Jedro

Odvetnik postavljen po ZBPP, po odpovedi pooblastila stranke in razrešitvi od stranke ne more zahtevati plačila stroškov fotokopij vlog, potrebnih zaradi ugotovitve plačila njegovega dela in stroškov, kot to sicer za običajno mandatno razmerje omogoča 14. člen ZOdvT.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka glede odločitve o stroških tako spremeni, da se znesek 76,25 EUR nadomesti z zneskom 62,22 EUR, sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče razveljavilo plačilni nalog Pl 60/2012 z dne 27. 11. 2012 na plačilo glavnice v višini 135,32 EUR s pripadki in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 76,25 EUR v roku osem dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče napačno razlagalo 14. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki ureja plačilo stroškov po prenehanju zastopanja. Takrat se ni mogoče več sklicevati na odločbo o brezplačni pravni pomoči (BPP), ki ureja vsebino zastopanja. Tožnik je za stroške fotokopij oškodovan. Škodo je povzročila stranka, ki je zahtevala izročitev listin. V praksi izročitev originalnih spisov ne poteka avtomatično, temveč le na zahtevo stranke. Brezpredmetno je, ali je tožnik stroške priglasil v okviru brezplačne pravne pomoči. Odločba BPP ni temelj za izplačilo takega stroška, saj ne gre za odvetniško storitev, temveč poseben strošek, nastal po zastopanju. Sodišče je zmotno povzelo stališče tožnika, da je priglasil stroške v okviru BPP in je s tem prekoračilo trditveno podlago. Protispisno je povzelo njegovo dopolnitev tožbe, saj je del besedila izpustilo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, zakaj je sodišče izvedlo narok v zadevi. Toženki zato stroškov naroka ni mogoče priznati. Sodišče je napačno uporabilo tarifo 6002, ko je toženi stranki prisodilo 20,00 EUR, posledično je napačno obračunan tudi DDV. V dopolnitvi pritožbe tožnik korigira svoje navedbe tako, da gre za odvetniške storitve, ki jih je opravil kot odvetnik po končanem zastopanju ter je na podlagi tega izdal račun kot verodostojno listino. Končano zastopanje v smislu določb BPP še ne pomeni, da ni obstajalo splošno pooblastilo, to pa ni bilo preklicano.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik, sklicujoč se na 14. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv), v tej pravdi zahteva plačilo stroškov, nastalih z izdelavo fotokopij listin, ki naj bi jih potreboval zaradi še ne obračunanih stroškov za zastopanje toženke kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči, saj je moral originale spisov po razrešitvi izvajanja brezplačne pravne pomoči vrniti.

6. 14. člen ZOdvT določa, da mora po prenehanju zastopanja odvetnik stranki izročiti njene listine in spise v izvirniku, vključno s tistimi, ki jih je pridobil od upravljalcev zbirk osebnih podatkov po 10. členu ZOdvT. Ima pa, če njegovo delo in stroški niso plačani, pravico na strankine stroške zase izdelati prepise listin, ki so potrebni zaradi ugotovitve plačila njegovega dela in stroškov. Gre za posebno upravičenje odvetnika, da si priskrbi listine, na podlagi katerih bo lahko izterjal plačilo za svoje delo, če mu stranka tega še ni poravnala.

7. V primeru, ko je odvetnik postavljen po odločbi o brezplačni pravni pomoči, glede plačila stroškov veljajo posebna pravila po ZBPP. Odvetnik nanje pristane s tem, ko se uvrsti na seznam za izvajanje teh storitev pri Odvetniški zbornici (tretji odstavek 5. člena ZOdvT). Po določilu šestega odstavka 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi, in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah ter ga priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči. Odvetnik mora torej vseskozi voditi evidenco o opravljenih storitvah (vrsta, obseg in datum opravljenih dejanj), skrbeti za dokaze glede teh storitev in stroškovnik v izvirniku skupaj z napotnico v 15-ih dneh po opravljenih storitvah predložiti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč (40. člen ZBPP). Napotnica in stroškovnik sta podlaga za obračun stroškov, ki se plačajo iz proračuna RS (44. člen ZBPP).

