Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali ima ureditev časovne omejitve oziroma prepovedi ponovitve pred potekom šestih mesecev od konca zadnjega obratovanja premične naprave na istem mestu iz 4. člena Uredbe o obdelavi odpadkov v premičnih napravah podlago v določbah ZVO-1?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali ima ureditev časovne omejitve oziroma prepovedi ponovitve pred potekom šestih mesecev od konca zadnjega obratovanja premične naprave na istem mestu iz 4. člena Uredbe o obdelavi odpadkov v premičnih napravah podlago v določbah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)?

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper I. in III. točko izreka odločbe, št. 35440-23/2019-19 z dne 9. 2. 2022, s katero je Agencija Republike Slovenije za okolje v I. točki izreka zavrnila tožničin zahtevek za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za odstranjevanje odpadkov v premični čistilni napravi, v III. točki izreka pa odločila, da preostalo besedilo izreka okoljevarstvenega dovoljenja ostane nespremenjeno.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je treba časovne omejitve v zvezi z delovanjem premične čistilne naprave za obdelavo oziroma predelavo odpadkov presojati primarno z vidika njihovega naročnika kot povzročitelja odpadkov, ki ga zakonodaja in na njeni podlagi sprejeta podzakonska ureditev skladno z načelom hierarhije ravnanja z odpadki spodbuja k zagotavljanju obdelave odpadkov na kraju samem. Tožnica je sama navedla, da so premične čistilne naprave mišljene predvsem za gradbišča, kar tudi po presoji Upravnega sodišča kaže, da je uredbodajalec predvidel možnost obdelave odpadkov s premičnimi napravami primarno tam in takrat, kjer in kadar gre za začasna mesta nastanka odpadkov. Tam, kjer pa je potreba po obdelavi odpadkov stalna, pa je torej primarna njihova končna obdelava na kraju samem. Da sporna časovna omejitev meri na povzročitelja odpadka, pa nenazadnje izhaja že iz samega besedila 4. člena Uredbe o obdelavi odpadkov v premičnih napravah, kjer ni govora o tem, da se lahko obdelava odpadka ponovi v isti premični napravi, temveč v napravi na istem mestu, če je čas od konca zadnjega obratovanja premične naprave na tem mestu daljši od šestih mesecev. Kar pomeni, da ta omejitev povzročitelju odpadka ne preprečuje le ponovitve obdelave v isti, temveč v katerikoli premični napravi. Zavrnilo je tožničin ugovor, da sporna ureditev iz 4. člena Uredbe o obdelavi odpadkov v premičnih napravah ni skladna z ZVO-1 in navedlo, da tožnica niti ni navedla dovolj konkretnih podatkov, ki bi morebiti lahko vodili v smer presoje, da so postopki obdelave odpadkov, ki jih izvaja s svojo premično napravo z vseh relevantnih vidikov varstva okolja bistveno boljši od drugih postopkov obdelave, ki jih spodbuja zanjo sporna ureditev navedenega člena. Presodilo je, da ima ureditev iz 4. člena navedene Uredbe podlago v citiranih določbah ZVO-1, saj je zakonodajalec predvidel omejitve ravnanja z odpadki, pri tem pa Vladi prepustil, da natančneje in podrobneje uredi z zakonom določena vprašanja glede pravil ravnanja in drugih pogojev za ravnanje z odpadki, vključno s pogoji za pridobitev predpisanih dovoljenj in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki.

3.Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4.Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Dopuščeno vprašanje se nanaša na ukrep iz 4. člena Uredbe o obdelavi odpadkov v premičnih napravah, ki časovno omejuje obratovanje premične čistilne naprave na posameznem mestu obdelave s prekinitvami ali brez njih skupno na največ šest mesecev. Tožnik trdi, da ta sporna ureditev ni bila sprejeta v okviru zakonskega pooblastila, ter da bi bilo treba zato uporabiti institut exceptio illegalis. Po presoji Vrhovnega sodišča odgovor na zastavljeno vprašanje presega pomen konkretne zadeve in je pomemben za razvoj prava preko sodne prakse. Zato je predlogu v navedenem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP), pri čemer je dopuščeno vprašanje delno preoblikovalo in zamejilo zaradi večje jasnosti.

6.Glede preostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

7.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

---.---

ZvezaZakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 20

Uredba o obdelavi odpadkov v premičnih napravah (07.04.2008) - člen 4

Pridruženi dokumentiZadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.