Jedro

Eventualni naklep se namreč nanaša na odnos storilca do prepovedane posledice, ki se pri obravnavanem kaznivem dejanju kaže v namenu storilca, da pridobi posojilo ali druge ugodnosti s preslepitvijo. Gre torej za enak način izvršitve kot na primer pri goljufiji, kjer storilec drugega z lažnim prikazovanjem spravi v zmoto, da ta na škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori. Zato obravnavano kaznivo dejanje že pojmovno ni moč storiti z eventualnim naklepom.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolženo N.M. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je občino s premoženjskopravnimi zahtevkom napotilo na pravdo ter stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, naložilo v breme proračuna.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo po obtožnem predlogu in ji izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter pod posebnim pogojem, da oškodovani občini vrne s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Na pritožbo je podal odgovor obdolženkin zagovornik in sodišču druge stopnje predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženko oprostilo storitve očitanega ji kaznivega dejanja. Okoliščine primera je namreč pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi prepričljivo obrazložilo tako, da jih pritožbena izvajanja niso mogla omajati. Sodišče prve stopnje je obdolženko oprostilo obtožbe, ker je zaključilo, da ni dokazano, da je občini (v nadaljevanju: občina) posredovala sporni blagajniški prejemek, oziroma, da je za njegovo posredovanje in lažnost sploh vedela. Kot je namreč ugotovilo, je vse posle z občino pri pridobitvi subvencijskih sredstev vodil njen sin A.M., sama pa je kot nosilka kmetijske dejavnosti le podpisala določene vloge, medtem ko blagajniškega prejemka, ki naj bi bil lažen, ni poslala občini. Ker ji ta očitek ni bil dokazan, pa tudi ni bilo potrebno podrobneje ugotavljati, ali je bil blagajniški prejemek lažen.

Državna tožilka v pritožbi sicer sprejema ugotovitve sodišča o objektivno ugotovljenih dejstvih, vendar nasprotno od sodišča meni, da je obdolženki moč dokazati vsaj eventualni naklep. Nobenega dvoma ni, da je bila seznanjena s celotnim potekom postopka in pogoji za pridobitev subvencije, torej tudi s tem, da je bilo potrebno potrdilo o nakupu trosilca za gnoj predložiti najkasneje do 30.6.2011. Glede na to, da trosilec za gnoj do navedenega dne tudi glede na posredovani račun podjetja L. tehnik št. 1 z dne 30.6.2011, ni bil plačan, je bil tudi blagajniški prejemek z dne 17.6.2011 lažen, kar je obdolženka tudi vedela in soglašala, da s predložitvijo prejemka pride do subvencijskih sredstev, do katerih zaradi neizpolnitve navedenega pogoja sicer ne bi prišla. Zato je po mnenju pritožnice tudi ravnala najmanj z eventualnim naklepom.

Z navedenim pritožbenim stališčem se ni moč strinjati. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč obravnavano kaznivo dejanje že glede na opis dejanja moč storiti le z direktnim naklepom. Obdolženki se očita, da je v postopku pridobitve subvencije predložila neresnične podatke o plačilu o nakupu trosilca za gnoj, čeprav trosilca takrat še ni kupila in torej z lažno predstavo o tem, da je izpolnila zahtevani pogoj tudi pridobila odobrena sredstva subvencije. Ker se ji očita, da stroja še ni kupila, pa je jasno, da je vedela tudi, da blagajniški prejemek ni resničen in je zato predložitev takega računa, če bi se izkazalo, da je zares neresničen, lahko bila storjena le z direktnim naklepom. Ta bi bil podan tudi, če bi ga v njenem imenu in z njenim soglasjem dostavil sin A.M., katerega morebitna odgovornost bi se lahko ugotavljala posebej. Eventualni naklep se namreč nanaša na odnos storilca do prepovedane posledice, ki se pri obravnavanem kaznivem dejanju kaže v namenu storilca, da pridobi posojilo ali druge ugodnosti s preslepitvijo. Gre torej za enak način izvršitve kot na primer pri goljufiji, kjer storilec drugega z lažnim prikazovanjem spravi v zmoto, da ta na škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori. Zato obravnavano kaznivo dejanje že pojmovno ni moč storiti z eventualnim naklepom.

Ne glede na to, da je obdolženka sodelovala v postopku pridobitve subvencije kot nosilka kmetijske dejavnosti in poznala pogoje za pridobitev le-te ter tudi bila seznanjena o dolžnosti podaje resničnih podatkov, pa obstaja dejstvo, da spornega blagajniškega prejemka sama ni predložila, s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj te ugotovitve sodišča ne izpodbija. Predložitev domnevno lažne listine pa predstavlja pomembno okoliščino, saj predstavlja izvršitveno ravnanje preslepitvenega ravnanja od katerega je odvisen obstoj kaznivega dejanja. Če obdolženka tega dejanja ni storila, potem tudi ni moč zaključiti, da je bila ona tista, ki je s predložitvijo lažne listine preslepila pristojni organ, če pa je to storil kdo drug v njenem imenu in z njenim soglasjem, potem bi ta očitek tudi moral biti naveden v obtožnem predlogu, da bi ga sodišče lahko presojalo, obramba pa se o vsem tudi izjasnila. Ker pa to, kot rečeno, ni, je izpodbijani zaključek, da obdolženki kaznivo dejanje ni dokazano, povsem pravilen in ga zato tudi pritožbena razlaga v smeri eventualnega naklepa ni izpodbila. Spričo povedanega pa se tudi ni bilo potrebno posebej ukvarjati z vprašanjem, ali je bil blagajniški prejemek neresničen, čeprav je tudi ta trditev glede na ugotovitve dokaznega postopka in navedbe obrambe v odgovoru na pritožbo, po oceni pritožbenega sodišča močno vprašljiva. Ker v postopku tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.