Jedro

Člen 510 ZOR uzakonja za pravne napake mimo odškodninske še dve možni sankciji: razdrtje pogodbe po sili zakona s posledicami iz 132. člena ZOR, kadar napaka ni odpravljena in je stvar kupcu odvzeta; ali po izbiri kupca razdrtje pogodbe ali pa sorazmerno znižanje kupnine, kadar je kupčeva pravica na stvari le zmanjšana ali omejena. Revident utemeljeno opozarja, da zaseg avtomobila ne pomeni tudi dokončnega odvzema ter da je med obema pojmoma vsebinska razlika. Gotovo pa je, da je možno razdrtje pogodbe po sili zakona le pri popolni evikciji. Utemeljenost tožbenega zahtevka je odvisna tudi od tega ali je tožnik obvestil toženca o sporu (509. člen ZOR) oziroma od tega, da je toženec imel na razpolago sredstva, s katerimi bi dosegel zavrnitev zahtevka tretjega (ker naj bi lastninsko pravico na avtomobilu že priposestvoval po prvem odstavku 28. člena ZTLR).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zaradi tega sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ter naložilo tožencu, da plača tožniku tolarsko protivrednost 17.000 DEM z obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da je toženec prodal tožniku ukraden avtomobil, ki je bil tožniku zasežen na nemško-avstrijski meji, iztoževani znesek pa predstavlja tožencu plačano kupnino. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji izvaja, da sodišče ni uporabilo uradne listine pristojnega državnega organa RS, pač pa listino začasne narave tujega organa. Sporno vozilo ni ukradeno, ker še ni razveljavljeno prometno dovoljenje, ki je bilo izdano v R Sloveniji. Vozilo je po tem dovoljenju domače proizvodnje, izdelano pri proizvajalcu UNIS, Sarajevo. Vozilo je bilo tožniku le začasno odvzeto, listina o takem odvzemu pa je brez uradnega žiga. Pri odločanju so bila nepravilno uporabljena določila ZTLR. Tudi če bi UNIS Sarajevo res vgradil v ukradeno šasijo vse ostale dele, bi kupec z nakupom novo ustvarjene stvari postal lastnik takega vozila. Vozilo je tudi vpisano v javno knjigo to je v register, ki sanira eventualno pravno napako. Po določilu 18. člena ZTLR pridobi dobroverni in zakoniti posestnik lastninsko pravico tudi od nelastnika že po preteku treh let. Glede na čas prve registracije - 22.6.1990 in začasen zaseg 14.4.1994 - je tožnik pridobil lastninsko pravico na avtomobilu. Če je to lastnino izgubil, je sam odgovoren. Že odločba o začasnem odvzemu vozila vsebuje pravni pouk, da lahko stranka kadarkoli začne postopek, ki pa ga tožnik očitno ni začel. Sicer pa je vozilo v Republiki Sloveniji, registrska številka je ugotovljiva in tudi zato ne bi moglo priti do razdrtja kupne pogodbe. Poudarja, da sploh ni odločbe o tem, da se vozilo trajno odvzame, da tudi prodaja tuje stvari veže pogodbenika ter da pride določilo 510. člena ZOR v poštev šele, ko je odvzem vozila trajen. Toženec predlaga, da se pobijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne. Poudarja, da je bilo celotno vozilo ukradeno in ne le šasija kot to izvaja revizija.

V odgovoru na tožnikov odgovor navaja toženec, da je sporno vozilo v prometu v Republiki Sloveniji in da ga je kupil od tožnika D. K..

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

V reviziji se pobija materialnopravna presoja spora. Sporno je vprašanje ali na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje omogoča zanesljivo sklepanje o toženčevi odgovornosti za pravno napako prodane stvari (po 508. členu zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR) in za ustrezne sankcije po 110. členu ZOR. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje je bilo tožniku na avstrijsko-nemški meji dne 14.4.1994 zaseženo osebno vozilo, ki ga je 20.9.1992 kupil od toženca, ta pa 16.10.1991 od predlastnika, vozilo pa je bilo izdelano leta 1990. Take ugotovitve ne vsebujejo vseh pravno odločilnih dejstev, ki so potrebne za pravilno uporabo določb 508. in naslednjih členov ZOR, posebno člena 510. To določilo uzakonja za pravne napake mimo odškodninske še dve možni sankciji: razdrtje pogodbe po sili zakona s posledicami iz 132. člena ZOR, kadar napaka ni odpravljena in je stvar kupcu odvzeta; ali po izbiri kupca razdrtje pogodbe ali pa sorazmerno znižanje kupnine, kadar je kupčeva pravica na stvari le zmanjšana ali omejena. Revident utemeljeno opozarja, da zaseg avtomobila ne pomeni tudi dokončnega odvzema ter da je med obema pojmoma vsebinska razlika. Gotovo pa je, da je možno razdrtje pogodbe po sili zakona le pri popolni evikciji.

Revident utemeljeno opozarja še, da je utemeljenost tožbenega zahtevka odvisna tudi od tega ali je tožnik obvestil toženca o sporu (509. člen ZOR) oziroma od tega, da je toženec imel na razpolago sredstva, s katerimi bi dosegel zavrnitev zahtevka tretjega (ker naj bi lastninsko pravico na avtomobilu že priposestvoval po prvem odstavku 28. člena ZTLR).

Ker zaradi zmotnega materialnopravnega prepričanja sodišč druge in prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen že na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, nista ugotavljali nadaljnjih spredaj navedenih pravno relevantnih okoliščin, ki šele omogočajo pravilno uporabo materialnega prava, je revizijsko sodišče moralo sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Naloga sodišča prve stopnje bo, da dokazni postopek dopolni še v smeri že spredaj navedenih ugotovitev. Trditveno in dokazno breme je stvar strank (člen 219. ZPP), dokazna ocena pa je naloga sodišča (8. in 221.a člen ZPP). V zvezi z listinskimi dokazi, kar prav tako načenja revizija, je opozoriti le na to, da so listine lahko zasebne ali javne ter da ima tuja javna listina enako dokazno moč kot domača javna listina, če je po predpisih overjena in če je podana vzajemnost (člen 231. ZPP).

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.