Jedro

Izpodbijana odločba temelji na dveh razlogih odklonitve odškodnine, in sicer da kljub temu, da je državno tožilstvo odstopilo od pregona, ker je ugotovilo, da storilec v času storitve ni bil prišteven, kazenski postopek še ni končan, saj sta pregon prevzela oškodovanca kot tožilca, prav tako pa domneva neplačevitosti ne more veljati zgolj zaradi predvidevanja, da bo storilec pobegnil v tujino in ga v Sloveniji ne bo mogoče preganjati. Navedeni prvi razlog temelji na prvi alinei prvega odstavka 7. člena ZOZKD in je po presoji sodišča že zadosten razlog za odklonitev odškodninskega zahtevka tožniku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanje (v nadaljevanju ZOZKD) zavrnila zahtevo prosilca za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj. Tožena stranka navaja, da zahteva prosilca za priznanje izpolnjuje formalni pogoj (prosilec je državljan Republike Slovenije), ne izpolnjuje pa vseh materialnih pogojev, določenih po 6. členu ZOZKD. Prosilec je v vlogi na predpisanem obrazcu navedel, da vlaga zahtevo na podlagi 7. člena ZOZKD, in podal podatke o storilcu A.A., ki pa ga ni mogoče preganjati, ker je psihiatrični izvedenec v postopku preiskave kaznivega dejanja ugotovil, da storilec dejanja ni bil prišteven. Na podlagi 7. člena se domneva, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine v naslednjih primerih (domneva neplačevitosti): če storilec ostane neznan v 3 mesecih od zaznave ali naznanitve dejanja in se ga do odločanja komisije ne odkrije, ali če storilca ni mogoče preganjati, če je upravičenec otrok, invalid ali žrtev nasilja v družini, in če gre za domač čezmejni primer. V tem primeru gre za znanega storilca, zoper katerega je okrožno državno tožilstvo 23. 12. 2013 odstopilo od kazenskega pregona iz razloga, ker ob storitvi obeh kaznivih dejanj poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika, ni bil prišteven. Ugotovitve temeljijo na izvedenskih mnenjih dveh izvedencev psihiatrične stroke. Na podlagi te odločitve pa sta oškodovanca kot tožilca 20. 1. 2014 prevzela kazenskih pregon in predlagala zaslišanje še dveh prič in dopolnitev izvedenskega mnenja, tako da predmetni kazenski postopek še ni pravnomočno zaključen.

2. Kaznivo dejanje je storil znani storilec, prav tako ne gre za situacijo, da storilca ni mogoče preganjati, in da bi zaradi tega veljala domneva neplačevitosti. Kljub temu, da je državno tožilstvo odstopilo od pregona, ker je ugotovilo, da storilec v času storitve ni bil prišteven, kazenski postopek še ni končan, saj sta pregon prevzela oškodovanca kot tožilca, prav tako pa domneva neplačevitosti ne more veljati zgolj zaradi predvidevanja, da bo storilec pobegnil v tujino in ga v Sloveniji ne bo mogoče preganjati.

3. Zahteve prosilca tudi ni mogoče obravnavati po 7.a členu ZOZKD, saj prosilec ni priložil listin v skladu z drugim odstavkom 30. člena tega zakona, ki bi izkazovale izpolnjevanje pogojev za pridobitev odškodnine. Prosilec je namreč dolžan zoper storilca uveljavljati premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku ali vložiti odškodninsko tožbo. Do odškodnine po ZOZKD pa je upravičen, če v skladu s tem zakonom izkaže, da izvršba ni bila uspešna. Komisija na podlagi tega meni, da ni izpolnjen materialni pogoj iz sedme alinee prvega odstavka 6. člena ZOZKD (da mora obstajati verjetnost, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo priznane s tem zakonom). Ker morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi materialni pogoji za priznanje odškodnine, komisija preostalih materialnih pogojev ni ugotavljala in je v celoti zahtevo zavrnila.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta oškodovanca takoj po odstopu okrožnega državnega tožilca od kazenskega pregona, le-tega prevzela in predlagala obsežno utemeljen dokazni predlog, da se izvedensko mnenje dopolni, in da pri presoji izvedenec upošteva potek dogodkov, kot ga zatrjujeta oškodovanca in številne priče. V tem primeru je bilo preuranjeno odločeno glede zahtevka, ker še ni pravnomočno jasno, ali je obdolženi v času storitve kaznivega dejanja v resnici bil neprišteven oziroma v kolikor je bila komisija sama dolžna o tem odločati kot o predhodnem vprašanju, ni odločala na podlagi popolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana odločba je nejasna in se je ne da preizkusiti, ker so razlogi v obrazložitvi sami s seboj v nasprotju.

