Jedro

Vpis v evidenco verskih skupnosti je mogoč samo v primeru, če gre za versko skupnost, drugih subjektov Urad vlade RS za odnose z verskimi skupnostmi v evidenco ne sme vpisati. Ker pojem verska skupnost ni definiran pravni pojem, je po kriterijih, ki so se oblikovali v strokovni javnosti od primera do primera, potrebno ugotoviti, ali skupina oseb, ki se želi registrirati kot verska skupnost, izpolnjuje pogoje za vpis v evidenco ali ne.

Izrek

I. Revizija prvega revidenta se zavrže. II. Revizija drugega revidenta se zavrne.

III. Revidenta sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in s sklepom - s sklepom (1. točka izreka) zavrglo tožbo prvotožeče stranke (iz razloga, ker upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ne posega v njeno neposredno na zakon oprto osebno korist), s sodbo (2. točka izreka) pa je na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z določbami 104. in 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo drugotožeče stranke zoper odločbo Urada Republike Slovenije za verske skupnosti z dne 25. 7. 2006, s katero je ta organ odločil, da se drugotožeča stranka ne vpiše v evidenco delujočih verskih skupnosti. Svojo odločitev je upravni organ oprl na sociološko in filozofsko razlago pojmov vera in religija ter na zaključek, da drugotožeča stranka – Verska skupnost enakih možnosti (VSEM) ne opravlja verske dejavnosti, ker ne temelji na verskem prepričanju, ne pozna verskih simbolov, ne verjame v sile, ki presegajo normalno čutno zaznavo, in se tudi ne sklicuje na nobeno znano versko tradicijo, zato na podlagi 6. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (ZPPVS, Ur. l. SRS, št. 15/76 in 42/86 ter Ur. l. RS, št. 22/91) ni podlage za njen vpis v evidenco.

2. V razlogih izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da tožeča stranka glede na gramatikalno in logično razlago 6. člena ZPPVS ne izpolnjuje pogojev za vpis v evidenco verskih skupnosti, saj je ta vpis mogoč samo v primeru, če gre za versko skupnost. Tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za vpis v register, saj princip pravice do enakih možnosti, za kar se zavzema, ne temelji na veri in verski dejavnosti.

3. Revident v reviziji kot razlog za dovoljenost navaja 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, uveljavlja pa revizijska razloga, določena v 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Navaja, da pri svojem nauku ne priznava boga in življenje po smrti, veruje pa v položaj, v katerem imajo vsi posamezniki ne glede na svojo pripadnost enake možnosti. ZPPVS pojma verske skupnosti ne definira, prav tako ne določa kriterijev za njihovo ustanovitev, zato tožena stranka ni pristojna za vsebinsko presojo, ali ima določena skupnost, ki se želi vpisati v evidenco, religiozen značaj. Oceni lahko le, ali je delovanje skupnosti v nasprotju z Ustavo in zakonom, če ni, jo je na podlagi zahteve dolžna registrirati, ne glede na to, ali se strinja z versko naravo ali religioznostjo nauka posamezne „verske skupnosti“. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

K 1. točki izreka:

4. Revizija prvega revidenta ni dovoljena.

Prvostopno sodišče je tožbo prvega revidenta zavrglo iz razloga, ker odločba, da se VSEM ne vpiše v register delujočih verskih skupnosti, ne posega v njegovo pravico ali njegove na zakon oprte osebne koristi. V pravnem pouku izpodbijane sodbe in sklepa je bil prvi revident opozorjen, da lahko sklep o zavrženju izpodbija s pritožbo. Pritožbe ni vložil. Revizija pa ni dovoljena v sporih, v katerih je dovoljena pritožba. Zato je Vrhovno sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na prvega revidenta, zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena v zvezi s tretjim odstavkom 83. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

