Jedro

Kaznivo dejanje prisiljenja se zaradi svoje subsidiarnosti pojavi kot eden izmed elementov drugih kaznivih dejanj. V ravnanju obtoženih, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je podano mnogo več kot zgolj prisiljenje. Obtoženi so tudi po presoji pritožbenega sodišča s svojim ravnanjem izvršili zakonske znake ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Z uporabo sile in grožnje proti oškodovancu, so dosegli, da je oškodovanec na bankomatu in v banki dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim. Uporabljena fizična sila in grožnja sta bili torej sredstvi za storitev tatvine.

Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti je trajajoče kaznivo dejanje in traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti. S tem, ko so obtoženi protipravno zadrževali oškodovanca vsaj eno uro in 15 minut pred prvim dvigom in ga izpustili šele pol ure po tem, ko je dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim, so izvršili zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ-1 in ne gre slediti naziranju pritožnikov, da je v ravnanju obtoženih mogoče prepoznati le zakonske znake prisiljenja po 132. členu KZ-1

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni A. A., spremeni tako, da se po prvem odstavku 59. člena KZ-1 pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53146/2014 z dne 26. 3. 2015, ki je postala pravnomočna 21. 5. 2015 in Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 46769/2014 z dne 22. 3. 2016, ki je postala pravnomočna istega dne, ne prekličeta.

Ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni sedem mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ-1 in tri leta za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. člena KZ-1, se obtoženemu A. A. na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obtoženega A. A., v celoti pa pritožbi zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtožena B. B. in C. C. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani pod točko A izreka obtožene B. B., A. A. in C. C. spoznalo za krive kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je obtoženim določilo kazni: B. B. in C. C. pet mesecev zapora, A. A. pa sedem mesecev zapora in kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je obtoženim določilo kazni: B. B. dve leti in osem mesecev zapora, A. A. tri leta zapora in C. C. dve leti in šest mesecev zapora. Obtoženemu B. B. je izreklo enotno kazen tri leta zapora. Obtoženemu A. A. je po prvem odstavku 59. člena KZ-1 preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53146/2014 z dne 26. 3. 2015, ki je postala pravnomočna 21. 5. 2015 in Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 46769/2014 z dne 22. 3. 2016, ki je postala pravnomočna istega dne in mu izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora. Obtoženemu C. C. je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju II K 37124/2018 z dne 27. 8. 2018, ki je postala pravnomočna 14. 9. 2018, in mu izreklo enotno kazen tri leta zapora. V izrečeno kazen zapora je obtoženim vštelo čas odvzema prostosti in pripora in sicer B. B. od 25. 5. 2019 od 9.53 ure do dne 27. 6. 2019 do 15.10 ure, obtoženemu A. A. od 9.51 ure dne 24. 5. 2019 dalje in obtoženemu C. C. od 9.50 ure dne 24. 5. 2019 dalje. Oškodovancu D. D. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.777,50 EUR in odločilo, da so ga obtoženi B. B., A. A. in C. C. dolžni plačati vsak v znesku po 592,50 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožene oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1 do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP izplačajo iz proračuna.

2. Pod točko B je st. mld. sedaj polnoletnemu E. E. izreklo po 78. členu KZ vzgojni ukrep nadzor organa socialnega varstva, z dodatnim navodilom po 6. točki drugega odstavka 77. člena v zvezi s četrtim odstavkom 78. člena KZ, na podlagi katerega je dolžan opraviti 100 ur dela v korist humanitarne organizacije ali lokalne skupnosti v roku petih mesecev od pravnomočnost dalje. Oškodovanca D. D. je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 592,00 EUR na podlagi 484. člena ZKP napotilo na pravdo in na podlagi istega člena odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka ter stroški in nagrada zagovornice, postavljen po uradni dolžnosti, proračun.

