Jedro

Podlaga za odmero sodne takse je v določbi tar. št. 9211 taksne tarife v ZST-1, po kateri se plača taksa za zapuščinski postopek pred sodiščem prve stopnje, ko se obravnava zapuščina v postopku, ki se konča s sklepom o dedovanju. Pritožnika zato zmotno štejeta, da nista dolžna plačati sodne takse za zapuščinski postopek, ker nista predlagala izvedbe zapuščinske obravnave.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu (drugi odstavek III. točke izreka sklepa o dedovanju z dne 6.1.2016 in 1. točka izreka sklepa z dne 18.3.2016) potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju v zapuščinski zadevi po pok. A. A. ugotovilo obseg zapuščine in zakonita dedna upravičenca, ki ju je, vsakega do ½ zapuščine, razglasilo kot zakonita dediča ter odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa denarna sredstva in vrednostni papirji izplačajo v njuno korist. Ob tem je tudi ugotovilo, da znaša sodna taksa za zapuščinski postopek 594,00 EUR in da sta jo dolžna plačati zakonita dediča vsak do ½. S sklepom z dne 18.3.2016 je zavrnilo ugovora dedičev zoper plačilna naloga, s katerima jima je odmerilo plačilo sodne takse za sklep o dedovanju po tar. št. 9211 ZST-1 vsakemu po 297,00 EUR.

2. Zoper sklep o dedovanju sta dediča vložila vsak svojo pritožbo, pri čemer pa ga izpodbijata le v tistem delu, ki se nanaša na plačilo sodne takse (drugi odstavek III. izreka). Dedinja navaja v pritožbi, da ni podan pravni temelj za plačilo sodne takse po določbah ZST-1, saj noben od dedičev ni predlagal zapuščinske obravnave, dedič pa še ugotavlja, da je za poenostavljen postopek sodna taksa neupravičena oziroma absolutno previsoka. Proti sklepu z dne 18.3.2016 se pritožuje dedinja B. B. Navaja, da je izpodbijala upravičenost odreditve plačila sodne takse iz sklepa o dedovanju, nikakor pa ni podala ugovora zoper plačilni nalog. Navaja, da za to ni imela upravičenega razloga, saj sodne takse še ni plačala, sodišču pa tudi ni mogla očitati, da je takso napačno odmerilo. Sklepu očita, da ni navedene pravne podlage za odreditev plačila sodne takse.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Pritožnika neutemeljeno očitata zapuščinskemu sodišču, da za odmero sodne takse za zapuščinski postopek ni imelo pravne podlage, ker je sklep o dedovanju izdalo brez zapuščinske obravnave, saj je nobeden od zakonitih dedičev ni predlagal. Zapuščinsko sodišče je ravnalo skladno z določbo drugega odstavka 203. člena Zakona o dedovanju (ZD), saj je ugotovilo, da je pokojnica zapustila samo premično premoženje oziroma denar in delnice. Podlaga za odmero sodne takse je v določbi tar. št. 9211 taksne tarife v Zakonu o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se plača taksa za zapuščinski postopek pred sodiščem prve stopnje, ko se obravnava zapuščina v postopku, ki se konča s sklepom o dedovanju. Pritožnika zato zmotno štejeta, da nista dolžna plačati sodne takse za zapuščinski postopek, ker nista predlagala izvedbe zapuščinske obravnave, sklicujoč se na določbi prvega odstavka 3. člena ter drugega odstavka 5. člena ZST-1. Obe določbi se ne nanašata na tiste primere, v katerih je v tem zakonu ali taksni tarifi določeno drugače. 5. Vsebina sklepa o dedovanju je predpisana v določbi drugega odstavka 214. člena ZD. Podatki o višini sodne takse, ki so jo dolžni dediči plačati, niso obvezna sestavina sklepa o dedovanju, prav tako ne ugotovitev višine čiste vrednosti zapuščine, ki je po določbi drugega odstavka 25. člena ZST-1 podlaga za izračun sodne takse. Vendar pa sodna praksa dopušča ugotovitev vrednosti zapuščine zaradi odmere sodne takse že v sklepu o dedovanju. Četudi res ni predmet odločanja v tem postopku, v sklepu vsebovana ugotovitev višine sodne takse po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja nikakršne kršitve postopka, ki bi vplivala na vsebino sklepa o dedovanju in na obveznost plačila sodne takse. Ta obveznost pa nastane šele z vročitvijo plačilnega naloga za plačilo sodne takse, proti kateremu je dopustno vložiti ugovor na podlagi prvega odstavka 34. a člena ZST-1. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obe pritožbi dedičev proti sklepu o dedovanju štelo tudi kot ugovor zoper plačilna naloga, s katerima jima je odmerilo sodni taksi za zapuščinski postopek po tar. št. 9211 ZST-1. Po tej določbi je zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Dedinja v pritožbi proti sklepu, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njen ugovor zoper plačilni nalog in obrazložilo oceno vrednosti zapuščine, izrecno navaja, da sodne takse (še) ni plačala ter da sodišču ne more očitati, da je takso napačno odmerilo. Pritožba je zato očitno neutemeljena in jo je treba zavrniti, tako kot iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi obeh dedičev zoper sklep o dedovanju v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom ZD).