Jedro

V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V pospešenem azilnem postopku se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila, ki so določeni v 1. členu ZAzil, pač pa preverja, ali je prosilec spoštoval določbe ZAzil in prepričljivo in verodostojno predstavil razloge, na katerih temelji njegova prošnja, kot mu to nalaga 29. člen ZAzil. V 3. odstavku 33. člena ZAzil je res določeno, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje, kadar to zahteva prosilec za azil, njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec ali predstavnik Visokega komisariata, vendar glede na namen izvedenskega mnenja, ki je določen v 2. odstavku 33. člena ZAzil, mora biti taka zahteva določna in oprta na trditve, ki naj bi jih izvedensko mnenje potrdilo ali ovrglo, te trditve pa obrazložene s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo, da je potrebno razjasniti vprašanja, za rešitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v povezavi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.2006, s katero je ta kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Po stališču tožene stranke je tožnik zavajal in zlorabljal azilni postopek z lažno predstavitvijo razlogov, ker je podajal nekonsistentne, nelogične in pavšalne navedbe, ki jih je tudi spreminjal. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke. Navaja, da je sodišče v upravnih sporih v azilnih zadevah že sprejelo stališče, da je za ugotovitev, ali je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v prošnji za azil, potrebno oceniti razloge iz prošnje glede na nesporna dejstva o stanju v državi iz verodostojnih poročil ali na podlagi splošno znanih dejstev, ki bi jih prosilec moral poznati, ali pa, če je njegova izpovedba do tolikšne mere notranje nasprotujoča, neusklajena, nekonsistentna, nelogična ali površna in neprepričljiva, da je ravno tako mogoče napraviti dokazno oceno o lažnem navajanju razlogov za azil. Sodišče prve stopnje se pridružuje dokazni oceni tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge za preganjanje. Tožena stranka je ustrezno obrazložila neskladje med izjavami tožnika, danimi 6.5.2006 ob podaji namere in 7.5.2006 ob podaji prošnje za azil in tudi obrazložila, zakaj meni, da tožniku, ki je bil soočen s tem neskladjem, ni mogoče pripisati potrebne verodostojnosti. Kar zadeva tožbeni predlog, da se v postopku angažira izvedenec, sodišče prve stopnje pridružuje argumentu tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je tožnik ob podaji prošnje za azil povedal, da nima posebnih potreb ali problemov. Tožnik je bil pred sodiščem prve stopnje tudi zaslišan v zvezi z omejitvijo gibanja (zadeva U 1191/2006) in sodišče prve stopnje ni zaznalo potrebe za angažiranje izvedenca, tožnik pa v tožbi svojega predloga tudi ni prepričljivo obrazložil. V pritožbi navaja tožnik, da je izpodbijana sodba površna in neargumentirana. Odločitev temelji na dvomih, ne pa na gotovosti. Sodišče prve stopnje se sklicuje na načelno stališče, vendar to pravi, da je na podlagi nekonsistentnosti prosilčevih izjav "mogoče napraviti dokazno oceno o lažnem navajanju razlogov prošnje za azil". Sodišče prve stopnje pa kar navede, da tožniku ni mogoče pripisati potrebne verodostojnosti. V skrajšanem azilnem postopku je namreč dokazno breme v celoti na strani tožene stranke. Tožena stranka izraža predvsem dvome, ne pa gotovosti, tudi dvomi v tožnikovo izjavo, da je Rom, ker je v obrazcu navedel albanščino za svoj materin jezik. Da je ta dvom absurden, je pojasnil že v tožbi. V tožbi je navedel celo vrsto razlogov in okoliščin, ki kažejo na to, da so "nekonsistentnosti in nejasnosti" v prosilčevih izjavah lahko tudi posledica njegovega psihičnega stanja oziroma hujše psihične prizadetosti, na kar sodišče prve stopnje odgovori, da se pridružuje argumentom tožene stranke in pojasni, da samo ni zaznalo potrebe angažiranja izvedenca pri zaslišanju, kjer je bila pozornost sicer obrnjena čisto drugam. Za sodišče prve stopnje je prepričljivo že to, da prosilec ob podaji prošnje ni povedal, da je psihiatrični bolnik. Vendar mora po ZAzil pristojni organ po zakonu pridobiti izvedensko mnenje, kadar to zahteva prosilčev pooblaščenec. Tožniku ni mogoče očitati, zakaj njegov pooblaščenec ni zahteval izvedenskega mnenja, saj je prosilcem za azil ukinjena brezplačna pravna pomoč v prvi fazi postopka in je mogoča šele v upravnem sporu pred sodiščem. V tožbi je zahteva bila izrecno navedena, med drugim tudi, da je bil tožnik po smrti hčerke že dvakrat celo po več mesecev hospitaliziran v psihiatrični bolnici. Sodna zavrnitev zahteve za postavitev izvedenca v tem konkretnem primeru pomeni kršitev 3. odstavka 33. člena ZAzil. Da je tožnik izkoristil prvo priložnost za pobeg iz azilnega doma, je razumljivo, tožena stranka pa bo verjetno zaradi tega zahtevala ustavitev postopka, ker je tožnik neznano kje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo država nudi tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki je po vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil, na kar je svojo odločitev oprla tožena stranka, pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, za zavajanje oziroma zlorabo postopka pa šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Dejanski stan, ki omogoča uporabo navedenih določb ZAzil, je kot pravilno navaja sodišče prve stopnje ugotovitev, da prosilec za azil daje nelogične izjave glede na nesporna dejstva o stanju v državi, od koder prihaja, ali pa so njegove izjave notranje nasprotujoče oziroma neusklajene, nekonsistentne, nelogične, površne ali pa tudi tako neprepričljive, da prosilcu ni mogoče poveriti verodostojnosti. ZAzil namreč zahteva od prosilcev, da sami navedejo razloge, na katere opirajo svojo prošnjo, in jih verodostojno in prepričljivo obrazložijo in predložilo vse dokaze, s katerimi razpolagajo (4. odstavek 29. člena ZAzil).V obravnavani zadevi je tožena stranka res izrazila dvom glede nekaterih tožnikovih izjav, vendar je s tem pojasnila notranjo nasprotnost njegovih izjav, in sicer nelogičnost in neprepričljivost, odločitev pa je oprla na ugotovitev, da tožnik nasprotja ni pojasnil tako, da bi bilo mogoče njegove izjave oceniti kot verodostojne. Nelogičnost in neprepričljivost je oprla na okoliščine, da je tožnik v prošnji navedel, da je Rom in da je njegov materin jezik albanski, ne pa romski, da je navedel v prošnji, da ga preganjajo oziroma pretepajo Albanci zaradi romske narodnosti, dan prej pri podaji namere za azil pa, da so mu ubili otroka in porušili hišo. Na takšno nasprotje v izjavah, ki ga tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni opravičljivo razjasnil, je tožena stranka pravilno odločila. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnik podal prošnjo za azil 7.5.2006 v prisotnosti prevajalca za albanski jezik in uradne osebe, da je vsako stran prošnje podpisal, navedel, da se počuti dobro in da je pripravljen odgovarjati na zastavljena vprašanja, da je bil posebej opozorjen, da mora natančno navesti razloge oziroma pojasniti, kaj se je zgodilo, komu, kdaj, kje, s strani koga ter v kakšnih okoliščinah, kot tudi, da mora predložiti vse razpoložljive dokaze in podati prepričljivo in verodostojno obrazložitev. Izhaja pa tudi, da je bil tožnik opozorjen, da je 6.5.2006, torej dan pred tem, navedel čisto druge razloge, in da nasprotja ni znal pojasniti pač pa je navedel, da se izjave ne spomni in da je bil utrujen.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni predlog za postavitev ustreznih izvedencev, ki naj bi strokovno ocenili splošno psihično stanje tožnika, še posebej pa njegove izpovedi, ki jih je tožena stranka presodila za neprepričljive oziroma lažne. V 3. odstavku 33. člena ZAzil je res določeno, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje, kadar to zahteva prosilec za azil, njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec ali predstavnik Visokega komisariata, vendar glede na namen izvedenskega mnenja, ki je določen v 2. odstavku 33. člena ZAzil, mora biti taka zahteva določna in oprta na trditve, ki naj bi jih izvedensko mnenje potrdilo ali ovrglo, te trditve pa obrazložene s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo, da je potrebno kot pomembna razjasniti vprašanja, za rešitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. V zvezi s psihičnim stanjem tožnika je v tožbi zgolj navedba, da je bil tožnik v izvorni matični državi dvakrat hospitaliziran v psihiatrični bolnici, domnevno zaradi smrti hčerke, kar naj bi izkazovalo okoliščino, da se mu misli izgubijo in da se sploh ne spominja več, kaj je govoril. Takšne splošne tožbene navedbe je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno štelo za nedoločne oziroma neprepričljive, svojo odločitev pa pojasnilo tudi z okoliščinami, da v upravnem postopku zahteva za podajo izvedenskega mnenja ni bila podana in da tožnik sam in tudi uradne in druge osebe, ki so sprejele oziroma sodelovale pri sprejemu njegovih izjav v upravnem postopku, in sodišče prve stopnje, ki ga je zaslišalo na glavni obravnavni (v sicer drugem upravnem sporu, kar pa ni ovira za zaznavo njegovega sodelovanja oziroma obnašanja), niso zaznale, da bi bilo potrebno izvedensko mnenje. Navedene presoje ne more spremeniti pritožba, saj tudi ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki bi lahko izpodbile nedoločnost tožbenega predloga za podajo izvedenskega mnenja. Tega tudi ne morejo izpodbiti pritožbena zatrjevanja, da naj bi tožnik zaradi psihičnega stanja oziroma prizadetosti med tem pobegnil in da se skriva neznano kje, lahko tudi v drugi državi. Za odločitev v tem upravnem sporu pa niso pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevo, da se bo tožnik vrnil v Republiko Slovenijo.

Tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni podan, saj ni podlage za pritrditev pritožbi, da naj bi bila izpodbijana sodba površna in neargumentirana. Sklicevanje na razloge tožene stranke pa je po določbi 2. odstavka 67. člena ZUS tudi izrecno dovoljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.