Jedro

O obveznostih in podlagi plačila se je sodišče že opredelilo v sodbi II U 84/2016, iz katere izhaja, da je v skladu z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov Vrhovno sodišče sprejelo pravno razlago, da določitev višine kvot na nivoju dejavnosti ni v nasprotju z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI, in da je tako Sklad utemeljeno naložil plačilo prispevkov zapolnitve kvote na podlagi ZZRZI, zaradi česar je zahteva tožeče stranke po vrnitvi navedenega zneska neutemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki odločbe zahtevku zavezanca z dne 13. 3. 205 o vračilu plačanega zneska iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po odločbi Sklada št. 4932-2-1301975-6 z dne 19. 3. 2014 v višini 2.857,89 EUR delno ugodila na način, da je odločila, da se zavezancu vrne znesek v skupni višini 1.184,39 EUR in zamudne obresti od 9. 9. 2016 do dneva plačila. Z 2. točko odločbe je tožena stranka odločila, da se zahtevek zavezanca v delu, ki se na vračilo dne 23. 5. 2014 plačanega zneska za obveznost po odločbi št. 4932-2-1401079-8 z dne 19. 5. 2014 v višini 1.673,50 EUR glavnice in zamudnih obresti, zavrne.

2. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka podala pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ, dne 1. 9. 2019 z odločbo št. 14104-17/2015-19, zavrnil. 3. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in zato vlaga tožbo ter navaja, da ji je tožena stranka, dne 19. 5. 2014 z odločbo št. 4932-2-1401079-8, naložila plačilo 1.668,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, in sicer plačilo prispevkov za vzpodbujanje invalidov zaradi neizpolnitve kvote za mesec februar 2014. 4. Zoper navedeno odločbo je bil sprožen upravni spor, v katerem je sodišče v zadevi II U 270/2014, dne 21. 1. 2015 odločbo odpravilo. Na podlagi navedene sodbe je tožnica zahtevala vračilo zneska 1.673,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2015, kar je bilo sprva dvakrat zavrnjeno, nato pa je bilo dne 23. 10. 2015, z odločbo Sklada št. 4932-2-140179-8-Z, ugodeno zahtevku v celoti in naloženo, da je potrebno skupno preknjižiti znesek 1.673,50 EUR z obrestmi in stroški v skupnem znesku 2.595,75 EUR.

5. Tožeča stranka na podlagi navedenega meni, da bi ji morala tožena stranka povrniti vse zneske iz odločbe z dne 23. 10. 2015, torej vključno tudi znesek 1.673,50 EUR oziroma glavnico 1.668,41 EUR in zamudne obresti.

6. Tožnica v tožbi navaja, da ji tožena stranka ni vrnila denarja, ki ga je tožnica 9. 9. 2016 plačala v višini 2.852,22 EUR, in da bi ji zato moral Jamstveni preživninski sklad (v nadaljevanju JPS) vrniti celoten znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2016. Meni, da je Sklad neupravičeno odločal o pravnomočni odločbi z dne 23. 10. 2015, št. 4932-2-1401079-8-Z, namesto da bi odločal o vrniti 2.852,22 EUR, zaradi česar je odločba z dne 19. 11. 2018 št. 4932-2-1401079-8-_Z 2018, s katero je z 2. točko zavrnil tožničin zahtevek za vračilo 1.673,50 z ZZO, plačanega 23. 5. 2014, po odločbi št. 4932-2-1401079-8 nezakonita, saj je z navedeno odločbo tožena stranka odločala o zahtevku z dne 12. 3. 2015, namesto o vrnitvi 2.852,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2016. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so v skladu z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) delodajalci na podlagi 62. člena istega zakona kot zavezanci za zaposlovanje invalidov dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila vseh zaposlenih delavcev, in da je delodajalec k plačilu kvote (kadar kvote ne izpolni) dolžan, do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga moral zaposliti za izpolnitev predpisane kvote.

8. Tožena stranka odgovarja, da je Upravno sodišče dne 23. 3. 2016 izdalo sodbo št. II U 84/2016, s katero je (potem, ko je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 70/2015 odpravilo sodbo št. II U 270/2014 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje) zavrnilo tožbo zavezanca in potrdilo odločbo sklada št. 4932-2-1401079-8 z dne 19. 5. 2014, glede obveznosti plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da je obveznost tožeče stranke za plačilo 1.673,50 EUR obstala, saj je Upravno sodišče tudi v sodbi II U 390/2016 z dne 10. 10. 2018 navedlo, da ne glede na ponovni postopek predstavlja sodba Upravnega sodišča, št. II U 84/2016 z dne 23. 3. 2016 skupaj z odločbo Sklada 4932-2-1401078-8 z dne 19. 5. 2014, pravnomočni izvršilni naslov, ki zavezancu - tožeči stranki nalaga plačilo obveznosti iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, zaradi česar zahtevek zavezanca za vračilo zneska ni utemeljen, saj je tožeča stranka kot zavezanec dolžna, po zgoraj navedenih sodbah, navedeni znesek plačati. Zato predlaga, da se predmetna tožba zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sodišče že večkrat odločalo, in sicer ko je s sodbo opr. št. II U 270/2014 z dne 21. 1. 2015 tožbi ugodilo, katera pa je bila na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 70/2015 z dne 24. 2. 2016 razveljavljena in je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, v okviru katerega je bila nato izdana sodba II U 84/2016, ki je potrdila odločbo Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije z dne 19. 5. 2014. 11. Pregled zadeve pokaže, da je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad dne 19. 5. 2014 izdal odločbo o plačilu prispevkov tožeči stranki v višini 1.637,50 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka dne 27. 5. 2014 plačala in sprožila upravni spor, s katerim je bilo dne 21. 1. 2015 ugodeno tožbi s sodbo II U 270/2014 zoper katero pa je bila vložena revizija. V vmesnem času, do odločitve Vrhovnega sodišča, je tožeča stranka dne 13. 3. 2015, podala zahtevek za vrnitev zneska v višini 1.673,50 EUR, kateremu je prvostopenjski organ dne 23. 10. 2015 ugodil z odločbo št. 4932-2-1401089-8-Z in s katero je odločil, da je skupno potrebno preknjižiti znesek 1.673,50 z obrestmi in stroški, kar je na tisti dan znašalo 2.595,75 EUR.

