Jedro

O zlorabi pravice ni mogoče govoriti takrat, ko delavec uveljavlja pravico, ki mu jo daje zakon (v konkretnem primeru 19.c člen ZZZPB), v skladu z namenom, za katerega je ta pravica dana. V primeru, ko delavcu delovno razmerje preneha zato, ker mu delodajalec ne izplačuje redno plač, kar pa mora z odločbo ugotoviti inšpektor za delo, je namen pravice do odpravnine v tem, da delavcu pomaga premostiti denarne težave, ki jih ima zaradi izgube zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2000 v znesku 107.712,00, SIT, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati znesek 89.401,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.7.2000 do plačila; obračunati regres za letni dopust za leto 2001 v znesku 117.298,00 SIT, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati znesek 97.357,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.7.2001 do plačila; obračunati plačo za februar 2000 v bruto znesku 64.088,00 SIT, odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo dohodnine in ji izplačati znesek 46.035,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.3.2002 do plačila; izplačati regres za prehrano za januar 2002 v znesku 13.965,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2002 do plačila; izplačati regres za prehrano za februar 2002 v znesku 7.315,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2002 do plačila; izplačati odpravnino v znesku 1.157.208,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.2.2002 do plačila; izplačati jubilejno nagrado v znesku

115.824,00 SIT in ji povrniti stroške tega postopka v znesku

32.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Pobotni zahtevek tožene stranke, da ji je tožnica dolžna plačati znesek, ki je bil tožnici priznan pod tč. 1 te sodbe, je zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da se sodišče po vsebini ni izreklo glede zatrjevane zlorabe pravic s strani tožnice, ki zahteva plačilo odpravnine, čeprav je sama s škodnim ravnanjem povzročila težave v likvidnosti tožene stranke. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor iz formalnega razloga (ker o odškodninski odgovornosti ni odločal organ upravljanja, čeprav bi se moralo spustiti v obravnavanje odškodninske odgovornosti in odločiti po vsebini.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se tožena stranka izrecno pritožuje le zoper odločitev sodišča prve stopnje o plačilu odpravnine (6. alinea 1. tč. izreka) in zoper odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora (2. tč. izreka), zato je pritožbeno sodišče ostale odločitve sodišča prve stopnje preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

V zvezi s pravico do odpravnine tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi 19. a člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS št. 5/91 - 63/2004). Navedeni člen v prvem in drugem odstavku med drugim določa, da lahko zavarovanec uveljavi pravico do denarnega nadomestila, če prekine oz. razveže delovno razmerje, ko inšpektor za delo na njegov predlog predhodno ugotovi, da mu delodajalec najmanj tri ali več mesecev zaporedoma ni izplačal plače iz pogodbe o zaposlitvi ali kolektivne pogodbe, ki velja za delodajalca, pri čemer zavarovanec lahko prekine ali razveže delovno razmerje, če delodajalec v enem mesecu po vročitvi odločbe inšpektorja za delo ne plača zaostalih plač. V konkretnem primeru je bila odločba inšpektorja za delo izdana dne 20.12.2001, 7.2.2002 pa je bil opravljen kontrolni inšpekcijski pregled pri toženi stranki, pri katerem je bilo ugotovljeno, da delodajalec (tožena stranka) ni odpravil nepravilnosti oz. pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene pri inšpekcijskem pregledu, tožnica pa je bila napotena, da delodajalcu poda pisno prekinitev delovnega razmerja, kar je tožnica dne 18.2.2002 tudi storila. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnici delovno razmerje nedvomno prenehalo na podlagi 19. a člena ZZZPB in ji zato v skladu z 19. c členom istega zakona pripada odpravnina pod pogoji, ki jih določajo predpisi o delovnih razmerjih za presežne delavce, to je v višini najmanj polovice njene povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri toženi stranki (36. f člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Ur. l. RS št. 14/90), kar ji je sodišče tudi prisodilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odškodninske odgovornosti tožnice in glede utemeljenosti pobotnega ugovora. 72. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.

l. SFRJ št. 60/89) določa, da škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja, ugotavlja pristojni organ organizacije oz. delodajalec. V primeru, če delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa, pa se sproži postopek pred pristojnim sodiščem. Za povrnitev škode od delavca mora torej delodajalec najprej ugotoviti škodo, njeno višino, povzročitelja, pa tudi odgovornost povzročitelja in o tem izdati sklep, sodni postopek pa lahko sproži v treh mesecih po tem, ko delavec, ki je spoznan za odgovornega kot povzročitelj škode s sklepom delodajalca, te škode ne povrne. V takšnem primeru govorimo o procesni predpostavki za spor pred sodiščem. Delodajalec ne more neposredno vložiti tožbe zoper delavca za povračilo škode, temveč mora sam najprej izvesti predhodni postopek, izdati ustrezen sklep in od delavca zahtevati povračilo škodo po sklepu. Enako velja tudi za pobotni ugovor. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, saj tožena stranka te predpostavke ni izpolnila. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da je neupoštevna pritožbena navedba, da je tožnica zlorabila pravico zahtevati plačilo odpravnine, ker naj bi sama pri toženi stranki povzročila likvidnostne težave. O zlorabi pravice namreč ni mogoče govoriti takrat, ko delavec uveljavlja pravico, ki mu jo daje zakon (v konkretnem primeru 19. c člen ZZZPB), pri čemer jo uveljavlja v skladu z namenom, za katerega je ta pravica ustanovljena. V primeru, ko delavcu delovno razmerje preneha zato, ker mu delodajalec redno ne izplačuje plač, kar pa mora z odločbo ugotoviti inšpektor za delo, je namreč namen pravice do odpravnine v tem, da delavcu pomaga premostiti denarne težave, ki jih ima zaradi izgube zaposlitve.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločitve sodišča prve stopnje glede plačila regresov za letni dopust za leti 2000 in 2001, plačila plače za februar 2002, plačila regresa za prehrano za januar 2002 in februar 2002 ter plačila jubilejne nagrade. Ugotovilo je, da so le-te materialnopravno pravilne, pri čemer pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,

6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, zato je sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.