Jedro

V postopku, ki se je začel na podlagi vloge tožnika za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 50. členu ZRud, organ ne sme po vsebini presojati izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja po 49. členu ZRud. Namera oziroma namen tožnika namreč ni stvar presoje upravnega organa, v smislu ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo drugega dovoljenja, kot za tisto, za katero je zaprosil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kamnik št. 361-1/2010(41)-7 z dne 4. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila zahtevo nosilca rudarske pravice – tožnika, za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 50. členu Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud), na zemljiščih parc. št. 47 in 1596 k.o. ... (1. točka izreka) ter ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe organ navaja, da je bilo treba zahtevek stranke za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 50. členu ZRud zavrniti, ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja. Na zaslišanju je prvostopenjski organ pooblaščenca tožnika seznanil z razlogi in argumenti za izdajo zavrnilne odločbe, in sicer, da za območje ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, da gre v konkretni zadevi za gospodarsko izkoriščanje dolomita in ne zgolj za sanacijo, da bi projekt moral biti izdelan v skladu z 49. in tudi 81. členom ZRud. Nadalje, da meje območja izkoriščanja segajo tudi izven območja R24 ..., da ni predloženo nobeno soglasje pristojnih soglasodajalcev ter da merilo v načrtu ni ustrezno. V zvezi z odsotnostjo prostorskega načrta je pooblaščenec stranke na zaslišanju navedel, da je bila k vlogi priložena sodba Upravnega sodišča, iz katere nedvoumno izhaja, da le-ta ni obvezna podlaga za izdajo zaprošenega dovoljenja in da zato pričakujejo enako obravnavo. V zvezi z gospodarskim izkoriščanjem je povedal, da gre v zadevi le za formalno gospodarsko izkoriščanje, ker je koncesija podeljena za v naravi neobstoječe zaloge, v preostalem delu prostora, kjer je predviden poseg zunaj območja namenske rabe, pa gre za čisti sanacijski poseg, ki je nujno potreben za izdelavo etaž na celotni površini kamnoloma s posegom v raščeno stanje. Po definiciji zalog iz 26. točke 2. člena ZRud je po mnenju tožnika možno izkoriščanje le v primerih, ko so ugotovljene zaloge, ki jih je mogoče ekonomično izkoristiti, pri čemer je treba upoštevati vse stroške sanacije. Glede ugotovitve, da projekt nima vsebine projekta za izkoriščanje, je pooblaščenec povedal, da je bilo z vlogo zaprošeno le za izdajo dovoljenja za izvajanje del, dovoljenje za izkoriščanje ni potrebno, ker s predmetnim dovoljenjem, glede na prvi odstavek 49. člena ZRud, ni kaj odobriti. Soglasja niso priložena zato, ker jih po 51.a členu ZRud niso dolžni predložiti, saj ne gre za graditev objekta. Glede merila v projektu dopuščajo napake, konkretna je bila ugotovljena le pri navedbi merila na kopiji zemljevida. V nadaljevanju obrazložitve organ navaja, da ZRud ureja raziskovanje, izkoriščanje in gospodarjenje z mineralnimi surovinami, določa ukrepe in pogoje za izvajanje rudarskih del, za varovanje okolja in varstvo pri delu, določa pa tudi način podeljevanja rudarske pravice ter pristojnost in način izkoriščanja posameznih dovoljenj. ZRud v 10. členu izdajo dovoljenj za poseg v prostor izrecno veže na prostorski izvedbeni načrt, to pa je izvedbeni prostorski akt, ki vsebuje pogoje in obveznosti, ki jih mora investitor izpolniti in pri pripravi katerega so sodelovali organi, v katerih pristojnosti je skrb za varovanje javnega interesa s področja varovanja voda, narave, kulturne dediščine, gozdov, infrastrukture in drugi. Organ prve stopnje je ocenil, da dolgoročnega plana občine ne more šteti za prostorski izvedbeni akt (načrt), ki je glede na 10. člen ZRud lahko podlaga za izdajo dovoljenja za poseg v prostor. Glede na jasnost in izrecnost določbe 10. člena ZRud prvostopenjski organ te določbe ne more razlagati drugače, in sicer tako, da za izdajo dovoljenja za poseg v prostor po ZRud ni potreben prostorski izvedbeni načrt. Del posega je predviden izven območja, ki je namenjeno za izkoriščanje mineralnih surovin in sega v območje kmetijskih in gozdnih površin. Predvideni poseg izven območja R 24, ki je namenjeno za izkoriščanje mineralnih surovin, je v nasprotju z določeno namensko rabo in pomeni poseg v kmetijska in gozdna zemljišča, kar je neskladno s prostorskim aktom. Vsak poseg v prostor, kar pa je tudi sanacija, mora biti v skladu s prostorskim izvedbenim aktom in v skladu z namensko rabo, kot jo za posamezno območje določa prostorski akt, zato tudi iz tega razloga niso podani pogoji za pozitivno odločbo. Tožnik je k vlogi priložil odločbo o izbiri koncesionarja št. 4301-99/2009/12 z dne 25. 