3. Zoper sodbo so pritožbe vložili: – zagovornik obtoženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in obtoženca oprosti, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje pred spremenjenim senatom, še podrejeno spremeni v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo (pravilno v odločbi o kazenski sankciji); – zagovornik obtoženega A. A. zaradi zmotne in delno tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti; podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno izpodbijano sodbo spremeni in obtoženemu „izreče“ (pravilno določi) bistveno milejšo kazen in nato izreče enotno kazen, v obeh primerih pa obtoženemu odpravi pripor; – zagovornik obtoženega C. C. zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in napačne uporabe kazenskega zakonika in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno zaradi izrečene kazni s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da spremeni kvalifikacijo kaznivega dejanja, podrejeno ga mileje kaznuje in mu ne prekliče pogojnih obsodb.

4. Vsi trije zagovorniki so predlagali, da jih pritožbeno sodišče obvesti o seji senata.

5. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo vse stranke, kot so to zahtevali zagovorniki. Seje senata se niso udeležili obtoženi B. B., st. mld (sedaj polnoletni) E. E., njegova zagovornica odvetnica F. F. in državni tožilec. Ker so bili o seji pravilno obveščeni, to ni bila ovira, da se seja ne opravi.

6. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. je delno utemeljena, ostale pritožbe pa niso utemeljene.

7. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, vsebine pritožb in preučitvi spisovnih podatkov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo in tako pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter po njihovi presoji sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, da so obtoženci storili v izreku sodbe opisani kaznivi dejanji. Zato pritožbeni razlogi kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika in nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja niso podani.

8. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta pritožbi zagovornika obtoženega B. B. odvetnika G. G. in zagovornika obtoženega A. A. odvetnika H. H. vsebinsko identični v delu pritožbene obrazložitve zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakonika in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato bo sodišče druge stopnje na obe pritožbi v tem delu odgovarjalo istočasno. Pritožba obtoženega C. C. oziroma njegovega zagovornika prav tako uveljavlja kršitev kazenskega zakonika, ki jo utemeljuje z navedbo, da ni podano obtožencu očitano kaznivo dejanje ropa in protipravnega odvzema prostosti, saj gre kvečjemu za kaznivo dejanje prisiljenja in zato bo tudi na ta del pritožbenih navedb sodišče druge stopnje odgovorilo na istem mestu.

K pritožbenemu razlogu kršitve kazenskega zakonika

9. Kršitev kazenskega zakonika pritožniki prepoznajo v okoliščini, da v ravnanju obtoženih niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 niti kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1. Zagovornika obtoženega B. B. in A. A. navajata, da obtožena B. B. in A. A. nista izvršila nobenega aktivnega ravnanja, ki bi pomenilo izvršitveno obliko kaznivega dejanja ropa niti takšnega zaključka ni mogoče napraviti v zvezi s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, saj med grožnjo in zadrževanjem oškodovanca v avtomobilu, ki je bil odklenjen, kot tudi pri bankomatih in v poslovalnici banke in kasneje v lokalu I., kjer vse se je oškodovanec prosto sprehajal, kot izhaja iz video nadzornih kamer, ni podane vzročne zveze. Zagovornik obtoženega C. C. pa meni, da obtoženi C. C. dejanj ni storil, da je bil le sopotnik v vozilu, da nad oškodovancem ni izvajal nobenega pritiska niti nasilja, da je bil z njim le v družbi, s čimer utemeljuje, da je njegov zagovor logičen, resničen in verjeten. Pritožnik celotno dogajanje oceni kot pijančevanje, kar v nadaljevanju utemelji z izpovedbo oškodovanca, da obtoženi C. C. nad njim ni izvajal nikakršnega nasilja.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točki 35 do 39 obrazložitve na podobne očitke obrambe že odgovorilo in pritožbeno sodišče sprejema prepričljive zaključke izpodbijane sodbe, da so obtoženi s svojim ravnanjem izvršili tako kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 kot tudi kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, oboje v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, pri tem pa v nadaljevanju te odločbe pritožnikom pojasnjuje, da kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 stori, kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi. Kaznivo dejanje prisiljenja se zaradi svoje subsidiarnosti pojavi kot eden izmed elementov drugih kaznivih dejanj. To kaznivo dejanje pomeni napad na prosto odločanje posameznika in je podano, ko oškodovanec zaradi storilčevega prisiljenja nekaj stori z aktivnim delovanjem ali nekaj opusti s tem, da ne stori nečesa, kar bi moral, ali kar je hotel narediti, trpi nekaj s tem, da dopušča kakšno dejavnost proti sebi brez odpora, ki bi ga sicer dajal, če ne bi bilo prisiljenja1. V ravnanju obtoženih, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je podano mnogo več kot zgolj prisiljenje. Obtoženi so tudi po presoji pritožbenega sodišča s svojim ravnanjem izvršili zakonske znake ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Z uporabo sile in grožnje proti oškodovancu, so dosegli, da je oškodovanec na bankomatu in v banki dvignil vsa denarna sredstva, ki jih je imel, in jih izročil obtoženim. Uporabljena fizična sila in grožnja sta bili torej sredstvi za storitev tatvine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je oškodovanec zaradi uporabe sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo, obtoženim izročil denar, ki ga je po njihovem navodilu moral dvigovati iz svojega računa na bankomatih oziroma v zadnjem primeru na banki.

