Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz poštnega žiga o oddaji priporočene pošiljke s pritožbo tožnika je razvidno, da je bila ta oddana na pošto 8. 9. 2018, torej prepozno. Zato je organ prve stopnje pravilno in zakonito zavrgel tožnikovo pritožbo iz tega razloga.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep istega organa o zavrženju pritožbe kot prepozne (sklep DT 4933-74288/2018-5 z dne 21. 8. 2018). Navedeni sklep je bil tožniku v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vročen 23. 8. 2018, kar je razvidno iz vročilnice, kot dokazilo o vročitvi sklepa. 15-dnevni pritožbeni rok je začel teči 24. 8. 2018, zadnji dan se je iztekel 7. 9. 2018. Iz poštnega žiga o oddaji priporočene pošiljke s pritožbo tožnika, številka kot je navedena, je razvidn, da je bila ta oddana na pošto 8. 9. 2018, kar je prepozno. Zato je pritožbo finančni organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP, ki ga citira, zavrgel. 2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni pojasnil, zakaj meni, da je bila vložena pritožba zoper sklep z dne 21. 8. 2018 pravočasna. Navedbe, ki jih tožnik v pritožbi navaja, ne vplivajo na sam postopek vročanja.
3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev. V tožbi navaja pravne temelje in sicer določbe Ustave Republike Slovenije (členi 2, 3, 3a, 8, 14, 15, 16, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 29, 33, 35, 36, 125, 127 in 153), Kazenskega zakonika in sicer določbe členov 257, 258, 288, Zakona o izvršbi in zavarovanju, Zakona o pravdnem postopku, Evropske konvencije o človekovih pravicah (členi 6, 7, 13 in 17), Splošne deklaracije človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v zadevah: Mirovni inštitut, Vaskršič, Flisar, Kariž, Mesesnel, Milenović, Mavrič, Kastelic, vse vs. Slovenija). Kot argumentacijo navaja, da ga davčni organ v skladu z ZUP ni zaslišal, ter da je postopek zaradi pravnih temeljev, kot jih navaja, nezakonit, protiustaven in protipraven. Rubež na denarna sredstva brez sodbe sodišča po mnenju tožnika predstavlja kršitev Ustave RS (33. člen) in 1. člena Protokola k EKČP. Navaja, da je 8 dnevni rok prekratek za pripravo obrambe, kar predstavlja onemogočanje osnovne pravice do pravnega sredstva in da je organ dolžan vsebinsko presojati pritožbo, ne pa jo zavrniti z utemeljitvijo, da je prepozna. V skladu z 29. členom Ustave RS in 6. členom EKČP se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je tožnik dolžnik, saj 27. člen Ustave RS zagotavlja, da kdor je obdolžen, velja za nedolžnega dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožnika v skladu z 9. členom ZUP organ ni zaslišal ter mu ni omogočil, da bi lahko izvajal dokaze v svojo korist in gre za bistveno kršitev pravil postopka. Finančna uprava mu ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču. Finančna uprava bi morala upoštevati 22. člen ter 14. člen Ustave RS. Iz sodb ESČP, ki jih navaja, je razvidno, da državni organi Slovenije ne upoštevajo pravice do zasebne lastnine, v katero poseg je edino zakonit s sodno odločbo. Finančna uprava ne predstavlja sodne oblasti. Prav tako ni upoštevala 5. člen in 6. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira. Navaja 26. člen Ustave RS o pravici do povračila škode in da je Ministrstvo za finance odgovorno za škodo, ki je povzročena v postopku, ker ta ni bil izveden v skladu z ZUP, Ustavo RS ter EKČP. Izvršba brez sodišča pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. Gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po določbah KZ-1, kot jih navaja. Določitev 15 dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov in iz tega izhaja, da tožniku niso bile dane vse možnosti, potrebne za obrambo. Navaja kršitev enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. člen, 22. člen Ustave RS). V nadaljevanju tožbe citira vse člene, ki jih finančni organ oziroma toženka nista upoštevali. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in upošteva, da pritožbeni rok 8 dni v skladu z Ustavo RS in da je treba vsakomur zagotoviti primeren čas za pripravo obrambe.
4. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa oziroma odločbe toženke ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
5. Tožba ni utemeljena.
6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Finančni organ in toženka se sklicujeta na pravilno pravno podlago, ki jo tudi pravilno uporabita, v postopku pa tudi niso kršena pravila postopka, kot zmotno meni tožnik.
7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je finančni organ pravilno in zakonito zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep istega organa z dne 21. 8. 2018 o zavrženju pritožbe kot prepozne. V obravnavani zadevi gre za procesni sklep, ki ga je dolžan izdati upravni organ v predhodnem preizkusu pritožbe. Na podlagi 240. člena ZUP namreč organ prve stopnje najprej preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba (prvi odstavek). Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (drugi odstavek). Na tej pravni podlagi je finančni organ v dejanskem pogledu preizkusil datum, kdaj je bila vložena pritožba. Glede na 87. člen ZUP je šlo v obravnavanem primeru za osebno vročanje. Iz vročilnice, kot je navedena, ki je dokaz o vročitvi sklepa, izhaja, da je bil navedeni sklep z dne 21. 8. 2018 tožniku osebno vročen 23. 8. 2018 in kot pravilno navaja finančni organ, je 15 dnevni pritožbeni rok začel teči naslednji dan, to je 24. 8. 2018 ter se je iztekel, kot zadnji dan pritožbenega roka, 7. 9. 2018. Prav tako je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je iz poštenega žiga o oddaji priporočene pošiljke s pritožbo tožnika razvidno, da je bila ta oddana na pošto 8. 9. 2018, torej prepozno. Zato je organ prve stopnje pravilno in zakonito zavrgel tožnikovo pritožbo iz tega razloga.
8. Tožnik v pritožbi, kakor tudi v tožbi, ne navaja razlogov za zamudo roka, niti ne navaja nobenih razlogov v zvezi z zamudo roka za vložitev pritožbe, kar bi lahko bilo relevantno v tem postopku. Vsi ostali tožbeni razlogi, v katerih se sklicuje na Ustavo RS, na določbe EKČP, sodno prakso ESČP in določbe ZUP glede vodenja upravnega postopka, v obravnavanem primeru niso odločilni. Gre za postopkovni sklep in do vsebinske obravnave zadeve ni prišlo. Zato se sodišče do drugih razlogov ne opredeljuje. Sodišče ugotavlja, da so procesni roki pravilno šteti. Tako se v skladu z drugim odstavkom 100. člena ZUP, v primeru, kot je obravnavani, ko je rok določen po dnevih, ni štel dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč je pravilno za začetek roka upoštevan prvi naslednji dan in je pravilna ugotovitev, da je rok za vložitev pritožbe tekel od prvega naslednjega dne od vročitve, to je od 24. 8. 2016 in se je iztekel 7. 9. 2018. Po 68. členu ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, pa se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep z dne 21. 8. 2018 priporočeno po pošti 8. 9. 2018, kar izhaja tudi iz potrdila o oddani pošiljki, na katero se prvostopenjski organ sklicuje, kar pomeni, da je bila pritožba vložena po izteku 15 dnevnega roka. Torej rok je iztekel 7. 9. 2018, tožnik pa je vložil pritožbo 8. 9. 2018, torej prepozno.
9. Kot že rečeno, se sodišče do drugih tožbenih razlogov in očitkov glede kršitev, ki jih tožnik navaja, ne opredeljuje, saj se ni vsebinsko obravnavalo zadeve in ti ugovori niso relevantni ter na drugačno odločitev glede zamude roka nimajo nobenega vpliva.
10. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.
11. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.