Jedro

Doseg 5. odstavka 20. člena ZBPP ni omejen zgolj na morebitne prihodnje prosilčeve prošnje za brezplačno pravno pomoč, temveč ga je treba razlagati tako, da je navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju že samo po sebi tudi razlog za zavrnitev obravnavane prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. IV P 2360/2010 ter v obliki oprostitve plačila stroškov v tem pravdnem postopku, poleg tega pa je ugotovila, da je tožeča stranka v izjavah o premoženjskem stanju, ki so sestavni del prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in o premoženjskem stanju družinskih članov A.A. in B.B., zaradi česar šest mesecev od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

V obrazložitvi navaja, da je na podlagi podatkov iz zemljiške knjige ugotovila, da tožeča stranka v pisni izjavi o premoženjskem stanju ni navedla, da je solastnik 1/60 deleža poslovnih prostorov na naslovu ..., ter da sta njegova zunajzakonska partnerica A.A. in hčerka B.B. solastnici, vsaka do 3/48 deleža, več nepremičnin na naslovu ..., A.A. pa še lastnica več nepremičnin v k.o. ... To pomeni, da je tožeča stranka navedla neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in o premoženjskem stanju svojih družinskih članov, zaradi česar je po 5. odstavku 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, 50/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP) tožena stranka morala prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavreči ter odločiti, da tožeča stranka še nadaljnjih šest mesecev ne more zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja razloge, iz katerih v izjavi o premoženjskem stanju ni navedla podatkov o solastništvu nepremičnin. Tako glede poslovnih prostorov v Ljubljani navaja, da z njimi ne upravlja sama, temveč naj bi le prejemala sorazmerni del najemnine, vendar ni do danes prejela še ničesar. Šele z letom 2011 naj bi iz tega naslova pričela prejemati 140,00 EUR na leto. Nepremičnine na naslovu ..., katerih solastnici sta njegova zunajzakonska partnerica in hčerka, so bile predmet dolgega in zapletenega zapuščinskega postopka, tako da tožeča stranka v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (17. 1. 2011) še ni mogla vedeti, da sta partnerica in hčerka solastnici teh nepremičnin. Ne glede na to so nepremičnine v zelo slabem stanju in zato nizke vrednosti. Nepremičnine v k.o. ... so bile že leta 2011 odsvojene, A.A. pa je šele iz izpodbijane odločbe izvedela, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica.

Poleg tega tožeča stranka meni, da je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka, saj ji ni omogočila, da se izjasni o okoliščinah, bistvenih za odločitev v zadevi. Brez te procesne garancije lahko pride do nesorazmernega oziroma neupravičenega posega v ustavno procesno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) glede na vsebino izreka odločitve iz 2. točke izpodbijanega akta. Poleg tega je tožeča stranka na ta način šele v upravnem sporu dobila možnost, da odgovori oziroma pojasni ključno sporno okoliščino neresničnosti navedb. Glede tega stališča se sklicuje tudi na sodbi tukajšnjega sodišča opr. št. III U 332/2010 z dne 27. 8. 2010 in I U 2142/2009 z dne 6. 1. 2010. Meni, da je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj tožena stranka sploh ni ugotavljala, ali bi bila tožeča stranka glede na svoje premoženjsko stanje oziroma premoženjsko stanje svojih družinskih članov upravičena do brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobno pojasnjuje, zakaj meni, da ni možno, da tožeča stranka ne bi vedela oziroma bi spregledala solastništvo na naštetih nepremičninah. Meni, da bi se v primeru, če bi se vsakemu prosilcu za brezplačno pravno pomoč omogočalo, da se naknadno opredeli, ali vztraja pri svojih navedbah oziroma ali je morda kakšen podatek pozabil navesti, postopki po nepotrebnem podaljšali, prosilcem pa ne bi bilo zagotovljeno pravočasno sodno varstvo njihovih pravic. Opozarja še na spremembo besedila zdaj 5. odstavka 20. člena ZBPP, ki je pred to spremembo sankcioniral le namerne navedbe neresničnih podatkov, zaradi česar je bilo treba pridobiti izjavo stranke, zakaj se njeni podatki v prošnji razlikujejo od podatkov, pridobljenih po uradi dolžnosti, zdaj pa govori le o navedbi neresničnih podatkov, zaradi česar organu za brezplačno pravno pomoč ni več treba dokazovati namena prosilca, navesti neresnične podatke. Izhodišče namreč je, da je prosilec navedel resnične, točne in popolne podatke, kar potrjuje tudi s podpisom izjave o premoženjskem stanju.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 20. člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju njega samega in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Po 5. odstavku istega člena ZBPP v primeru, če je prosilec v izjavi iz 1. odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Med strankama ni sporno, da tožeča stranka v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedla vseh podatkov o svojem premoženjskem stanju in o stanju svojih družinskih članov, kar pomeni, da so bili ti podatki kot celota neresnični. Sporno pa je, ali bi morala tožena stranka tožečo stranko seznaniti s svojimi ugotovitvami o neresničnosti podatkov in ji omogočiti, da se o njih izjavi, v zvezi s tem pa še, ali in na kakšen način bi morala tožena stranka upoštevati razloge, iz katerih je prišlo do navedbe neresničnih podatkov.

