Jedro

Varstvo pred nedopustnim poseganjem daje služečemu zemljišču drugi odstavek 6. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), tožbeni zahtevek pa mora biti postavljen skladno s tem. To pomeni: prepoved izvrševanja služnostne pravice (tudi pravice stvarnega bremena in zastavne pravice) v nasprotju z njenim namenom. Način izvrševanja določa 50. člen ZTLR: najmanj obremenjujoč za služečo stvar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in razsodilo, da se sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enotes v Domžalah, opr.št. P 79/90 z dne 16.4.1991 v drugem odstavku II. točke dopolni tako, da sta si toženca dolžna urediti svoj dostop in dovoz na lastni parceli v širini 7 m od skrajnega severnozahodnega dela te parcele v smeri proti vzhodu in v bodoče svoje vožnje opravljati po tako urejenem dovozu širine 7 m. Istočasno je tožencema sodišče prve stopnje naložilo, da izstavita za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, s katero dovolita, da se že vknjižena služnostna pravica poti po južnem delu parcele tožnikov za potrebe gospodujočega zemljišča tožencev spremeni tako, da služnostna pot poteka po parceli tožnikov v skupni dolžini 12,05 m, ne pa tudi v preostalem delu in sta toženca dolžna na svoje stroške poskrbeti za vknjižbo tako spremenjene služnostne poti. Tožbeni zahtevek za odstranitev dela žive meje in jablane je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo cel tožbeni zahtevek.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji razlaga, da v pravnomočni sodbi opr.št. P 79/90 ni bila določena širina ustja, na katerem mora tožena stranka zaviti na svoje zemljišče. Tožena stranka je to pomanjkljivost izkoriščala in se še naprej posluževala večje odprtine, kot ji je bila potrebna za takojšnje zavijanje na svoje parcelo. Tožeča stranka tudi v izvršilnem postopku ni uspela realizirati zmanjšanja odprtine za zavijanje na dejansko potrebno. Ker vprašanje širine poti v prvotni sodbi ni bilo določeno, se je obstoječa situacija lahko reševala zgolj s tem, da sodišče v naknadnem sodnem postopku določi širino dovoza. Takšen zahtevek po svoji naravi predstavlja samostojen zahtevek, ki pa po svoji vsebini in smislu dopolnjuje sodbo P 79/90. Naziv "dopolni" v pravem smislu besede verjetno ni podan, zato ne ustreza točnosti pravno stališče drugostopenjskega sodišča, da takšen naknadni zahtevek, ki dopolnjuje obstoječega, ne bi bil pravno dopusten. Širina skrajšanega dostopa na zemljišče tožencev še ni bila določena, zato je zahtevek tožeče stranke s takšno vsebino pravno možen in dopusten. Po sodbi P 79/90 tožencema pripada bistveno krajša služnostna pot, kot je bila dogovorjena s pogodbo in kot je vknjižena v zemljiški knjigi. Zato je tožeča stranka zahtevala, da toženca izstavita listino, s katero se obstoječa vknjižba služnosti zmanjša zgolj na 7 metrov, kot je potrebno po mnenju sodnega izvedenca.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora o obstoju dogovorjene služnostne poti po parceli tožnikov (služeče zemljišče) v korist parcele tožencev (gospodujoče zemljišče). Tudi ni sporno, da je bila služnost ustanovljena s pogodbo. S pravnomočno sodbo v zadevi P 79/90 je bila določena obveza tožencev, da uredita svoj dovoz in dostop s tem, da bo le-ta zavil na njuno (gospodujoče) zemljišče ob skrajnem SZ delu služečega zemljišča, vse vožnje opravljati po skrajšanem dovozu ter opustiti vsake vožnje po preostalem delu služečega zemljišča. V tej pravdi postavljeni zahtevek pa je meril še na nadaljnjo omejitev trase služnostne poti in celo njeno prestavitev s služečega zemljišča na gospodujoče zemljišče. Oblika tožbenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, je izrečna dopolnitev izreka pravnomočne sodbe P 79/90, zatrjevani pravni temelj pa nedopustno poseganje v služeče zemljišče. Kdaj sme stranka zahtevati dopolnitev sodbe, je določeno v 339. členu ZPP/77: če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih ali o delu zahtevka, o katerih mora odločiti s sodbo. Rok za vložitev predloga je tudi določen: 15 dni po prejemu sodbe. Prav tako je določeno (drugi odstavek istega člena), da prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sodbe predsednik senata zavrže oziroma zavrne. Na citirano zakonsko določilo je sodišče druge stopnje utemeljeno in pravno pravilno opozorilo, pač glede na to, kako je tožeča stranka oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Napačno pa revizija očita sodišču, da je razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka samo v tej določbi Zakona o pravdnem postopku.

Sodišče druge stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presodilo tudi glede na zatrjevano pravno podlago: nedopustno poseganje tožencev v del služečega zemljišča, v katerega glede na sklenjeni dogovor o poteku služnostne poti in na s pravnomočno sodbo spremenjeno (skrajšano) traso služnostne poti, ne bi smela posegati. Opozorilo je, da je poseganje tožencev v lastninsko pravico tožnikov dopustno le v obsegu ustanovljene stvarne služnosti. Varstvo pred nedopustnim poseganjem daje služečemu zemljišču drugi odstavek 6. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), tožbeni zahtevek pa mora biti postavljen skladno s tem. To pomeni: prepoved izvrševanja služnostne pravice (tudi pravice stvarnega bremena in zastavne pravice) v nasprotju z njenim namenom. Način izvrševanja določa 50. člen ZTLR: najmanj obremenjujoč za služečo stvar. Na te določbe je pravilno opozorilo sodišče druge stopnje in jih revizijsko sodišče tudi samo presoja enako. Pravilno je opozorilo, da postavljeni zahtevek, kako morata toženca ravnati na svojem zemljišču, nima pravne podlage v ZTLR. Toženca imata za poseganje v lastninsko pravico tožnikov pravno podlago: vknjiženo pravico stvarne služnosti poti. Kot je bilo že zapisano, pa le v obsegu, ki ga dovoljuje 50. člen ZTLR.

Odločitev o delu tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine je odvisen od odločitve o spremembi (omejitvi) trase služnostne poti. Temu (glavnemu) delu tožbenega zahtevka ni bilo ugodeno, saj ni utemeljen, zato tudi ni mogoče ugoditi delu zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Vsi revizijski očitki v tej smeri so zato odveč in ne terjajo posebnega odgovora.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Za odločitev v tej zadevi je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in so drugačne revizijske trditve neutemeljene.

Revizijsko sodišče je zato moralo revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).