Jedro

Ob dejstvu, da je v zakonsko skupnost ekonomsko znatno prispeval tudi drugi zakonec, velja glede deležev na skupnem premoženju, ob trditvi prvega zakonca, da je izključni lastnik dela skupnega premoženja, zakonska domneva iz 59. čl. ZZZDR.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bilo tovorno vozilo znamke Marcedes - Benz tip LP 813/42 skupno premoženje tožnice D.Č. in pok. A.Č. z deležem za vsakega do 1/2, zaradi česar je toženca B.Č. zavezalo, da mora izročiti vrednost odtujenega vozila v tolarski protivrednosti zneska 32.882 DEM do 1/2 tožnici, drugo polovico pa zapuščinski masi po pokojnem A.Č. Ugotovilo je tudi, da spada v zapuščino po pok. A.Č. idealna polovica trosobnega stanovanja v Ljubljani. Pritožbi toženca B.Č. je sodišče druge stopnje delno ugodilo in razveljavilo del odločitve o tovornem vozilu tako, da bo v ponovljenem postopku sodišče I. stopnje znova odločalo o višini zneska, ki ga bo toženec moral izročiti tožnici D.Č. V ostalem, torej glede ugotovitve, da tovorno vozilo spada v skupno premoženje tožnice in pokojnega A.Č. z deležem za vsakega do 1/2, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnilo je tudi pritožbo tožencev D.Č., D.Č. in R.Č. proti odločitvi, da v skupno premoženje D.Č. in pok. A.Č. spada, z deležem za vsakega do 1/2, trosobno stanovanje v Ljubljani in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi je toženec B.Č. vložil revizijo, kolikor je v njej pravnomočno odločeno o tovornem avtomobilu znamke Marcedes - Benz, torej proti tistemu delu sodbe, ki ugotavlja, da navedeno vozilo predstavlja skupno premoženje tožnice D.Č. in pok. A.Č. in da sta njuna deleža na njem enaka. Uveljavlja revizijska razloga po 1. in 3. točki 385. člena ZPP in predlaga, naj revizijsko sodišča izpodbijano sodbo razveljavi tudi v obsegu navedene ugotovitve, zaradi česar naj se zadeva v celoti obravnava ponovno pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje samo dvomi o tem, ali je pokojni Č. tožencu kamion podaril. Zato bi moralo izvesti vse dokaze, ki jih je toženec predlagal. Dokazno breme o tem, da je šlo za darilo, je res na tožencu, vendar pa bi mu moralo sodišče dopustiti dokazovanje. Listine o nakupu vozila se glasijo na toženca, kar že objektivno dokazuje, da mu je bilo vozilo podarjeno. Sicer pa je kamion več let uporabljal kot svoje osnovno sredstvo.

Toženci D.Č, D.Č. in R.Č. pa so vložili revizijo proti odločitvi sodišča druge stopnje o tem, da stanovanje v Ljubljani, predstavlja skupno premoženje D.Č. in pok. A.Č. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje v napadenem delu razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka je od svojih staršev prejela namensko doto v denarju za nakup stanovanja. Denar sicer ni bil dan v enem znesku in se je odplačeval vsak mesec ob zapadnih anuitetah, kar pa namena ne spreminja. Prav zato se je toženka odpovedala dedovanju po svojih starših. Pokojni A.Č. tako ni dal prispevka za nakup stanovanja. S tem v zvezi toženka opozarja na okoliščino, da je zapustnik imel veliko izdatkov s preživljanjem otrok iz prve zakonske zveze. Preživljal je tudi razvezano nezaposleno ženo, v času pa, ko je bilo kupljeno stanovanje, je tudi prihranil denar za nakup tovornjaka.

Tožniki D.A.Č., T.Z. in B.Č. so na revizijo D.Č., D.Č. in R.Č. odgovorili in predlagali, naj se kot neutemeljena zavrne, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Ni dvoma, da je na toženčevi strani dokazno breme za trditev, da mu je sporni tovornjak pokojni oče podaril. Vendar pa to še ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti prav vse dokaze, ki jih toženec za to trditev ponuja. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, pri čemer dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo (220. člen ZPP). Izpodbijana sodba se je opredelila do toženčeve trditve o daritvi tovornjaka z razlogi, da bi tudi tedaj, če bi priče potrdile, da je pokojnik izjavil, da je vozilo toženčevo, to bilo še premalo za zanesljiv zaključek, da je bilo tožencu podarjeno. Sodišče druge stopnje se je namreč pridružilo dokazni oceni, sprejeti na prvi stopnji, da so nejasne in nasprotujoče si izjave samega toženca in zapis v pokojnikovi oporoki, ki se nanaša na vozilo, okoliščine take narave, da ne morejo izključiti dvoma o verodostojnosti toženčevih trditev. Razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na dvom, so torej jasni - omenjanje dvoma pa zato samo po sebi še ne pomeni nedoslednosti razlogovanja, s tem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in utemeljenosti uveljavljenega revizijskega razloga po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP.

Revizija posebej ne razloži, v čem bi bilo materialno pravo na nižjih stopnjah glede odločanja o tovornjaku napak uporabljeno. Kolikor se to nanaša na vprašanje presoje, ali je pri poslu s tovornjakom šlo za darilo, je odgovor vsebovan v dokazni oceni, ki je po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizijsko ni mogoče izpodbijati, kolikor pa gre za posledično opredelitev deleža na vozilu, ki je bilo del skupnega premoženja tožnice D.Č. in pokojnika, pa obveljajo razlogi sodbi sodišča prve stopnje, da glede na okoliščine "veljata domnevi iz 51. člena 2. odstavek in 59. člena 1. odstavek ZZZDR o skupnem premoženju in o enakem deležu na njem". Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan.

Že omenjena domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem, v zakonski zvezi pridobljenem premoženju, enaka (1. odstavek 59. člena ZZZDR), je pravna podlaga pri odločanju o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na stanovanje v Ljubljani. Ob ugotovljenem dejanskem stanju sta nižji sodišči navedeno materialno pravo pravilno uporabili. Izhajali sta iz okoliščine, da je stanovanje bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze med pokojnikom in toženko D.Č. ter iz dokazne ocene, ki se nanaša na dejstvo, da sta pokojnik in toženka tako v času sklepanja pogodbe o nakupu kot tudi v času odplačevanja posojil, danih za nakup, živela v ekonomski skupnosti, v katero je znatno prispeval tudi pokojnik. Toženkino zanikanje pokojnikovega prispevka za nakup stanovanja in odplačevanje posojil in s tem njeno trditev, da je stanovanje njeno izključno premoženje, sta kot nedokazano zavrnili. Zato revizijsko stališče, da bi bilo treba zaslišati priče, ki bi dokazale, da je toženkina pokojna mati, z namenom dajanja dote, poravnavala anuitete iz posojila, meri na nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja na nižjih stopnjah, kar pa je na revizijski stopnji po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP nedopustno. Po povedanem torej niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, pa tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP). Zato je bilo treba reviziji zavrniti kot neutemeljeni.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Pravdni stranki nosita stroške revizij, ker z njima nista uspeli, tožniki D.Č.A., T.Z. in B.Č. pa stroške odgovora na revizijo tožencev D.Č., D.Č. in R.Č., ker z navedbami v njem niso prispevali k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).