12. Tožeča stranka zatrjuje, da bi ji morala tožena stranka izplačati navedeni znesek v celoti vključno z glavnico 1.673,50 EUR, saj je navedena odločba postala pravnomočna, pri tem pa tožeča stranka prezre, da je bila zoper sodbo II U 270/2014, na podlagi katere je bilo ugodeno zahtevku, vložena revizija, in da je bila revizija uspešna, saj je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 70/2015 zgoraj navedeno sodbo II U 270/2014 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, v okviru katerega je bila izdana sodba št. II U 84/2016, ki je potrdila odločbo tožene stranke z dne 19. 5. 2014, s čimer pa je nedvomno obstala obveznost tožeče stranke za plačilo zneska 1.673,50 EUR.

13. O obveznostih in podlagi navedenega plačila se je sodišče že opredelilo v sodbi II U 84/2016, še posebej v njegovi 9. točki, iz katere izhaja, da je v skladu z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba) Vrhovno sodišče sprejelo pravno razlago, da določitev višine kvot na nivoju dejavnosti ni v nasprotju z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI, in da je tako Sklad, v skladu z zgoraj navedeno Uredbo, utemeljeno naložil plačilo prispevkov zapolnitve kvote na podlagi ZZRZI (9. točka sodbe), zaradi česar je zahteva tožeče stranke po vrnitvi navedenega zneska neutemeljena.

14. Tožena stranka je sicer po prejemu sodbe II U 84/2016 izdala dve novi odločbi št. 4932-2-1401079-8-Z z dne 13. 6. 2016 in št. 4932-2-140179-8-Z z dne 20. 6. 2016, ki pa sta bili zaradi napačne uporabe materialnega prava s strani tukajšnjega sodišča odpravljeni s sodbo II U 390/2016, pri čemer je sodišče v navedeni sodbi v točki 22. obrazložitve sodbe jasno navedlo da, ne glede na izid obnove postopka, predstavlja sodba Upravnega sodišča št. II U 84/2016 z dne 23. 3. 2016 skupaj z odločbo št. 4931-2-1401079-8 z dne 19. 5. 2014, pravnomočni izvršilni naslov, zaradi česar tožeča stranka neutemeljeno navaja, da zneska v višini 1.673,50 EUR, kolikor je bilo določeno z odločbo tožene stranke z dne 19. 5. 2014, ni dolžna plačati. Navedena odločba je namreč obveljala z dnem odločitve Vrhovnega sodišča in sodbe II U 84/2016, ki je odločbo tožene stranke potrdila, iz nje pa tudi izhaja obveznost tožeče stranke glede zneskov in višine plačil. 15. Sodišče je preverilo vračilo, o katerem je tožena stranka odločila v 1. točki odločbe, iz katere jasno izhaja, da je odločala o celotnem zahtevku tožeče stranke o povrnitvi 2.852,22 EUR, pri čemer pa je odločila, da se tožeči stranki delno povrne navedeni znesek, kot izhaja iz točke 1. izpodbijane odločbe, medtem ko je v točki 2 zavrnila tožničini zahtevek za vračilo v višini 1.673,50 z ZZO.

16. Sodišče je v sodbi II U 390/2016 v točki 21 jasno napisalo, da bo o delu zahtevka, o katerem tožeča stranka od tožene zahteva plačilo zneska 2.852,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi treba odločiti v ponovljenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 97. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), kar je zavezanka z odločbo z dne 19. 11. 2018 tudi storila. Zavezanka je v obrazložitvi odločbe natančno navedla v katerem delu zahtevek zavezanca ni utemeljen in argumentirano obrazložila kakšni so razlogi za odločitev, jasno pa je tudi navedla materialno pravno podlago za vračilo zneska zamudnih obresti v skupni višini 640,30 EUR in zneska stroškov v višini 744,09 EUR, kar skupno znese 1.184,39 EUR in zamudne obresti od 9. 9. 2016 do dneva plačila. Sodišče se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge iz izpodbijane obrazložitve odločbe in jih zato na tem mestu ne navaja ponovno.

17. Sodišče je, v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, odločilo na seji, torej brez glavne obravnave, saj tožeča stranka v tožbi ni predlagala novih dokazov oziroma navajala novih pravnorelevantnih dejstev in okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi in katere bi bilo potrebno razjasniti na glavni obravnavi.

18. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi stroške postopka.