5. Komisija bi morala sama ugotoviti obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje in se opredeliti do vprašanja obdolženčeve prištevnosti in vseh drugih elementov kaznivega dejanja in se seznaniti z izvedenskimi mnenji obeh izvedencev. Zgolj dejstvo, da je tožnik izkoristil pravico do prevzema pregona po ZOZKD, zanj ne more imeti posledic. Poudarja, da s tem, ko izkoristi pravico do prevzema pregona, ki mu jo izrecno daje ZKP, ne more trpeti negativnih posledic v smislu, da s tem izgubi pravico do uveljavljanja odškodnine po ZOZKD, saj se s pravnomočnim končanjem kazenskega postopka, vseeno lahko izkaže, da je tožilec v tem postopku upravičen do odškodnine po ZOZKD.

6. Nepravilna je razlaga zavrnitve zahtevka, da prosilec ni priložil listin, ki bi dokazovale, da izvršba zoper storilca ni bila uspešna, in da je za to upravičen do odškodnine po ZOZKD. V tem delu ta zakon ni jasen in ni usklajen z matično zakonodajo, saj predpisuje zgolj to, da je oškodovanec dolžan zoper storilca uveljavljati premoženjsko pravni zahtevek (dalje PPZ) v kazenskem postopku ali vložiti odškodninsko tožbo, pri čemer je do odškodnine po ZOZKD upravičen, če v skladu s tem zakonom izkaže, da izvršbe ni bila uspešna, ne pa v kakšnem roku je dolžan to uveljavljati. Specialni predpis (ZOZKD) ne določa ničesar posebej, zato se mora uporabiti splošni zakon, v tem primeru določba 120. člena ZKP, po kateri velja, da se PPZ vloži do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Premoženjskega zahtevka oškodovanec ni podal do trenutka odločanja komisije, saj z načelom ekonomičnosti čaka na odločitev preiskovalnega sodišča v Celju, da odloči o njegovem dokaznem predlogu glede dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ga je podal 14. 2. 2014. 7. Izpostavlja neustavnost roka za podajo zahteve za priznanje odškodnine v skladu z 29. členom ZOZKD, ki določa, da mora zahteva biti vložena najpozneje v 6. mesecih od dneva storitve dejanja, za katero se uveljavlja odškodnina. Komisija odloči v 90 dneh od prejema popolne vloge. Sodišče v Sloveniji ni nikoli pravnomočno odločilo o kazenskem postopku manj kot vsaj leto dni in se bo na tako odločbo lahko oprla tudi komisija pri svojem odločanju. ZOZKD je neusklajen z ZKP tudi na način, da zgolj predpisuje dolžnost uveljavljanja PPZ v kazenskem postopku, ne podaja pa roka za tako ravnanje oškodovanca.

8. Neustavno je tudi, da so odškodnine omejene na vzgor, da ni spoštovano načelo popolne odškodnine, kot na primer v Franciji. Tožnik sodišču predlaga, da v skladu s 156. členom Ustave postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem glede v tožbi zatrjevanih neustavnosti ZOZKD in sicer: ali lahko dejstvo, da oškodovanec prevzame kazenski pregon vpliva na presojo materialnih pogojev za prisojo odškodnine po ZOZKD (kršitev 2., 14. in 22. člena URS); ali je nejasnost določbe ZOZKD glede določitev roka za uveljavljanje PPZ oziroma roka v katerem mora oškodovanec zoper storilca vložiti civilno tožbo, v nasprotju z načelom pravne države in načelom določnosti predpisov - lex certa (2. člen URS); ali je ZOZKB neustaven v delu, ko določa zgolj 6 mesečni rok od storitve kaznivega dejanja za vložitev zahteve za priznanje odškodnine, pri čemer ZOZKD ne določa roka za uveljavljanje PPZ (prejšnja alinea); ali je ZOZKD neustaven v delu, ko navzgor omejuje višino priznane odškodnine.