1. 2010, iz katere je, kot ugotavlja prvostopenjski organ, nedvoumno razvidno, da se je stranki podelila rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje tehničnega kamna dolomita v količini 20.000 m3 letno v raščenem terenu, in sicer za dobo 14 let od dneva podpisa koncesijske pogodbe, v pridobivalnem prostoru ... v občini ... Navedbe pooblaščenca, da gre v konkretni zadevi le formalno za izkoriščanje, ker je koncesija podeljena za neobstoječe zaloge, prvostopenjski organ ne more komentirati, pripominja pa, da mora biti sestavni del projekta za izkoriščanje tudi geološka dokumentacija, ki med drugim vsebuje tudi elaborat o klasifikaciji in kategorizaciji izračunanih zalog mineralnih snovi. Nesporno je tudi, da sta oba soglasodajalca, tako Zavod za varstvo kulturne dediščine in Zavod za gozdove odgovorila, da do sprejetja izvedbenega prostorskega akta projektnih pogojev ne moreta določiti.

Drugostopenjski organ je s pritožbeno odločbo št. 361-24/2010/4 z dne 6. 3. 2012 pritožbo tožnika zoper navedeno izpodbijano prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi ponavlja in dodatno pojasnjuje razloge za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 50. členu ZRud.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel razloge, zaradi katerih je prvostopenjski organ zavrnil njegovo vlogo za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 50. členu ZRud ter še navedel, da je prvostopenjski organ v postopek samovoljno vključil tudi odločbo o izbiri koncesionarja z dne 25. 1. 2010, ki si jo je tožnik pridobil po vloženi pritožbi in z njo ni seznanil tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe, s čimer je bistveno kršil pravila postopka. Nadalje navaja, da se prostor načrtovane sanacije ne ujema s prostorom, ki ga določa odločba o izbiri koncesionarja ter da iz predloženega projekta ni mogoče ugotoviti, za kakšno količino zalog je tožnik pridobil rudarsko pravico za izkoriščanje. Ni mogoče trditi, da je v obravnavanem primeru s sanacijo predvideno gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine. Na lokaciji predvidene sanacije se ne nahaja takšna količina zalog, ki bi jo bilo mogoče ekonomično izkoristiti, kar je po definiciji zalog iz 26. točke 2. člena ZRud, v povezavi z definicijo rudarske pravice iz 21. točke 2. člena ZRud, edina podlaga za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine. Kar po mnenju tožnika pomeni, da bi morala na lokaciji sanacije obstajati najmanj takšna količina zalog, da bi iz njene vrednosti bilo mogoče pokriti vse stroške sanacije in izkopa. Pojasnjuje, da vsaka količina kamna tudi ni zaloga, ki bi bila podlaga za gospodarsko izkoriščanje. Nadalje meni, da bi si prvostopenjski organ za takšna vprašanja moral pridobiti pojasnila projektanta. Glede namena posega pa tožnik tudi v tožbi zatrjuje, da je njegov edini namen čimprej in na najcenejši način sanirati degradirano gozdno zemljišče in ga usposobiti za prvotno namensko rabo, in sicer gozdna zemljišča, ki je veljala pred zadnjo spremembo rabe, to je pred nastankom nelegalnega kopa. V tem primeru gre za sanacijo nelegalnih posegov, zato po prepričanju tožnika ni neskladja med predloženim projektom in namensko rabo po občinskem prostorskem aktu. Navaja, da za izvajanje rudarskih del, ki niso v neposredni povezavi z gospodarskim izkoriščanjem mineralnih surovin, kamor po prepričanju tožnika spada tudi njegov primer, ni potrebno pridobiti dovoljenja za izkoriščanje, ampak le dovoljenje za izvajanje del. Zato je sklicevanje toženke, da prostora sanacije v predloženem projektu ni mogoče poimenovati kot rudniški prostor, po njegovem mnenju, napačno. Glede odsotnosti prostorskega izvedbenega načrta je tožnik mnenja, da ta ni potreben. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS U 128/2008-12 z dne 13. 5. 2009, iz katere izhaja, da zgolj dejstvo, da občina ni sprejela izvedbenih prostorskih pogojev, ne more biti ovira za zavrnitev vloge za izdajo dovoljenja za izkoriščanje in izvajanje del, saj se z izvedbenim načrtom za konkretni kamnolom, ki v naravi že obstaja in za katerega je podeljena rudarska pravica, lahko predpišejo le dodatni pogoji za rabo prostora na območju kamnoloma. Glede očitanega mu dejstva, da vlogi ni predložil soglasij, tožnik odgovarja, da je soglasja pridobil z molkom, ki po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1) pomeni pozitivno soglasje. Meni, da zakon ne določa, da smejo soglasodajalci v primerih, ko je predvidena izdelava podrobnega prostorskega načrta, odkloniti izdajo projektnih pogojev, kar se je zgodilo v njegovem primeru. