Jedro

Na podlagi zahteve vložene dne 9. 12. 2014 oziroma dne 21. 1. 2015 dokup pokojninske dobe po 198. členu ZPIZ-1 ni več mogoč. Po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 bi bil dokup po določbah ZPIZ-1 možen edino v primeru, če bi tožnica zahtevo za dokup vložila pred 31. 12. 2012 tako, da bi se postopek začel še v času veljavnosti ZPIZ-1. Za zahteve za ugotavljanje oziroma dokup pokojninske dobe vložene po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, določba 390. člena ZPIZ-2 ne velja, ampak velja le določba 136. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2017 in št. ... z dne 13. 9. 2016, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2017 in št. ... z dne 13. 9. 2016 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Obenem je toženi stranki naložilo, da izda novo odločbo najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodne odločbe (I. in II. točka izreka). S III. točko izreka pa je tožbo v delu, da naj tožena stranka plača tožeči stranki pokojnino za obdobje od 1. 9. 2015 do 27. 5. 2016 ter vrne preveč plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2015, zavrglo.

2. Zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložil toženec zaradi kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožničin zahtevek, ki ga je pri toženi stranki vložila dne 9. 12. 2014, jasen in nedvoumen. Podala je vlogo za vključitev v prostovoljno pokojninsko zavarovanje oziroma plačilo prispevkov iz tega naslova, nato pa jo je dne 21. 1. 2015 spremenila v vlogo za dokup za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine po 198. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Tudi v prejšnjem sodnem postopku za sodišče tako postavljen tožničin zahtevek ni bil nejasen, saj je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ps 774/2015 z dne 17. 6. 2015 odločeno, da mora tožena stranka tožničino zahtevo z dne 9. 12. 2014, ki jo je spremenila dne 21. 1. 2015, v ponovljenem postopku obravnavati po vsebini. V razlogih sodbe je navedlo, da je sporno le postopanje tožene stranke, ko je po določbi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) zavrgla tožničino zahtevo za dokup pokojninske dobe za čas od 15. 4. 2013 do 31. 8. 2014, ko je bila prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve na podlagi 198. člena ZPIZ-1, ne pa, da gre za nejasen tožničin zahtevek. Navedena zahteva tožnice je bila z izpodbijanima odločbama sedaj vsebinsko obravnavana in zavrnjena, saj Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki velja od 1. 1. 2013 in tudi v času vložitve zahteve tožnice, takega dokupa ne določa več. Pa tudi sicer tožnica ni začela nobenega postopka, v katerem bi uveljavljala kakršnokoli pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pred uveljavitvijo ZPIZ-2, to je do 31. 12. 2012. Napotki sodišča, da mora tožena stranka ponovno odločiti o zahtevi za dokup na podlagi določbe 136. člena ZPIZ-2 so povsem neutemeljeni. O dokupu zavarovalne dobe po določbi 136. člena ZPIZ-2 je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 4. 3. 2016 in sicer na podlagi vloge tožnice z dne 22. 10. 2015. Razen tega ima tožnica v obdobju, ki ga je želela dokupiti, že priznano lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pokrito s plačilom prispevka. Na podlagi zahteve tožnice z dne 1. 6. 2016 pa ji je bila z odločbo z dne 13. 7. 2016 priznana tudi pravica do predčasne pokojnine po določbi 29. člena ZPIZ-2 od 27. 5. 2016 dalje. Šele tedaj je namreč s plačilom prispevkov izpolnila pogoje za upokojitev. Če pa je sodišče štelo, da je treba odločati po določbi 136. člena ZPIZ-2, ker se je tožnica v ponovljenem postopku pri toženi stranki in to v pritožbi z dne 22. 9. 2016 sklicevala na to določbo, je treba navesti, da ta določba ne more biti pravna podlaga za ponovno odločanje. Poudarja, da je tožnica zahtevo z dne 9. 