11. Zagovornika obtoženih B. B. in A. A. zatrjujeta, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje očitka omejitve svobode gibanja, saj ni navedeno, s katerimi ravnanji naj bi obtoženci storili očitano kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti, s katerimi pa zatrjevanega kaznivega dejanja ropa. V zvezi z predstavljeno pritožbeno obrazložitvijo ista pritožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo oziroma je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnika prepoznata v okoliščini, da sodba ne vsebuje razlogov o tem, kako se je oškodovanec znašel v vozilu z obtoženimi, da so razlogi povsem nejasni, saj iz vsebine listin - zapisnikov o zaslišanju oškodovanca izhaja, da se zaradi alkoholiziranosti tega ne spominja. Pritožnika s selektivnim povzemanjem dela izpovedbe oškodovanca ne moreta uspešno omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da so obtoženi s svojim ravnanjem izvršili zakonske znake kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti in ropa v sostorilstvu. Oškodovancu so vsaj eno uro pred prvim opravljenim dvigom vzeli prostost in ga izpustili šele pol ure po tem, ko je na banki, na njihovo zahtevo, iz svojega TRR dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim. Tako ne gre slediti naziranju pritožnikov, da je v ravnanju obtoženih mogoče prepoznati le zakonske znake prisiljenja po 132. členu KZ-1. Pritožbene navedbe, da zoper oškodovanca niso uporabili sile, da je bil ves čas svoboden, da ni nikoli omenil niti bančni uslužbenki niti delavcem na bencinskih črpalkah (čeprav niti eden od obtoženih niti nobena od zaslišanih prič ne omeni, da so prišli v stik z zaposlenimi na bencinskih črpalkah) in da je iz posnetkov varnostnih kamer razvidno, da je samostojno hodil na bankomate, sodišče druge stopnje ocenjuje kot pavšalne, nekonkretizirane in jih kot take v celoti zavrača. Vsi posnetki varnostnih kamer, tako pred bankomatom kot v banki in v lokalu I. izkazujejo, da oškodovanec ni bil sam, pač pa je bil vedno vsaj eden od obtoženih v njegovi neposredni bližini. Oškodovanec je tudi nazorno in prepričljivo pojasnil, da se je obtoženih bal, da si je zaradi fizičnega in psihičnega nasilja, ki so ga dalj časa izvrševali nad njim, želel le, da se vse skupaj zaključi in da odide. Da se je oškodovanec obdolženih bal, je potrebno zaključiti tudi na podlagi izpovedbe priče J. J., ki je povedala, da oškodovanec sprva ni želel dogodka prijaviti na policiji, saj ji je povedal, da imajo obtoženi njegove podatke, da vejo, kdo je in kje živi, da so mu grozili, da ga bodo ubili. Šele po njenem prigovarjanju je privolil, da dogodek prijavi in ga je J. J. odpeljala na policijsko postajo in sama prva policistu povedala za dogodek, saj je bila prepričana, da oškodovanec dogodka ne bo prijavil. 12. Takšna sila in grožnja sta bili tudi po presoji pritožbenega sodišča usmerjeni v to, da oškodovancu odvzamejo vsa denarna sredstva, ki jih ima na transakcijskem računu. Obtoženi se niso zadovoljili le z enim dvigom, pač pa je oškodovanec moral dvakrat na bankomat in nato še na banko, kjer je dvignil vsa sredstva, ki jih je imel na transakcijskem računu in jih izročil obtoženim.

13. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožniki v pritožbah niso navedli nobenih okoliščin, s katerimi bi omajali pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ-1 in prvem odstavku 206. člena KZ-1, razviden iz izreka sodbe, zadostno konkretiziran. Pritožniki zato s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da iz opisa izhaja zgolj to, da sta C. C. in E. E. oškodovancu onemogočala, da bi iz vozila izstopil, ne zadosti konkretizaciji zakonskega znaka kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, ne morejo uspeti. Iz celotnega opisa kaznivega dejanja je razviden način, na katerega so obtoženi izvrševali navedeno kaznivo dejanje. Na neugotovljen način so oškodovanca 22. 5. okoli tretje ure odpeljali z vozilom izpred lokala K. Prvi dvig je oškodovanec na ... opravil na bankomatu ob 4.14 uri. Obtoženi so torej protipravno zadrževali oškodovanca vsaj eno uro in 15 minut pred opravljenim prvim dvigom. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti je trajajoče kaznivo dejanje in traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti2. Iz izpovedbe oškodovanca izhaja, da se je moral ob vsakokratnem vstopu v avto usesti na zadnji sedež, pri čemer sta se vsakič na njegovo levo in desno stran usedla obtoženi C. C. in st. ml. (sedaj polnoletni) E. E. Ves čas je avto vozil B. B., na sovoznikovem sedežu pa je sedel A. A. Ko je oškodovanec po navodilih obtožencev odhajal na bankomate in na banko, je bil vsaj eden od njih v njegovi neposredni bližini, oškodovanca pa so izpustili šele ob 10.31 uri, torej šele pol ure po tem, ko je na poslovalnici banke dvignil denar in ga izročil. Obtoženi niti ne zanikajo, da so po odhodu z banke z oškodovancem odšli še v lokal I. Pritožniki s ponavljanjem obtoženčevih zagovorov, da je oškodovanec z njimi odšel prostovoljno, kar utemeljujejo z okoliščino, da iz posnetkov in na varnostnih kamer izhaja, da bi lahko oškodovanec kadarkoli njihovo družbo zapustil, ne morejo uspeti. Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim razlogom izpodbijane sodbe, zakaj je oškodovanec tudi po tem, ko jim je izročil poslednja denarna sredstva, še vedno moral biti v njihovi družbi in zakaj so tudi v tem času soobtoženi izvrševali kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti. S tem ko oškodovanec iz vozila ni mogel prostovoljno izstopiti, s tem, ko je moral vsakič v navzočnosti obtoženih na bankomat ali v banko ali v lokal, so mu omejili prostost in tako so s svojimi ravnanji izpolnili zakonske znake po prvem odstavku 133. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. K pritožbenemu razlogu zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja

14. Težišče pritožbenih navedb zagovornika obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega A. A. predstavlja oceno, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi oškodovanca, da se ni opredelilo do njegove izpovedbe, ki jo je tekom postopka večkrat spreminjal in da ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe priče L. L. ter prezrlo, da sta priči M. M. in N. N. izpovedala drugače in v nasprotju z izpovedbo oškodovanca. Sodišče druge stopnje ocenjuje takšne pritožbene navedbe kot neutemeljene. Pritožniki s pavšalno pritožbeno navedbo, da je oškodovanec spreminjal izpovedbo, pri čemer izpostavijo le navedbo oškodovanca, razvidno iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, da mu je eden od starejših treh obtoženih nož prislonil na trebuh, ne naredijo poglobljene, in natančne analize izpovedbe oškodovanca kot je v razlogih izpodbijane sodbe storilo sodišče prve stopnje in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je izpovedba oškodovanca verodostojna. Oškodovanec je namreč pojasnil razloge, zakaj je policistom povedal, da mu je eden od treh obtoženih nož prislonil na trebuh, pri čemer tudi ne gre spregledati v kakšnem stanju je bil oškodovanec, ko je podal kazensko ovadbo. Kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno, je priča J. J. natančno opisala v kakšnih okoliščinah je našla oškodovanca, in sicer je povedala, da je sedel zraven kontejnerja, da je bil čisto „povožen“, pri čemer ne gre spregledati, da je postala pozorna nanj zlasti iz razloga, ker je bil lepo oblečen in ni deloval kot "klošar". Če bi pritožniki natančno analizirali izpovedbo oškodovanca v preiskavi in na glavni obravnavi, bi lahko ugotovili, da je glede bistvenih okoliščin oškodovanec izpovedoval ves čas enako. Upoštevajoč stanje, v katerem se je nahajal v lokalu K., saj je sam povedal, da je bil alkoholiziran, da je popil dva špricarja in dve viljamovki, je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkustveno verjetno, da se ni spominjal kako je vstopil v vozilo obtoženih in je zato sprejemljiv njegov zaključek, da je predvideval, da ga bodo peljali domov. Prav tako ne gre prezreti, da se je oškodovanec, razen dviga na bankomatu v ..., dogodkov spominjal in jih natančno opisal. Ves čas postopka je skladno izpovedoval o tem, kdo od obtoženih ga je spremil na posamezen bankomat, kaj je kateri od obtoženih delal v avtu, ter na kakšen način in kateri od obtoženih je nad njim izvrševal fizično in psihično nasilje. Smiselno in izkustveno sprejemljivo je tudi pojasnilo oškodovanca, zakaj je na policiji povedal, da so mu nož nastavili na trebuh. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, je oškodovanec podal ovadbo na policiji neposredno po tem, ko so ga obtoženi izpustili. Bil je v šoku zaradi dogajanja prejšnje noči in se je obtoženih bal. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je oškodovanec določene izseke iz dalj časa trajajočega in zato toliko bolj travmatiziranega dogajanja na policiji opisal nekoliko drugače kot so se dejansko zgodili, pri čemer ne gre prezreti, da so mu obtoženi grozili tudi z orožjem in nožem, ne zmanjša njegove verodostojnosti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je oškodovanec tako v preiskavi kot na glavni obravnavi povedal, da orožja ni videl, saj so ga tepli samo z rokami. Pri oceni verodostojnosti oškodovanca in presoji določenih razlik v njegovi izpovedbi, ki pa se sicer ne nanašajo na bistvene okoliščine, je vsekakor potrebno upoštevati posledice, ki jih je ravnanje obtoženih pustilo na oškodovancu. Oškodovanec se še vedno sooča s psihičnimi težavami, zaradi katerih ima predpisano medikamentozno terapijo. Ponoči ne spi in je zaradi navedenega dogodka še vedno zelo travmatiziran.