5. Revizija drugega revidenta ni utemeljena.

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kot pomembno pravno vprašanje revident izpostavlja, ali prvostopenjski organ v postopku vpisa v evidenco lahko presoja, ali gre za versko skupnost, glede na to, da ZPPVS ne definira pojma verske skupnosti ter ne določa pogojev za njihovo ustanovitev, v sodni praksi pa naj bi bil odgovor na to vprašanje neenoten. Revizija je dovoljena zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ne pa zaradi neenotne sodne prakse, saj neenotnosti sodne prakse revident ni izkazal. 6. ZPPVS, ki predstavlja pravno podlago za odločitev tožene stranke in prvostopnega sodišča, v 6. členu določa, da je ustanovitev in prenehanje delovanja verske skupnosti treba prijaviti Komisiji Republike Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi, to je zdaj Urad vlade RS za verske skupnosti (tožena stranka), ki je bil ustanovljen s sklepom Vlade Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 72/93). Logična in gramatikalna razlaga 6. člena ZPPVS potrjujeta zaključek tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je vpis v evidenco verskih skupnosti mogoč samo v primeru, če gre za versko skupnost, kar pomeni, da Urad drugih subjektov, ki niso verske skupnosti, v evidenco ne sme vpisati, torej mora v postopku ugotoviti, ali gre za versko skupnost. Ker pa to ni definiran pravni pojem, temveč pravni standard, je treba od primera do primera ugotavljati, ali je neka skupnost verska skupnost. To pa se ugotavlja po kriterijih, ki so se oblikovali v strokovni javnosti. Tožena stranka na podlagi te zakonske določbe zavrne registracijo skupine oseb, ki se želijo registrirati kot verska skupnost, če njihova dejavnost ni verska (religiozna).

7. Revizijsko sodišče soglaša z razlago pojma verske skupnosti, kot sta jo v izpodbijani sodbi in odločbi na podlagi strokovne literature(1) sprejela tožena stranka in prvostopno sodišče, zlasti, da vero oziroma religijo predstavljajo sklopi sistemov, ki povezujejo človeško z „onostranskim“, „nesvetnim“, presežnim, itd.; v sveti zgodovini se kaže religijsko življenje in drugi pol od eshatologije, na katero je naravnano religijsko upanje; z vidika posameznika je osnovni vzorec religijske izkušnje molitev, z vidika skupnosti pa obred, religijska vera pa temelji na tradiciji, ki ima avtoriteto, ki daje veri legitimnost. Kakšen je značaj verskih skupnosti, izhaja tudi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Hasan & Chaush v. Bolgarija, z dne 26. 10. 2000, po kateri verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur, ki sledijo pravilom, ki so po prepričanju pripadnikov skupnosti božanskega izvora, verski obredi, ki jih vodijo verski voditelji oziroma duhovniki v skladu s pravili vere, pa imajo za vernike svet pomen oziroma vrednost. Splošni religijski leksikon (Leksikografskega zavoda Miroslav Krleža Zagreb – slovensko izdajo izdala in založila v letu 2007 Založba Modrijan d. o. o., Ljubljana) definira versko skupnost kot religiozno skupnost, ki ima štiri konstitutivne prvine, in sicer vrhovno bitje, čaščenje, nauk in verske uslužbence, te osnovne prvine pa verske skupnosti ločujejo od laičnih skupnosti (društev in gibanj).

8. Revidentov ugovor, da država zaradi sistema ločitve cerkve od države (7. člen Ustave RS - URS) ni pristojna preverjati vsebine religije določene verske skupnosti in se do nje opredeljevati, ni utemeljen. Položaj verskih skupnosti temelji (predvsem) na treh ustavnih načelih: na načelu ločitve države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena URS), na načelu enakopravnosti verskih skupnosti in na načelu njihovega svobodnega delovanja (drugi odstavek 7. člena URS). Bistvena sestavina načela ločitve države in verskih skupnosti je, da se država ne veže na nobeno veroizpoved in da ni državne religije ali državne cerkve ter da so verske skupnosti o svojih zadevah samostojne, ter da tudi one lahko z državo sodelujejo le tako kot katerakoli druga organizacija civilne družbe. Če pa želi neka verska skupnost postati pravna oseba, se mora pri državi registrirati. Takrat pa država presoja, ali gre za versko skupnost in vpis v evidenco zavrne, če meni, da pogoji za to niso izpolnjeni. Ne drži torej, da se država v nasprotju s 7. členom URS vmešava v verske skupnosti, gre le za to, da se morajo tiste, ki želijo imeti status pravne osebe, registrirati, to pa ni verska temveč upravna zadeva. Zato v tem primeru tožena stranka ni kršila načela ločitve države in verskih skupnosti (7. člen URS), odločitev o zavrnitvi vloge pa temelji na njeni zakonski pristojnosti.

9. Revizijski ugovor, da je prvostopenjska sodba obremenjena s postopkovnimi kršitvami (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen, sodba prvostopnega sodišča ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

10. V nauku revidenta (VSEM) niti niso podane prvine, ki definirajo versko skupnost, zato je pravilna odločitev tožene stranke, ki ji je pritrdilo prvostopno sodišče, da se vloga revidenta za vpis v evidenco verskih skupnosti zavrne.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K 3. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo oziroma zavrnilo, revidenta na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): J. - L. Vrellard-Baron; La religion et la cité, PUP, Pariz 2001; A. Črnič: Teorija in praksa definiranja religije. V. Teorija in praksa, 6/2001, FDV Ljubljana.