12. 2014 spremenila dne 21. 1. 2015 tako, da je vložila zahtevo za dokup po določbi 198. člena ZPIZ-1, ker se je želela upokojiti po določbah ZPIZ-1. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da ji zakon po prenehanju prejemanja nadomestila za brezposelnost omogoča plačevanje prispevkov na način, da bi izpolnila pogoje za upokojitev po ZPIZ-1, v več dopisih pa ji je tožena stranka pojasnila, da dokup po 136. členu ZPIZ-2 ali prijava v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pomeni upokojitev po ZPIZ-2 in ne po ZPIZ-1. Razen tega sodišče v prejšnjem postopku ni naložilo toženi stranki, da mora odločiti po določbi 136. člena ZPIZ-2. Odločanje o dokupu dobe po določbi 136. člena ZPIZ-2 ne more biti predmet ponovljenega odločanja, saj je tožena stranka odločala o tem, kar je tožnica zahtevala v zahtevi z dne 21. 1. 2015 in zgolj to je tudi predmet izpodbijanih odločb in s tem tudi predmet odločanja sodišča. Najpomebneje je to, da je v ponovljenem postopku tudi tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 25. 1. 2018 navedla, da izpodbija odločbi tožene stranke z dne 13. 3. 2017 v zvezi z odločbo z dne 13. 9. 2016 in da naj se ji povrnejo za štiri mesece preveč plačani prispevki od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2015 in izplačilo pokojnine za nazaj od 1. 9. 2015 do 27. 5. 2016. Nato je bila še zaslišana. Iz njene izpovedi izhaja, da je želela upokojitev po ZPIZ-1 in je bila nezadovoljna s pojasnili tožene stranke, ker ji je bilo povedano, da ne more dati vloge za upokojitev, če nima plačanih prispevkov. Iz vsega navedenega je razvidno, da tožnica ni vložila zahteve za dokup dobe po ZPIZ-2, temveč še vedno zasleduje cilj, da bi se upokojila po določbah ZPIZ-1. Če pa je sodišče menilo, da bi bilo treba razčistiti dejansko stanje, bi to lahko storilo samo, ko je tožnica zasliševalo. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 7. člena ZUP na način, kot je storilo sodišče prve stopnje. Sodišče pozna materialno pravo in tudi ve, da tožnica dokupa zavarovalne dobe po 198. členu ZPIZ-1 ne more uveljaviti, o dokupu po 136. členu ZPIZ-2 je bilo že pravnomočno odločeno, obdobje, ki naj bi ga tožnica dokupovala pa ima že pokrito z lastnostjo zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Torej ne gre za nobeno varstvo pravice stranki, ker ji ni mogoče priznati nekaj, kar ji po materialnem pravu ne gre.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 13. 3. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 9. 2016. S slednjo je toženec odločil, da se zahteva tožnice za vštetje časa prijave pri zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve ali brezposelna oseba v pokojninsko dobo na podlagi plačila prispevkov zavrne. S citirano odločbo je toženec odločil na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ps 774/2015 z dne 17. 6. 2016 o tožničini zahtevi vloženi 9. 12. 2014, ki jo je dne 21. 1. 2015 še dopolnila. S to vlogo je tožnica izrecno uveljavljala dokup dobe za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine po 198. členu ZPIZ-1. 6. Kot izhaja iz dokumentacije je v sodbi opr. št. II Ps 774/2015 z dne 17. 6. 2016 Delovno in socialno sodišče odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 13. 4. 2015 in sklep z dne 28. 1. 2015 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje in mu naložilo, da o tožničini zahtevi odloči po vsebini. Po stališču sodišča je bilo sporno le postopanje toženca, ker je po določbi 129. člena ZUP zavrgel tožničino zahtevo za dokup pokojninske dobe za čas od 15. 4. 2013 do 31. 8. 2014, ko je bila prijavljena pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve na podlagi 198. člena ZPIZ-1, ne pa da gre za nejasen tožbeni zahtevek.

