Jedro

Zaslišanje je le eden od dokazov, ki je namenjeno dokazovanju spornih dejstev. Da dejstva postanejo sporna, pa mora nasprotna stranka podane trditve prerekati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo 1,300.000,00 SIT (sedaj 5.424,80 EUR), ki naj bi ga tožeča stranka toženki izplačala 29. 12. 1999 zaradi očitne pomote oziroma brez pravne podlage. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 3. Tožeča stranka v reviziji vztraja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke na zaslišanju jasno izpovedal, da podjetje ni imelo nobenih obveznosti do toženke, na podlagi katerih bi ji bilo dolžno nakazati znesek v vtoževani višini in da je s tako izpovedbo prerekal toženkine trditve o obstoju pravne podlage za izplačilo. Tožeča stranka v reviziji izenačuje pojem trditve s pojmom dokaza in zatrjuje njuno medsebojno zamenljivost na podlagi določbe 92. člena ZPP. Trdi, da ni pomembno, na kakšen način stranka uresniči procesno pravico prerekanja: bodisi v vlogah bodisi s podajanjem trditev na obravnavi bodisi v okviru zaslišanja. Revidentka graja stališče pritožbenega sodišča, da neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, ker so izenačena s priznanimi dejstvi. Tak status po prvem odstavku 214. člena ZPP imajo le tista neprerekana dejstva, za katera je mogoče iz postopanja stranke zanesljivo sklepati, da jih priznava. Meni, da na pavšalne ugovore toženke ni bila dolžna odreagirati, saj je bila prepričana, da je dokazno breme prešlo na toženko. Slednja za svoje trditve ni podala nobenih dokazov, zato se dokazno breme ni prevalilo nazaj na tožečo stranko. Revidentka ocenjuje, da je odločitev nižjih sodišč samovoljna in arbitrarna, saj je sodišče sporno odločilno dejstvo med strankama štelo za nesporno, s tem pa poseglo v načelo dispozitivnosti in kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ob tem se revidentka sklicuje na razloge sodbe Ustavnega sodišča RS Up-312/03. Tožeča stranka predlaga razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus in je revizijsko sodišče nanje zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, so naslednje: - toženka je leta 1999 pri tožeči stranki, ki je borzno posredniška družba, odprla račun, preko katerega je s posredovanjem tožeče stranke poslovala z vrednostnimi papirji, - toženka je vplačala določen znesek gotovine in prejemala izpiske o denarnem stanju na svojem računu, - ker se v mesecu novembru in decembru 1999 donos ni povečal po njenih pričakovanjih, je toženka po prejemu decembrskega poročila zahtevala izplačilo stanja in ga v nekaj dneh tudi prejela.

7. Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja povzelo trditve toženke iz odgovora na tožbo, ki jih tožeča stranka, ki je v tožbi trdila le, da je do izplačila konec leta 1999 prišlo po pomoti in brez pravne podlage, ni prerekala. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da se je na podlagi toženkinih substanciranih in konkretnih trditev procesno dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko. Drži, da neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, zato niso utemeljeni revizijski očitki, da toženka svojih trditev ni dokazala. Ne glede na naravo tožbenega zahtevka (da je do izplačila prišlo brez pravne podlage, torej na podlagi negativnega dejstva) ne drži, da v takem primeru dokazno breme vedno ostane na strani tožene stranke. Prav tako ni utemeljena revizijska trditev, da je stranki prepuščena izbira, ali bo trditve prerekala v vlogi ali na naroku ali pa bo to storila med zaslišanjem. Zaslišanje je le eden od dokazov, ki je namenjeno dokazovanju spornih dejstev. Da dejstva postanejo sporna, pa mora nasprotna stranka podane trditve prerekati. Določba 92. člena ZPP, na katero se sklicuje revizija, obravnava pravdna dejanja in izenačuje njihov pravni učinek za primer, ko jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila s primerom, ko pravdna dejanja opravi stranka sama, brez strokovne pomoči pooblaščenca. Revidentka pri tem ne loči med pojmoma procesnih dejanj in dokazovanjem, pri čemer morda ni brez pomena pojasnilo, da je tožeča stranka pravna oseba, katere zakoniti zastopnik, in ne morda pooblaščenec, je bil v njenem imenu zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Direktor na zaslišanju tako ni opravljal pravdnih dejanj kot pooblaščenec, pač pa je podajal dokaz. Glede na pravilno oceno nižjih sodišč, da tožeča stranka substanciranih trditev toženke (iz odgovora na tožbo) ni prerekala in so torej slednja ostala nesporna, je bilo izvajanje dokazov nepotrebno. Drugačno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je kljub temu izvedlo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ne vodi v sodbo presenečenja. Pravdnim udeležencem je bilo namreč povsem jasno, kaj so sporna vprašanja, na podlagi katerih je sodišče odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato zadeva nikakor ni primerljiva s situacijo, ki jo je v odločbi Up-312/03 obravnavalo Ustavno sodišče RS (ko je sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na dejstvu, ki med pravdo sploh ni bilo obravnavano, kaj šele sporno). Revidentka v tej pravdi je imela vse možnosti, da poda ustrezne trditve, glede katerih bi sodišče (če bi se dejstva izkazala za sporna) moralo izvajati dokaze. Ker pa revidentka možnosti ni izkoristila (pravno pomembnih trditev toženke ni prerekala), svoje neaktivnosti ne more opravičiti z neutemeljenim očitanjem procesnih kršitev sodišču prve in druge stopnje.

8. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

9. Ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).