9. Tožnik vlaga tudi sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 7. 2014, iz katerega izhaja, da je bilo dne 18. 6. 2014 ugodeno dokaznemu predlogu oškodovancev, glede dopolnitve izvedenskega mnenja.

10. Tožnik predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo prve stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je ZOZKD, ki poleg formalnega pogoja, da je prosilec za priznanje odškodnine slovenski državljan (ta med strankama ni sporen), določa tudi materialne pogoje po 6. členu zakona, ki v sedmi alinei prvega odstavka določa, da je med drugim materialni pogoj za priznanje odškodnine obstojnosti, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo iz prejšnje alinee. 7. člen zakona določa, kdaj takšna domneva velja in sicer v prvi alinei je določeno, da če storilec ostane neznan v 3 mesecih od zaznave ali naznanitve dejanja in se ga do odločanja komisije ne odkrije ali če storilca ni mogoče preganjati. 7.a člen določa obveznost uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka in v prvem odstavku določa, da je upravičenec dolžan, razen v primerih iz prejšnjega člena zoper storilca uveljavljati premoženjskopravni zahtevek v skladu zakonom, ki ureja kazenski postopek ali vložiti odškodninsko tožbo. Drugi odstavek določa nadaljnji pogoj, da mora oškodovanec v skladu s tem zakonom izkazati, da izvršba ni bila uspešna.

14. Izpodbijana odločba temelji na dveh razlogih odklonitve odškodnine in sicer da kljub temu, da je državno tožilstvo odstopilo od pregona, ker je ugotovilo, da storilec v času storitve ni bil prišteven, kazenski postopek še ni končan, saj sta pregon prevzela oškodovanca kot tožilca, prav tako pa domneva neplačevitosti ne more veljati zgolj zaradi predvidevanja, da bo storilec pobegnil v tujino in ga v Sloveniji ne bo mogoče preganjati. Navedeni prvi razlog temelji na prvi alinei prvega odstavka 7. člena ZOZKD in je po presoji sodišča že zadostni razlog za odklonitev odškodninskega zahtevka tožniku. Nesporno med strankami postopka je, da sta oškodovanca prevzela kot tožilca kazenski pregon, in da se kazenski postopek nadaljuje. To dejstvo tožnik izkazuje celo z vloženim predlogom, da je sodnica v preiskavi o dokaznem predlogu oškodovancev (oškodovanec je tudi tožnikov oče) odločila 18. 6. 2014 in odredila dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 21. 8. 2013. Zakonska določba 7. člena ZOZKD namreč določa, da se domneva, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine v primeru, če ga ni mogoče preganjati. Glede na to, da zakon ne izključuje subsidiarnega pregona (prevzem pregona s strani oškodovancev), kot je v obravnavanem primeru, kar pomeni, da kazenski postopek zoper osumljenca storitve kaznivega dejanje še ni končan, zato tudi tožnik ne more uspeti s svojim zahtevkom.

15. Glede na navedeno sodišče ni presojalo nadaljnjih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nepravilno odločitev tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev po 7.a členu ZOZKD, ki določa obveznost uveljavljanja premoženjsko pravnega zahtevka. Navedeni tožbeni ugovori so namreč ob ugotovitvi, da kazenski postopek še ni končan in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za domnevo neplačevitosti po 7. členu irelevantni. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki so nanašajo na presojo ustavnosti ZOZKD z ustavo, pa sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ne navaja, s katerimi določbami ustave je ZOZKD v nasprotju, tako da zgolj nestrinjanje z zakonom, ni zadostni razlog za drugačno odločeno. Sodišče tudi ni upoštevalo predloga tožnika, da v skladu s 156. členom Ustave RS postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, glede v tožbi zatrjevanih neustavnosti ZOZKD, ker se ti nanašajo na obveznost uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka po določbi 7.a člena tega zakona, ki pa po presoji sodišča ni bil relevanten za zavrnilno odločitev tožene stranke.

16. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.