7. Toženec je v ponovljenem postopku o tožničinih zahtevi skladno z napotki sodišča zahtevo tudi po vsebini obravnaval in ugotavljal, ali so podani pogoji za dokup dobe v obdobju od 15. 4. 2013 do 31. 8. 2014 po 198. členu ZPIZ-1. 8. Čeprav upravni organ (in enako sodišče) ni vezan na pravno podlago ali pravno kvalifikacijo, ki jo stranka navede v svoji zahtevi, saj je glede na določbo 6. člena ZUP-a v zvezi z 11. členom ZPIZ-2 o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja dolžan odločati po zakonu, je v konkretnem primeru takšno postopanje toženca edino pravilno. Toženec je v ponovljenem postopku o tožničini zahtevi vloženi 9. 12. 2014 in dopolnjeni 21. 1. 2015 skladno z napotki v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ps 774/2015 z dne 17. 6. 2016 zahtevo tudi po vsebini presojal. Torej ali so podani pogoji za dokup pokojninske dobe v obdobju od 15. 4. 2013 do 31. 8. 2014 po 198. členu ZPIZ-1. Ker je toženec ugotovil, da pogoji za dokup dobe po 198. členu ZPIZ-1 niso podani, je tožničino zahtevo zavrnil. 9. Takšna odločitev pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna, izpodbijani odločbi toženca z dne 13. 3. 2017 in z dne 13. 9. 2016 pa pravilni in zakoniti. Na podlagi zahteve vložene dne 9. 12. 2014 oziroma dne 21. 1. 2015 dokup pokojninske dobe po 198. členu ZPIZ-1 ni več mogoč. Po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 bi bil dokup po določbah ZPIZ-1 možen edino v primeru, če bi tožnica zahtevo za dokup vložila pred 31. 12. 2012 tako, da bi se postopek začel še v času veljavnosti ZPIZ-1. 10. Za zahteve za ugotavljanje oziroma dokup pokojninske dobe vložene po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, pa določba 390. člena ZPIZ-2 ne velja, ampak velja le določba 136. člena ZPIZ-2. O dokupu pokojninske dobe po določbi 136. člena ZPIZ-2, na kar pravilno opozarja pritožba, pa je bilo že z odločbo št. ... z dne 4. 3. 2016 pravnomočno odločeno na podlagi zahteve, ki jo je tožnica pri tožencu vložila dne 22. 10. 2015. Ponovno odločanje o dokupu pokojninske dobe na podlagi 136. člena ZPIZ-1 ne glede na to, da gre za drugo zahtevo vloženo 9. 12. 2014 oziroma 21. 1. 2015, zaradi pravnomočne odločitve o dokupu pokojninske dobe za isto obdobje, ni dopustno. Poleg tega iz dokumentacije in zapisnika z glavne obravnave z dne 25. 5. 2018 ne izhaja, da bi tožnica vložila zahtevo za dokup dobe po ZPIZ-2, pač pa po določbi ZPIZ-1 (zaradi upokojitve po določbah ZPIZ-1).

11. Tožnica je s tožbo izpodbijala dokončno odločbo toženca z dne 13. 3. 2017 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 13. 9. 2016, kar je izrecno potrdila tudi na glavni obravnavi dne 25. 1. 2018 in uveljavljala dokup pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 in 136. člena ZPIZ-2. Na podlagi tožbenega zahtevka postavljenega v tožbi in na glavni obravnavi dne 25. 5. 2018 in v predsodnem postopku izdani odločbi z dne 13. 3. 2017 in z dne 13. 9. 2016 na podlagi tožničine zahteve vložene 9. 12. 2014 oziroma 21. 1. 2015, ni nobene podlage v določbi 7. člena ZUP za dodatno ugotavljanje dejstev in okoliščin za odločitev po 198. členu ZPIZ-1 in 136. členu ZPIZ-2. 12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 13. 3. 2017 in št. ... z dne 13. 9. 2016, zavrnilo.