Jedro

V kolikor je tožena stranka želela, da tožniku, ki je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje preneha pred iztekom odpovednega roka po pogodbi o zaposlitvi, bi se morala o tem z njim sporazumeti, ne pa mu samovoljno predčasno zaključiti delovnega razmerja. Posledično je tožnik upravičen do priznanja delovnega razmerja in plačila nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 8. 10. 2007 nezakonito in da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem 16. 11. 2007 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v delovno knjižico kot datum prenehanja delovnega razmerja napiše dan 16. 11. 2007 namesto dne 8. 10. 2007, v roku 8 dni in pod izvršbo, sicer bo po poteku tega roka ta sodba nadomestila vpis. Tožniku je sodišče priznalo delovno dobo za obdobje od 9. 10. 2007 do 16. 11. 2007 (2. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto plače za čas od 8. 10. 2007 do vključno 16. 11. 2007 v bruto znesku 727,23 EUR, od navedenega zneska obračuna in odvede davke in prispevke za zdravstveno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, neto znesek 635,74 EUR pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (tč. 3. a izreka). V presežku (zakonske zamudne obresti glede prisojenega zneska in za vtoževano glavnico, to je znesek 72,15 EUR bruto oz. 20,63 EUR neto z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (tč. 3. b izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 821,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper ugodilni del sodbe ter zoper stroške postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi v celoti ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo navedbam tožnika, saj za kaj takšnega ni bilo nobenega razloga. Tožnik je tako v tožbi, kot v pripravljalnem spisu z dne 24. 12. 2007 ter na prvem naroku dne 10. 1. 2008 ves čas zatrjeval, da naj bi mu delovno razmerje prenehalo dne 21. 11. 2007, kasneje pa je navedel, da je prišlo do pisne napake in da je pravilen datum 16. 11. 2007. Navedeno nikakor ne more biti pisna pomota, saj je tožnik datum 21. 11. 2007 navedel več kot 10-krat. Po drugi strani pa je potrebno poudariti, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje niti dne 16. 11. 2007, kot je to odločilo sodišče, ampak dne 8. 10. 2007, ko mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico. Tožnik je bil namreč nazadnje na delu dne 6. 10. 2007, ko je bil še povsem zdrav, saj je še sam potrdil, da so bili na pijači, potem pa naj bi dne 8. 10. 2007 nenadoma tako zbolel, da ni mogel v službo. Tožnik bi o bolniškem staležu moral obvestiti toženo stranko oz. njenega direktorja in ni dovolj, da je obvestil le nekega delavca oz. osebo, ki je zaposlena pri toženi stranki. D.G. namreč ni namestnik direktorja, kot je to trdil tožnik, ko je izjavil, da je D.G. kot namestniku utemeljeno sporočil razlog odsotnosti. Dotični delavec je le vodja proizvodnje. Glede na takšno dejstvo seveda ni pomembno, kakšno je bilo tožnikovo osebno mnenje glede pooblastil, ki naj bi jih D.G. imel. Direktor tožene stranke je bil resda seznanjen s tožnikovo odpovedjo dne 17. 9. 2007, vendar je tožnik še po tem datumu prihajal na delo. Tožnik je izrazil željo, da bi mu delovno razmerje takoj oz. čimprej prenehalo, vendar mu zaradi narave dela tožena stranka ni mogla ugoditi. Dela namreč ni bilo mogoče nadaljevati brez enega delavca, kar je bilo tožniku tudi sporočeno, nato pa tožnik dne 8. 10. 2007 ni več prišel na delo in toženi stranki razloga za svojo odsotnost ni sporočil. Glede na takšno situacijo je tožena stranka upoštevala le željo tožnika, da čim prej zaključi z delom pri toženi stranki in mu je zato z 8. 10. 2007 delovno knjižico tudi zaključila. Sodišče navaja, da po končanem bolniškem staležu tožnik ni odklonil dela, ampak naj bi ga tožena stranka odslovila z dela, vendar tožena stranka opozarja na tožnikove besede „da se ni poskušal vrniti nazaj na delo“, kar pomeni, da se je tožnik sam odločil, da ga na delo ne bo in torej ni bila tožena stranka tista, ki ga je odslovila. To dejansko pomeni, da je tožnik odklonil delo in je bilo ravnanje tožene stranke pravilno in zakonito. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe in jih zaradi tega ne ponavlja. Prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, kot jo je podalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v pretežnem delu utemeljen.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360 čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče še navaja: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 75. členu določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca - fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon ter v drugih primerih, ki jih določa zakon. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom (80. čl. ZDR). Zakonski rok ali pogodbeno dogovorjeni odpovedni rok morata stranki delovnega razmerja upoštevati. Pri odpovedi se lahko delavec in delodajalec dogovorita, da odpovednega roka ne bosta upoštevala oz. da bosta za dan prenehanja delovnega razmerja določila sporazumno dogovorjen datum. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi se pravdni stranki sporazumeli glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi in bi torej pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s sporazumom. Navedenega stranki tudi nista zatrjevali. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo, da je tožnik dne 17. 9. 2007 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi – torej odpoved, ki je vezana na odpovedni rok. Nedvomno je tudi ugotovilo, da tožniku tega dne ni prenehalo delovno razmerje, saj je tožnik tudi še po navedenem datumu hodil v službo. Direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da je tožnik želel čim prej končati z delovnim razmerjem pri toženi stranki, vendar tej njegovi želji ni mogel ustreči, ker tožnika zaradi obsega del ni mogel pogrešati (list. št. 51). Glede na takšno situacijo se tudi pritožbenemu sodišču zdi logično in življenjsko, da je tožnik utemeljeno menil, da je tožena stranka ob njegovi odpovedi, uveljavila 60-dnevni odpovedni rok, določen v pogodbi o zaposlitvi in je torej računal s tem, da mu bo delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po poteku le tega, to je dne 16. 11. 2007. Tožniku je glede na takšno situacijo torej tega dne tudi dejansko prenehalo delavno razmerje, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je tožnik sam odločil, da ga po zaključku bolniškega staleža na delo ne bo in torej ni bila tožena stranka tista, ki ga je odslovila, ampak je le upoštevala njegovo željo po čimprejšnjem prenehanju delovnega razmerja, kar dejansko pomeni, da je tožnik odklonil delo, posledično pa je bilo ravnanje tožene stranke pravilno in zakonito. V kolikor bi tožena stranka želela, da bi tožniku prenehalo delovno razmerje pred potekom odpovednega roka, bi se morala s tožnikom sporazumeti za točen datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi ali pa tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi na enega izmed zakonsko dovoljenih načinov. Ker tega ni storila, je tožniku pogodba o zaposlitvi dne 8. 10. 2007 nezakonito prenehala veljati.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 155. čl. ZPP).