15. Pravilnih razlogov izpodbijane sodbe pritožniki z izpostavljanjem izpovedbe M. M. in N. N., ki sta glede legitimacije oseb v vozilu in samega postopka preverjanja oseb v vozilu izpovedala drugače in v nasprotju z izpovedbo oškodovanca, ne morejo ovreči. Gre za pavšalno in nekonkretizirano pritožbeno navedbo, na katero pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj niti pritožnika ne navedeta, v katerem delu sta priči izpovedali drugače. Če pritožnika s pritožbeno navedbo merita na okoliščino, da sta oba policista povedala, da oškodovanec pri sebi ni imel osebne izkaznice in sta njegovo identiteto ugotovila na podlagi biometričnih podatkov, medtem ko je oškodovanec povedal, da je osebno izkaznico izročil policistoma, pa pritožbeno sodišče to pritožbeno navedbo kot neutemeljeno zavrača. Za presojo obtožencem očitanega kaznivega dejanja je v celoti brezpredmetno, ali sta policista identiteto oškodovanca ugotovila na podlagi osebne izkaznice ali na podlagi biometričnih podatkov, glede na že predhodno ugotovljeno stanje, v katerem se je nahajal oškodovanec, pri čemer niti ne gre prezreti, da oškodovanec ni razpolagal s svojimi osebnimi dokumenti, saj je imel te določen čas tudi st. mld. (sedaj polnoletni) E. E., pri čemer je oškodovanec natančno in nazorno opisal, na kakšen način in ob katerih priložnostih mu je E. E. vračal bančno izkaznico in osebno izkaznico in kdaj mu je sam moral to spet izročiti. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, zakaj ocenjuje okoliščino, da oba policista pri oškodovancu nista zaznala poškodb in na podlagi tega zaključilo, da to ne vpliva na presojo verodostojnosti oškodovanca, ki je povedal, da so mu te poškodbe prizadejali obtoženi, pri čemer pritožnika v celoti prezreta, da oba policista tudi nista videla, da bi imel A. A. obvezano desno roko, čeprav to dejstvo priznavajo vsi štirje obtoženi. Pritožniki zato z izseki dela izpovedb posameznih prič in s ponavljanjem obtoženčevih zagovorov kot tudi z lastno oceno izvedenih dokazov pravilnih, prepričljivih in argumentiranih razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. 16. Zagovornik obtoženega A. A. izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga izvedenca travmatologa, ki bi lahko podal izvid in mnenje o tem, ali je obtoženi A. A. zaradi poškodbe desne roke sposoben in zmožen tepsti oziroma pretepati oškodovanca. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga o postavitvi izvedenca travmatologa obrazložilo v točki 14 obrazložitve, in sicer je ocenilo, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj je bil obtoženi A. A. alkoholiziran, kar je ugotovila tudi zdravnica, ki ga je oskrbela, saj ni mogla zanesljivo ugotoviti senzibilitete izpadov oziroma v kakšni meri bi bila lahko občutljivost dlani v predelu prvega medprstja in jagodice mezinca, zaradi ureznine prizadeta. Pri pregledu glede ugotovitve senzibilitete obtoženi A. A. tudi ni sodeloval. Tudi po presoji pritožbenega sodišča k razjasnitvi dejanskega stanja izvedba tega dokaza ne bi ničesar doprinesla.

K pritožbam glede odločbe o kazenski sankciji

17. Pritožbeno zavzemanje zagovornika obtoženega B. B. za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije in odmero kazni, obtoženemu B. B. izreklo kazen, sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivih dejanj in njegovo kazensko odgovornostjo. Okoliščine, da je nekaznovan, da živi urejeno življenje in preživlja mladoletnega otroka, same po sebi še ne utemeljujejo izreka pogojne obsodbe. Nekaznovanost posameznika je družbeno pričakovano ravnanje, zato je nekaznovanost sicer lahko olajševalna okoliščina, nikakor pa ne more biti tista tehtna okoliščina, ki bi narekovala izrek druge vrste kazenske sankcije ali določitev nižje kazni in nato izrek nižje enotne kazni. Sodišče prve stopnje je pri obtoženemu B. B. kot olajševalno okoliščino sicer pravilno upoštevalo izostanek kaznovanosti, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je obtoženi oče enega mladoletnega otroka ne predstavlja olajševalne okoliščine in je v tem delu pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, navedenih v točki 50 obrazložitve. Ne gre namreč prezreti, da je bil poleg A. A. ravno obtoženi B. B. tisti, ki je bil do oškodovanca najbolj nasilen in je oškodovancu prizadejal poškodbe. Upoštevajoč vlogo obtoženca pri izvršitvi obeh kaznivih dejanj, z izrekom kazenske sankcije opominjevalne narave vsekakor ne bi bil dosežen namen kaznovanja, kot je to pravilno v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo že sodišče prve stopnje. Posamezna določena kazen in nato izrečena enotna kazen je tudi po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična, glede na vse pravilno ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine.

