Jedro

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo št. 2142-805/2017/95 (122-23) z dne 29. 7. 2021, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) četrtič zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi je navedlo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite, saj ni izkazal utemeljenosti strahu pred preganjanjem zaradi berberske narodnosti ter obstoja utemeljenih razlogov, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi preteklega sodelovanja s preprodajalcem drog in se pri tem v celoti sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe toženke. Pritrdilo je tožniku, da je Maroko na seznamu držav z visokim tveganjem, ki ga je avgusta 2021 objavila Vlada Republike Slovenje (v nadaljevanju Vlada) in spada med države proizvajalke surovin za prepovedane droge, kjer obstaja visoko tveganje za financiranje terorizma in pranje denarja ter da ni dvoma, da sta v tej državi nezakonita proizvodnja in promet z drogo zelo razvejana. Vendar pa je poudarilo, da to samo po sebi še ni okoliščina, ki bi Berberom, ki se v Maroku ukvarjajo s preprodajo drog in alkohola, zagotavljala mednarodno zaščito. Poudarilo je, da morajo biti glede na tretji odstavek 20. člena ZMZ-1 prosilci soočeni z nevarnostjo za nastanek resne škode kot jo določa 28. člen ZMZ-1, po oceni sodišča prve stopnje pa je toženka pravilno ugotovila, da ta nevarnost pri tožniku ni izkazana. Tožnik tudi ni uspel dokazati, da naj bi mu organi pregona in sodišče v izvorni državi zaradi njegove narodnosti odrekli ustrezno varstvo potem, ko je prijavil fizično nasilje s strani Arabcev, saj je v zvezi s tem dogodkom navajal različne razloge, razlik v svojih izjavah pa ni pojasnil. Pritrdilo je tudi oceni toženke, da tožnik ni verodostojen, saj je tekom postopka spreminjal izjave glede identitete in dejanske starosti ob vložitvi prošnje ter glede obstoja in (ne)zmožnosti predložitve relevantne dokumentacije.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo narediti posplošenega sklepa, da okoliščina obstoja visokega tveganja za tiste, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prometom s prepovedanimi drogami, ni zadostna za presojo verjetnosti obstoja resne škode. Navaja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje nerazumljiv in nelogičen. Po mnenju pritožnika je nelogična in nerazumljiva tudi presoja sodišča prve stopnje, da zato, ker pritožnika ogroža le en pripadnik mafije, ni verjetno, da bi ga ob vrnitvi ogrožala velika mafija. Poudarja, da je splošno znano, da ima mafijska organizacija ustroj in hierarhijo, ki je večinoma skrivna, dolgov pa ne pozabi in ne odpušča. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo utemeljevati na formalizmu, da bi pritožnik lahko poiskal zaščito pri organih oblasti, ker temu v realnosti ni tako, saj sta kriminal in oblast v izvorni državi prepletena, odkrivanje kriminalnih primerov je slabo, kaznovanje pa blago. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je zmotno tolmačilo njegove izjave o uspešnosti državnih organov in učinkovitosti pravnega varstva pred preprodajalci drog, saj maroška policija proti preprodajalcu ni ukrepala intenzivno in učinkovito, preprodajalec se je policiji vedno izmuznil, zato se je moral pritožnik pred njim skrivati in posledično zapustiti državo. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje napravilo napačno presojo tudi glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa begunca. Navaja, da je v postopku pred toženko večkrat povedal o dogodku v zvezi z Arabci. Ti dogodki so zelo oddaljeni, zato sodišče prve stopnje nepomembnih razlik v izpovedbi ne bi smelo tolmačiti kot nekonsistentnih in jih šteti v njegovo škodo. Ugovarja tudi ugotovitvam sodišča, da ni izkazal, da mu je policija odrekla pomoč zaradi berberske narodnosti. Ponavlja, da so Berberi v Maroku oziroma njegovem kraju ... diskriminirani, ker se v praksi zakoni v zvezi z Berberi ne spoštujejo. Sam se ni šolal v Berberskem jeziku, bil je zlorabljen s strani učiteljev, ker je Berber. Zato je doživljal fizično nasilje, oblastveni organi pa niso ukrenili ničesar zoper njegove napadalce. Vse te okoliščine po mnenju pritožnika predstavljajo dovolj resne okoliščine, da je normalno življenje v takšnih razmerah zelo oteženo oziroma ogroženo. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka zakonito (četrtič) zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.

7. Pritožnik v svoji pritožbi sicer navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da sodišču prve stopnje očita le zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Pritožnik izpodbija pravilnost sklepa o ugotovljenem dejanskem stanju s strani sodišča prve stopnje zgolj s posplošenimi navedbami in v pritožbi tudi ne predlaga izvedbe dokazov. Bistvo njegovih navedb je v tem, da je v Maroku sodeloval pri prodaji prepovedanih drog in alkohola ter da je prišel v spor z drugim preprodajalcem, ker mu ni vrnil denarja, ki ga je dolgoval zaradi prodaje droge. Posledično naj bi bil ogrožen z njegove strani, organi oblasti oziroma policija v izvorni državi pa ga v primeru vrnitve pred tem preprodajalcem oziroma mafijo ne bi mogla ustrezno zaščititi, ker je v Maroku visoka stopnja korupcije in močna povezanost vplivnih kriminalnih združb z oblastjo. Posplošeno navaja tudi, da je zaradi svoje narodnosti doživljal fizično nasilje s strani Arabcev, policija ter oblastveni organi pa niso ukrenili ničesar zoper njegove napadalce. Vse te okoliščine po njegovem mnenju kumulativno predstavljajo dovolj resne okoliščine, da je normalno življenje v takšnih razmerah oteženo, oziroma ob vrnitvi v izvorno državo ogroženo.

9. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.1 Tako je po ustaljeni sodni praksi lahko v upravnem sporu predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), zadevo pa vrne organu tožene stranke le izjemoma, če je glede na okoliščine primera to potrebno (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega nepravilnega ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta, drugi odstavek 79. člena ZUS-1). Tudi sodbo sodišča prve stopnje lahko Vrhovno sodišče spremeni samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi (80. člen ZUS-1) in ne tistega, ki ga je ugotovila toženka v upravnem aktu. Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.2 Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. 10. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni sámo ugotovilo dejanskega stanja, temveč je le potrdilo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku izdaje upravnega akta s strani toženke. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo sodišče prve stopnje. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi tudi sicer ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča. 11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje. 2 Tako Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021.