V prej navedeni zakonski ureditvi je izrecno določena materialna odgovornost prosilca za resničnost podatkov o premoženjskem stanju, ki jih navede v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Kot neposredno sankcijo za navedbo neresničnih podatkov ta ureditev določa, da prosilec nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Po zakonskem besedilu za nastop te pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navedel neresnične podatke, pri tem pa ni relevanten njegov subjektivni odnos oziroma namen.

Taka vsebina zakonske norme izhaja tako iz jasnega in nedvoumnega besedila 5. odstavka 20. člena ZBPP, kot tudi iz njegove zgodovinske interpretacije. Kot namreč pravilno opozarja tožena stranka, je bilo s to normo pred zadnjo spremembo (Uradni list RS, št. 23/08) izrecno sankcionirano zgolj namerno navajanje neresničnih podatkov, po spremembi pa se sankcija nanaša na vsako navajanje neresničnih podatkov. Namen zakonodajalca torej očitno ni bil sankcionirati zgolj namernega zavajanja, temveč tudi nezadostno skrbnost prosilca. Namen zakonodajalca, da bi s to novelo zaostril odgovornost prosilca za pravilnost navedenih podatkov, izhaja tudi iz obrazložitve zakonskega predloga (Poročevalec Državnega zbora, št. 131/07). Navedeno stališče izhaja tudi iz novejše upravnosodne prakse (prim. npr. sodbe tega sodišča opr. št. II U 446/2010 z dne 2. 2. 2011, II U 65/2011 z dne 16. 3. 2011 in II U 19/2010 z dne 10. 3. 2011).

Po enotnem stališču navedene upravnosodne prakse doseg 5. odstavka 20. člena ZBPP ni omejen zgolj na morebitne prihodnje prosilčeve prošnje za brezplačno pravno pomoč, temveč ga je treba razlagati tako, da je navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju že samo po sebi tudi razlog za zavrnitev obravnavane prošnje. Drugačna razlaga bi bila po presoji sodišča tudi nesmiselna. Potreba po brezplačni pravni pomoči je namreč po svoji naravi izreden življenjski dogodek, glede katerega v večini primerov ni razlogov za pričakovanje, da bi v naslednjih šestih mesecih nastopil ponovno. Če bi se torej sankcija iz 5. odstavka 20. člena ZBPP nanašala izključno na prihodnje prošnje, bi v večini primerov ostala prazna oziroma brezpredmetna. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko po ugotovitvi, da je tožeča stranka navedla neresnične podatke o premoženjskem stanju, ni naprej ugotavljala morebitnega izpolnjevanja materialnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno upravnosodno prakso bi prošnjo v takem primeru sicer morala zavrniti, namesto da jo je zavrgla, kar pa samo po sebi v ničemer ne vpliva na pravni položaj tožeče stranke.

Po 2. odstavku 34. člena ZBPP postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, razen če ZBPP določa drugače. ZBPP nima določb o tem, ali je treba o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odločati v skrajšanem ali rednem ugotovitvenem postopku, zato je treba v tem pogledu uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanju ZUP).

Po 1. točki 1. odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, po 2. točki istega odstavka pa, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Po 3. odstavku istega člena v primeru iz 1. odstavka tega člena ni potrebno zaslišati stranke. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila izključno na podlagi podatkov, ki jih je navedla tožeča stranka in podatkov iz uradne evidence (zemljiške knjige). Po presoji sodišča so bili zato izpolnjeni pogoji, ki jih ZUP določa za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, torej brez zaslišanja stranke.

Sodišče dodaja še, da se sodbe, na katere se sklicuje tožeča stranka, nanašajo na drugačno pravno in dejansko situacijo, namreč na obstoj dejstev ali okoliščin, ki so se že v postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči izkazale za take, da jih ni bilo mogoče ugotoviti zgolj na podlagi navedb stranke in uradnih podatkov („sporne okoliščine“), kar pomeni, da v teh zadevah pogoji za odločanje v skrajšanem postopku po 1. odstavku 144. člena ZUP niso bili izpolnjeni. Ker v obravnavani zadevi odločitev tožene stranke ne temelji na takšnih okoliščinah, pa tožeča stranka glede na prej obrazloženo stališče, da za uporabo 5. odstavka 20. člena ZBPP ni pomemben subjektivni odnos stranke do neresničnosti navedenih podatkov, tudi v primeru zaslišanja ne bi mogla navesti podatkov, ki bi lahko vplivali na odločitev tožene stranke.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v zadevi ni bilo sporno dejansko stanje, temveč uporaba zakona, je sodišče o zadevi na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.