8. Glede na omenjeno določilo je očitno, da po prenehanju naročniškega razmerja med državo in postavljenim odvetnikom za izvajanje brezplačne pravne pomoči v korist upravičenca odvetnik nima več pravice obračunavati stroškov, ki niso nastali v zvezi z izvajanjem brezplačne pravne pomoči, ne od naročnika niti od upravičenca. Glede na dolžnost sprotnega vodenja stroškovnikov mu ni treba izdelovati fotokopij izvirnikov listin, ki jih v izvirniku vrača stranki, saj so te namenjene le izkazovanju opravljenih storitev ob neplačilu stranke, še manj pa je te fotokopije upravičen obračunavati.

9. Tudi po določilu šestega poglavja Odvetniške tarife, veljavne v času omenjenega spora, se odvetnikom izdatki ne plačajo, če niso bili nujno potrebni za izvršitev storitve za stranko (33. člen ZOdvT). Edini znesek, ki ga odvetnik, postavljen v postopku brezplačne pravne pomoči, lahko zahteva neposredno od stranke, je nagrada po tar. št. 2300 (drugi odstavek 32. člena ZOdvT) za pravno pomoč (10,00 EUR), pri čemer Odvetniška tarifa izrecno predvideva, da se poleg te nagrade stranki ne smejo zaračunati nobeni izdatki. Pravni temelj, na podlagi katerega bi tožnik lahko stroške, ki so mu nastali s fotokopiranjem spisa, prevalil na toženko (ali na službo BPP), torej ne obstoji. Tožnik je stroške fotokopiranja povzročil sam, zato jih mora sam tudi kriti. Nejasne so pritožbene navedbe, da je bil za te stroške oškodovan, saj fotokopij ni bil dolžan izdelati. Za plačilo storitev bi namreč zadoščal pravilno voden stroškovnik s predloženimi dokazi, k izdelavi tega pa ga zavezujejo določbe ZBPP. Prav tako podlage za plačilo ne predstavlja splošno pooblastilo stranke, ki ga poleg odločbe o dodelitvi BPP zahtevajo sodišča, saj slednje predstavlja izkaz pooblastilnega razmerja navzven, ne pa podlage za obračun stroškov med upravičencem do brezplačne pravne pomoči in postavljenim odvetnikom.

10. Prav pa ima pritožba v delu, ko graja obračun pravdnih stroškov, in sicer glede obračuna pavšalnega zneska poštnih in telekomunikacijskih storitev. Tega tar. št. 6002 določa v višini 20 % nagrade, največ pa v višini 20,00 EUR. V obravnavani zadevi skupni strošek nagrade za postopek na prvi stopnji in narok znaša 42,05 EUR, 20 % od tega zneska pa predstavlja znesek 8,05 EUR. Skupaj odmerjeni stroški odvetnika toženke tako znašajo 51,00 EUR, povečani za davek na dodano vrednost v višini 22 % pa 62,22 EUR. Po določilu 9. člena ZOdvT stroški odvetniške storitve zapadejo v plačilo, ko odvetnik izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz mandatnega razmerja med njim in stranko oziroma naročnikom storitve. Odvetnik lahko zahteva plačilo nagrade in izdatkov le na podlagi specificiranega in stranki izstavljenega računa (11. člen ZOdvT). Ni torej odločilno, kdaj je odvetnik opravil posamezno dejanje, temveč kdaj je zaključil celotno storitev za stranko, to pa je bilo že po uveljavitvi nove stopnje davka na dodano vrednost in je tega sodišče pravilno obračunalo po 22 %. Iz prve pripravljalne vloge tožene stranke tudi izhaja, da je zahtevala izvedbo naroka, zato ga je bilo sodišče dolžno izvesti ter zastopanje na naroku predstavlja upravičen strošek.

11. Po povedanem je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je dosojeni znesek stroškov 76,25 EUR znižalo na 62,22 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel v zelo majhnem delu in še to glede stranske terjatve, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožene stranke, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, ki je tak strošek ocenilo kot nepotreben za pravdo.