18. Zagovornik obtoženega A. A. svoje zavzemanje za izrek nižje kazni utemeljuje predvsem z vlogo obtoženega A. A. pri kaznivem dejanju, okoliščino, da je bila zaradi velike količine zaužitega alkohola sposobnost obtoženca razumevati pomen svojega vedenja in obvladovanja v času kaznivega dejanja zmanjšana, poškodbo roke in stopnjo kazenske odgovornosti ter izostankom dokazanosti, koliko denarja, če sploh, si je prisvojil posamezen obtoženec. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik so delno protispisne hkrati pa neutemeljene. Sodišče je obtožene spoznalo za krive kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, torej da so kazniva dejanja storili v sostorilstvu. Glede na predstavljeno pravno opredelitev ni potrebno, da so obtoženi izvršili prav vse zakonske znake, bistveno je, da je pri izvršitvi kaznivih dejanj imel vsak od njih svojo vlogo, da so delovali usklajeno, medsebojno povezano in s tem dosegli, da je oškodovanec ravnal proti svoji volji, kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 41 obrazložitve. V posledici navedenega se pritožnik brezuspešno zavzema za določitev nižje posamezne in nato izrek nižje enotne kazni. Okoliščina, da je bil obtoženi A. A. zaznan na videoposnetku zgolj v lokalu I., ne dovoljuje sklepanja za katerega se zavzema pritožnik, torej da njegova vloga ni bila primerljiva z vlogami ostalih soobtoženih na primer soobtoženega C. C., ki je spremljal oškodovanca na dvigih pri posameznih bankomatih. Pritožnik pri tem prezre, da je oškodovanec povedal, da ga obtoženi C. C. ni nikoli udaril, ga je pa spremljal na bankomate, medtem ko oškodovanec fizično nasilje, ki ga je nad njim izvajal obtoženi A. A., povsem določno opiše in poudari, da sta bila najbolj fizično nasilna ravno A. A. in B. B. 19. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in v zvezi s to okoliščino navedlo prepričljive in argumentirane razloge, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obtoženi dejanje storil z direktnim naklepom, da se je dejanja zavedal, da hotel storiti in da prištevnost obtoženca pri storitvi obeh kaznivih dejanj ni bila okrnjena, zato pritožnik s posplošenim sklicevanjem, da so bile obtoženčeve sposobnosti razumeti pomen vedenja in obvladovanja zaradi zaužitega alkohola v času dejanja zmanjšanje, ne more uspeti. Do okoliščine, ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej, da bi sodišče pri odmeri kazni moralo upoštevati poškodbo obtoženčeve roke, ki ga je bolela, in bila imobilizirana se je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje določno opredelilo, ko je zaključilo, da je obtoženi A. A., kljub poškodovani roki lahko zamahoval proti oškodovancu, ga v vozilu klofutal in na jasi udarjal in brcal, zato ta okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča vsekakor ne more vplivati na to, da bi se obtoženemu določila nižja posamična kazen in nato izrekla nižja enotna kazen. Upoštevajoč, da so obtoženi kaznivo dejanje storili v sostorilstvu, je tudi brezpredmetno, kolikšen znesek si je prisvojil posamezen obtoženec, saj je bilo njihovo ravnanje usmerjeno v to, da od oškodovanca vzamejo ves denar, ki ga je imel na transakcijskem računu, kar so tudi storili.

