Jedro

Določbo 4. odst. 154. člena OZ, po kateri za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil solidarno, je uporabiti, kadar je povzročiteljev škode več. V kolikor pa je po pravilih o krivdni odgovornosti povzročitelj škode le en imetnik motornega vozila, pa čeprav je na drugi strani oškodovanih več imetnikov motornih vozil, je uporabiti določbo 1. odst. 154. člena OZ.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke delno in pritožbi drugotožene stranke v celoti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.623,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.300,00 EUR od 15.4.2004 do plačila in od zneska 323,20 EUR od 30.12.2003 do plačila, medtem ko se višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko in tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne, prva tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti 42,55 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, tožeča stranka pa je dolžna drugotoženi stranki v 15 dneh povrniti 392,11 EUR pravdnih stroškov.

V preostalem delu se pritožba prvotožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je v 15 dneh dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 147,78 EUR, stroške v zvezi s pritožbo prvo tožene stranke pokrijeta prva toženka in tožnica vsaka svoje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvo in drugotoženi stranki v solidarno plačilo tožeči stranki odškodnino v višini 2.833,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.510,00 EUR od 15.4.2004 dalje do plačila in od zneska 323,20 EUR od 30.12.2003 dalje do plačila. Toženima strankama je naložilo tudi v nerazdelno povračilo tožeči stranki 1.484,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo sta se v roku pritožili obe toženi stranki.

Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje skladno pritožbi spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je zavarovanec prvotožene stranke S. S. solidarno z zavarovancem drugotožene stranke povzročitelj nesreče, ker naj bi s svojim vozilom najprej trčil v vozilo zavarovanca drugotožene stranke, ta pa nato v vozilo tožnice. Sodni izvedenec dr. I. K. dopušča dva načina trčenja, in sicer prvič, da je zavarovanec drugotožene stranke trčil v tožnico, nato pa se je zavarovanec prve toženke zaletel v zavarovanca druge toženke, in drugič, da je najprej trčilo vozilo prve tožene stranke v vozilo drugotožene stranke, to pa nato v vozilo tožnice. Dokazno breme za potek nesreče je na tožnici. Pritožba se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da sta škodni dogodek povzročila oba voznika s kršenjem cestnoprometnih predpisov vsak po svoje. Zanesljivo in dokazano je le, da je zavarovanec drugotožene stranke trčil v vozilo tožnice zaradi neprimerne varnostne razdalje. O soodgovornosti oziroma o odgovornosti zavarovanca prvotožene stranke in s tem o solidarni odgovornosti prvotožene stranke bi lahko v konkretnem primeru govorili le, če bi bilo nesporno ugotovljeno, da je zavarovanec prvotožene stranke trčil najprej v vozilo zavarovanca drugotožene stranke, tega pa je nato odbilo v vozilo tožnice. V kolikor škodo izključno povzroči ena od v nesreči udeleženih vozil, se ne uporabljajo določila o solidarni odgovornosti, temveč za škodo odgovarja tisti, ki je nesrečo povzročil. To je po mnenju prvotožene stranke zavarovanec drugotožene stranke. Torej uporaba 4. odst. 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v konkretnem primeru ne pride v poštev. Prva tožena stranka izpodbija prisojeno odškodnino tudi po višini, ker je odmerjena bistveno previsoko. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila iz tega naslova primerna odškodnina največ v višini 1.000,00 EUR, medtem ko odškodnina za strah tožnici ne pripada. Njen strah namreč ni bil v takšni intenziteti in trajanju, da bi ji zato pripadalo denarno nadomestilo. V kolikor sodišče kljub temu ugotovi, da tožnici odškodnina iz naslova strahu pripada, bi ta morala biti vsaj 2/3 nižja od prisojene. Tožnica pri tem niti sama namreč ni trdila, da je mislila, da bo ohromela zaradi poškodbe vratne hrbtenice, in to ugotavlja sodišče prve stopnje samo od sebe.

Tudi drugotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo kot neutemeljenega zavrne. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. V konkretnem primeru ne pride v poštev načelo objektivne odgovornosti, ker so vsi udeleženci v prometni nesreči imetniki nevarne stvari in je potrebno upoštevati načelo krivdne odgovornosti. Iz izvedenih dokazov bi sodišče moralo ugotoviti, da se je vozilo zavarovanca drugotožene stranke (M.) zaustavilo za vozilom tožnice, ko pa je vozilo zavarovanca prvotožene stranke (S.) trčilo v vozila M., je vozilo M. zaradi sunka vozila S. odbilo naprej v tožničino vozilo. S tem je podana izključna odgovornost prvotožene stranke za vtoževano odškodnino. Navedeni potek nesreče namreč izhaja iz izpovedb tožnice in zavarovanca drugotožene stranke V. M., zaslišanega kot priča. Torej je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 4. odst. 154. člena OZ, namesto pravilno na določbo 1. odstavka istega člena OZ.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožb. Pritožba drugotožene stranke je utemeljena v celoti, medtem ko je pritožba prvotožene stranke utemeljena delno.

