nastopila posledica iz drugega odstavka 127.a člena Uredbe PRP, to je vrnitev sredstev.

23. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da je obveznost tožeče stranke nastala ob pridobitvi nepovratnih sredstev in da je zato Agencija z odobritvijo nepovratnih sredstev in sklenitvijo pogodb o sofinanciranju, Agencija proti tožeči stranki pridobila terjatev povezano z odložnim pogojem. Tožeča stranka namreč ugotovitev neizpolnitve obveznosti, ki jih zavezancu nalaga Uredba PRP, razume kot izpolnitev odložnega pogoja in v nadaljevanju navaja tudi, da pogojna terjatev na podlagi pravne fikcije nastane takrat, ko nastane njen pravni temelj in ne, ko se uresniči odložni pogoj. Sodišče z navedenim stališčem tožeče stranke soglaša in pritrjuje njeni trditvi, da pravni temelj za nastanek terjatev Agencije za vračilo subvencij predstavljajo odločbe o pravici do sredstev izdane pred začetkom stečajnega postopka.

24. Vendar v obravnavani zadevi (pravilna) opredelitev pogoja za nastanek terjatve na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Izvršilni naslov v obravnavani zadevi namreč predstavljajo odločbe Agencije št. 33118-8/2008/28 z dne 8. 12. 2014, št. 33113-144/2009/22 z dne 24. 11. 2014, št. 33115-38/2008/61 z dne 8. 12. 2014 in št. 33113-609/2009/20 z dne 24. 11. 2014 o vračilu dodeljenih sredstev, izdane na podlagi 18. člena v zvezi s petim odstavkom 57. člena ZKme-1 veljavnega v času izdaje odločb (in črtanega z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijstvu (ZKme-1D)). Slednji je v drugem odstavku določal, da se v primeru neupravičenega plačila iz prvega odstavka tega člena stranki izda odločba, s katero se zahteva vračilo dodeljenih sredstev in določi rok vračila dodeljenih sredstev. Enako določbo vsebuje tudi določba 122. člena Uredbe PRP, ki v prvem odstavku določa, da se neizpolnitev ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1 in v drugem odstavku, da v primerih iz prejšnjega odstavka ARSKTRP v roku 90 dni od dneva ugotovitve nepravilnosti izda odločbo, s katero zahteva vračilo že izplačanih sredstev v proračun Republike Slovenije skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v skladu s 57. členom ZKme-1. 25. Ob upoštevanju zgoraj navedene razlage pa sodišče pritrjuje toženi stranki tudi v delu, ki se nanaša na uporabo določb ZFPPIPP. Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP res določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, vendar drugi odstavek istega člena določa izjemo, ki se nanaša tudi na obravnavani primer. Tako je v 3. točki drugega odstavka določeno, da navedeni prvi odstavek ne velja za sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Kot je sodišče že pojasnilo v 16. točki obrazložitve te sodbe je bila obveznost vračila sredstev določena v prej navedenih izvršilnih naslovih (po uvedbi stečajnega postopka), zato ker je tožeča stranka z uvedbo stečajnega postopka prenehala izpolnjevati pogoj, da se mora naložbena dejavnost, za katero je stranka prejela sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po izplačilu sredstev. Tožeča stranka namreč ne v pritožbi, ne v tožbi ne zatrjuje, da je na podlagi določbe prvega odstavka 317. člena ZFPPIPP, pod pogoji navedenimi v tej določbi, nadaljevala s proizvodnjo ali opravljanjem drugih poslov iz svoje dejavnosti za katero so bila pridobljena sredstva, ki so predmet vračila.

26. Ker prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP kot stroške postopka stečajnega postopka opredeljuje obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, obveznosti v obravnavani zadevi pa mednje ne sodijo, je predmetne terjatve šteti kot strošek stečajnega postopka in zato je treba uporabiti izjemo od pravila vsebovanega v prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP, določeno v 3. točki drugega odstavka tega člena.

27. Glede na povedano je sodišče tožbo tožeče stranke, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter izdani akt zakonit in pravilen, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

28. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.