20. Brezuspešno je pritožbeno zavzemanje za znižanje posameznih določenih kazni in nato enotne kazni s sklicevanjem na posamezne odločbe višjih sodišč. Načelo individualizacije kazenskih sankcij preprečuje, da bi se sodišče pri odmeri kazni nekritično zgledovalo po drugih kazenskih postopkih. Odmera kazni je posledica olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih v vsakem konkretnem primeru ugotovi sodišče, zato primerjava "podobnih primerov" kot jo poda pritožnik, na spremembo obtožencu izrečene kazni ne more vplivati.

21. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženega A. A. kršilo določbo 5. točke 372. člena ZKP, ko je obtoženemu A. A. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53146/2014 z dne 26. 3. 2015, ki je postala pravnomočna 21. 5. 2015 in pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 46769/2014 z dne 22. 3. 2016, ki je postala pravnomočna istega dne, saj je preizkusna doba potekla v prvem primeru 21. 5. 2018, v drugem 22. 3. 2019. Po določbi prvega odstavka 62. člena KZ-1 se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe. Zato je sodišče druge stopnje odločilo, da se pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53146/2014 z dne 26. 3. 2015, ki je postala pravnomočna 21. 5. 2015 in pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 46769/2014 z dne 22. 3. 2016, ki je postala pravnomočna istega dne, ne prekličeta ter ob upoštevanju nespremenjenih v izpodbijani sodbi določenih kazni sedem mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ-1 in tri leta zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. člena KZ-1 obtožencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. Pri odmeri višine izrečene enotne zaporne kazni je kot obteževalne okoliščine upoštevalo predkaznovanost obtoženca, vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, skratka okoliščine, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo že sodišče prve stopnje ter njegovo vlogo pri samem kaznivem dejanju, saj je oškodovanec povedal, da je bila vloga A. A. in B. B. najbolj intenzivna.

22. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika obtoženega C. C. v delu, ko se zavzema za izrek pogojne obsodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtoženemu C. C. povsem utemeljeno izreklo zaporno kazen. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da glede na predkaznovanost obtoženca tako za kazniva dejanja zoper premoženje kot tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, upoštevajoč, da obtoženca niti izrečene pogojne obsodbe niti zaporne kazni niso odvrnile od izvrševanja novih kaznivih dejanj, je le kazen zapora primerna kazenska sankcija. Pravilno ugotovljene obteževalne okoliščine in le ena olajševalna okoliščina vsekakor ne morejo narekovati drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ko je obtoženemu C. C. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. člena KZ-1 dve leti in šest mesecev zapora, mu utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo in mu nato po 3. točki drugega odstavka izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženi predmetni kaznivi dejanji storil v preizkusni dobi, ki mu je bila izrečena zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in da obtoženi svojo kriminalno dejavnost zgolj še stopnjuje, je ravnalo pravilno, ko je obtožencu pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju II K 37124/2018 z dne 27. 8. 2018, ki je postala pravnomočna 14. 9. 2018, preklicalo saj očitno ni dosegla svojega namena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča na strani obtoženca zgolj ena olajševalna okoliščina ob pravilno ugotovljenih številnih obteževalnih okoliščinah ne opravičujejo zaključka, za katerega se zavzema pritožnik, torej za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave in določitev nižjih posameznih kazni in izrek nižje enotne kazni, ki naj se izvrši z delom v splošno korist. 23. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika obtoženega A. A. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji za obtoženega A. A. spremenilo kot je razvidno iz izreka te sodbe in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v preostalem pritožbo zagovornika obtoženega A. A., v celoti pa pritožbi zagovornikov obtoženega B. B. in C. C., kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24. Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje pri odločitvi, da se obtoženega B. B. in C. C. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje in je po določbi drugega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z četrtim odstavkom 95. člena ZKP obtoženega C. C. in B. B. oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Deisinger, M., Kazenski zakonik 2017, Posebni del s komentarjem, Poslovna založba MB 2017, stran 176. 2 Deisinger, M., Kazenski zakonik 2017, Posebni del s komentarjem, Poslovna založba MB 2017, stran 179.