Določbo 4. odst. 154. člena OZ, po kateri za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil solidarno, je uporabiti, kadar je povzročiteljev škode več. V kolikor pa je po pravilih o krivdni odgovornosti povzročitelj škode le en imetnik motornega vozila, pa čeprav je na drugi strani oškodovanih več imetnikov motornih vozil, je uporabiti določbo 1. odst. 154. člena OZ, po kateri se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Za uporabo 1. odst. 154. člena OZ je torej bistveno, da je za povzročitev nesreče kriv le en imetnik motornega vozila.

Pritožbeno sodišče sledi pritožbi drugotožene stranke, da je iz izvedenih dokazov s stopnjo prepričanja ugotoviti, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo tako, da je na koncu kolone stalo vozilo tožnice, za njo se je zaustavilo vozilo zavarovanca drugotoženke, v slednjega pa je zaradi neprimerne in neprilagojene hitrosti trčilo vozilo zavarovanca prvotoženke, sled česar je vozilo zavarovanca drugotoženke odbilo v vozilo tožnice, posledica takega trčenja pa je škoda, ki je predmet tu vtoževane odškodnine. Takšno dejansko stanje je potrjeno z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke dr. I. K. v njegovem izvedenskem mnenju, ko ta dopušča možnost takšnega poteka nesreče, z izpovedbo tožnice, ki je slišala in zaznala praktično le en trk, in z izpovedbo priče V. M., ko potek nesreče opiše tako, kot je poprej naveden. Tudi sam zavarovanec drugotožene stranke ni vedel izpovedati, ali je vozilo M. pred njegovim trčenjem vanj že trčilo v vozilo tožnice. Ker ni niti drugega dokaza, ki bi potrjeval, da je M. s svojim vozilom najprej trčil v vozilo tožnice in šele potem naj bi v njegovo vozilo trčilo vozilo zavarovanca prve toženke, ni tehtnega razloga, da ne bi šteli za dokazanega dejstva o poteku nesreče tako, kot jo ugotavlja pritožbeno sodišče. Iz navedenega sledi, da je do obravnavane nesreče in vsled nje do tu vtoževane odškodnine zaradi poškodbe v nesreči prišlo izključno v posledici kršenja cestnoprometnih predpisov s strani zavarovanca prvotožene stranke, torej izključno po njegovi krivdi, kar ima za posledico odškodninsko odgovornost za vtoževano škodo na strani prve toženke, ne pa tudi druge tožene stranke (1. odst. 154. člena OZ).

Skladno določbi 2. odst. 149. člena OZ sodišče odmeri za namaterialno škodo denarno odškodnino po višini odvisno od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pri čemer se ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljena in s pritožbama neizpodbijana dejstva, pomembna za odmero višine odškodnine za telesne bolečine, in ob upoštevanju prej citirane določbe OZ je za pretrpljene telesne bolečine primerna odškodnina v višini 1.300,00 EUR, torej za 800,00 EUR nižja od po sodišču prve stopnje odmerjene. Za strah pa odškodnina tožnici ne gre, ker ugotovljeni pravno relevantni strah ni dosegel stopnje in dolžine trajanja, ki bi opravičevala denarno odmeno. Sekundarnega strahu za ohromelost zaradi poškodbe vratne hrbtenice namreč ne zatrjuje niti tožnica, torej temu zaključku sodišča prve stopnje ni slediti. Kratkotrajni primarni strah pa ni bil takšne intenzivnosti, da bi bilo z njim v daljšem časovnem obdobju porušeno tožničino duševno ravnovesje.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, utemeljeni pritožbi drugotožene stranke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo kot neutemeljenega zavrnilo, pritožbi prvotožene stranke pa je ugodilo v utemeljenem delu in temu ustrezno za 1.210,00 EUR znižalo dosojeno odškodnino za nematerialno škodo, medtem ko je pritožbo prvotožene stranke v neutemeljenem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 358. člena in 353. člen ZPP). V posledici spremembe odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi in ustrezno temu uspehu je bilo potrebno spremeniti odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tako je sedaj uspeh tožeče stranke zoper prvotoženo stranko 66,52 % (100 % po temelju in 33,04 % po višini), nasproti njej je uspeh prvotožene stranke 33,48 %, medtem ko je tožeča stranka zoper drugotoženo stranko s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadla.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odst. 165. člena ZPP in je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka drugotoženi stranki, ker je ta s pritožbo v celoti uspela, v višini 147,78 EUR, kolikor znaša sodna taksa za pritožbo, pritožbene stroške v zvezi s pritožbo prvotožene stranke pa sta dolžni kriti prvotožena stranka in tožeča stranka vsaka svoje, ker je prvotožena stranka s pritožbo uspela le delno.