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Pojasnjuje, da je tožnik z navedbami, da si prizadeva zgolj sanacijo kamnoloma, sam s seboj v nasprotju, saj namen izkoriščanja izhaja tako iz rudarskega projekta, kot iz postopka za podelitev rudarske pravice, ki je stekel na podlagi njegove vloge za gospodarsko izkoriščanje. Prav tako so napačne tožnikove trditve, da za nameravana dela ne potrebuje rudarske pravice. Tudi tožnikove trditve o neobstoju zalog so za odločitev, ali je potrebna rudarska pravica, popolnoma brezpredmetne. Ravno tako se tožnik nepravilno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča z dne 13. 5. 2009, saj gre za drugačno pravno in dejansko stanje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik vztrajata pri svojih stališčih.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 50. členu ZRud za pridobitev dovoljenja za izvajanje del, pri čemer prvostopenjski organ vztraja, da v konkretnem primeru ne gre za sanacijo kamnoloma oziroma da gre za gospodarsko izkoriščanje, zaradi česar bi moral biti projekt izdelan skladno z 49. in 81. členom ZRud.

Po določbi 50. člena ZRud se z dovoljenjem za izvajanje del odobri izvajanje del po rudarskem projektu, za izvajanje del, ki jih ZRud taksativno določa v prvem odstavku te določbe, in sicer v 8. točki za zapiranje rudnikov in odpravo posledic izkoriščanja. Drugi odstavek 50. člena ZRud določa, da mora nosilec rudarske pravice ali izvajalec k vlogi za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka predložiti revidiran rudarski projekt, dovoljenje za poseg v prostor, če se dela ne nanašajo neposredno na raziskovanje in izkoriščanje in dokazilo o izpolnjevanju pogojev za izvajanje rudarskih del. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je ministrstvo izvedlo Javni razpis za podelitev rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine v pridobivalnem prostoru ... v občini ... Tožniku je bila izdana odločba o izbiri koncesionarja št. 4301-99/2009/12 z dne 25. 1. 2010, ki je pravnomočna. Iz nje izhaja, da je tožnik pridobil pravico za gospodarsko izkoriščanje tehničnega kamna dolomita v pridobivalnem prostoru ... v količini 20.000 m3 letno v raščenem stanju za dobo 14 let od dneva podpisa koncesijske pogodbe. Ne glede na to sodišče meni, da bi prvostopenjski organ moral zahtevo tožnika obravnavati v okviru postavljenega zahtevka. Iz upravnega spisa zadeve namreč izhaja, da je tožnik 24. 2. 2010 vložil vlogo za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 50. členu ZRud, in sicer zaradi sanacije predmetnega kamnoloma. Prvostopenjski organ jo je v izpodbijani odločbi kot tako tudi obravnaval in kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, zavrnil. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je organ po vsebini presojal izpolnjevanje pogojev po 49. členu ZRud, česar pa po presoji sodišča ne bi smel. Sodišče sodi, da bi moral prvostopenjski organ vlogo v materialnem smislu obravnavati tako, kot je bila podana. V postopku, ki se je, kot že navedeno, začel na podlagi vloge tožnika za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 50. členu ZRud, po mnenju sodišča organ ne sme po vsebini presojati izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja po 49. členu ZRud. Namera oziroma namen tožnika namreč ni stvar presoje upravnega organa, v smislu ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo drugega dovoljenja, kot za tisto, za katero je zaprosil. Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da je bil v postopku nepravilno uporabljen materialni zakon, v tej posledici pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo zadevo v ponovni postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. Ob upoštevanju pravnega mnenja te sodbe glede uporabe materialnega prava bo prvostopenjski organ moral v ponovnem postopku ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 50. členu ZRud na zemljiščih parc. št. 47 in 1596, obe k.o. ...

Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, sodišče ostalih tožbenih navedb ni presojalo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v višini 80,00 EUR.