Jedro

Nočni marš po kraškem terenu z globačami in brezni, plezanje v gorski steni in opustitev pri delu naborne komisije ob ocenjevanju sposobnosti obveznikov za vojaško službo niso primerljivi s plazenjem po travnatem terenu v polni vojaški opremi. Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti, pa presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih (2. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Pravilna je zato ocena, da pri plazenju po travnatem teremu v polni vojaški opremi tako tveganje ni podano.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, naj mu tožena stranka plača odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorna za tožniku nastalo škodo in njene posledice. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Zoper takšno pravnomočno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je spremembo izpobijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji trdi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki meni, da "izvajanje opisane aktivnosti tožeče stranke med služenjem vojaškega roka (plezanje po travnatem terenu v polni vojaški opremi) ni nevarna dejavnost". Sodna praksa je namreč prav nasprotna. Tudi stališče sodišča druge stopnje, ki s tem soglaša, je v nasprotju s sodno prakso. Sodna praksa namreč priznava odškodnino iz naslova objektivne odgovornosti države. Ob tem citira stališča sodišč. Meni tudi, da je potrebno objektivno odgovornost države presojati celovito, to je s stališča vseh njenih funkcij, to je ne samo s stališča morebitnih napak pri izvajanju izvršilne ali sodne oblasti, ampak tudi pri izvrševanju zakonodajne funkcije države. Če na primer medicinska stroka ugotavlja, da bi rentgenski pregled pokazal okvare, zaradi katerih tožnik ne bi smel opravljati vojaških vaj s polno bojno opremo in plazenjem po terenu, potem bi od državnih organov pričakovali, da bodo v ustreznem predpisu predpisali tudi tak rentgenski pregled.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke bi morale biti podane in ugotovljene predpostavke, ki so podlaga vsake krivdne odgovornosti: škodni dogodek, škoda, vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo ter odgovornost povzročitelja škode.

Dejanske ugotovitve postopka so: - tožnik je med izvajanjem vojaške vaje s plazenjem po travnatem terenu v polni bojni opremi začutil nenadno bolečino v križu, - to plazenje po tleh je bilo sprožilni element za zunanjo manifestacijo tožnikovega obolenja, - tožnikovo obolenje je posledica razvojne nepravilnosti, - predpisani sistematski pregled ob naboru ni mogel ugotoviti razvojne motnje tožnika, - tožnik ni imel subjektivnih težav, ki bi dale podlago za nadaljnji specialističen pregled, - rentgensko slikanje ob naboru ni predpisano, - z rentgenskim slikanjem bi bilo mogoče razvojno motnjo pri tožniku odkriti.

Te ugotovitve predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago revizijskega preizkusa in jih ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Prav tako so te ugotovitve sodiščema prve in druge stopnje omogočale oceno, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je bila premalo skrbna ob sistematskem pregledu tožnika na naboru. Ta je bil opravljen skladno s takrat veljavnim Pravilnikom o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti vojaških obveznikov za vojaško službo (Vojaški ur.l., št. 5/91). Ugotovitev, da niso podani vsi elementi za krivdno odgovornost države tožniku, so torej pravilni.

Presojo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, ker plazenje po travnatem terenu v polni vojaški opremi ni nevarna dejavnost, tožeča stranka graja s citiranjem sodne prakse. Pri tem pa se sklicuje na primere, ki nimajo prave vzporednice z dogodkom, ki se je pripetil tožniku. Nočni marš po kraškem terenu z globačami in brezni, plezanje v gorski steni in opustitev pri delu naborne komisije ob ocenjevanju sposobnosti obveznikov za vojaško službo niso primerljivi s plazenjem po travnatem terenu v polni vojaški opremi. Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti, pa presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih (2. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Pravilna je zato ocena, da pri plazenju po travnatem teremu v polni vojaški opremi tako tveganje ni podano. Aktivnost, pri kateri je bil tožnik udeležen, je bila le sprožilni moment za zunanjo zaznavo poškodbe tožnika, po ugotovitvah izvedencev pa nikakor ne vzrok za nastanek.

Tožeča stranka citira v reviziji sodbo Vrhovnega sodišča Hrvaške, opr. št. Rev 1638/84 z dne 22.10.1984 in iz nje izhajajoče stališče, ki je bilo objavljeno v zbirki "Pregled sudske prakse, št. 27, letnik 1985". Pri citiranju je prezrla tako originalno besedilo, kakor tudi prvi stavek prevoda; zapisala je le drugi stavek iz prevoda stališča v računalniški bazi podatkov, ki jo vodi VS RS in ki zajema objavljene sodne odločbe, načelna stališča, načelna pravna mnenja, pravna mnenja, sklepe posvetovanj in članke, ki s teoretičnega stališča obravnavajo vprašanja s področij pristojnosti rednih sodišč (ime baze SODB). Žal gre za pomoten zapis "pravne prakse", ki ni zapisan nikjer v originalnem besedilu in tudi nima opore v celotnem besedilu sodne odločbe. Tak pomoten zapis v prevodu objavljene sodne odločbe bi tožeča stranka lahko opazila, če bi preverila originalno sodno odločbo. Jasno pa je, da napačno zapisano stališče ne veže sodne prakse. Posebej še ob tem, ko se ta spreminja in ko naš pravni sistem ne pozna precedenčnega sojenja.

Že sodišče prve stopnje je podrobno razložilo, da so dognanja medicinske stroke o škodljivosti rentgenskega slikanja splošno znano dejstvo. Pri tožniku ni bilo nobene izražene simptomatike, da bi bilo takšno slikanje ob naboru odrejeno. Ob znani škodljivosti za človeško telo ob izpostavljanju rentgenskemu slikanju bi bilo torej neopravičeno, da bi bil tožnik brez ugotovljenega utemeljenega razloga temu izpostavljen. Še bolj neopravičljivo pa bi bilo, če bi bile takemu slikanju izpostavljene cele generacije vojaških obveznikov, kot to predlaga tožeča stranka. S takim predpisom bi jih država izpostavila dodatni nevarnosti, ki presega tisto, če tako slikanje ob naboru ni predpisano.

Zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).