Jedro

V obravnavani zadevi gre za izvršbo po odločbi, izdani dne 31. 7. 2001 in izvršljivi dne 8. 9. 2001; izpodbijani sklep o izvršbi pa je bil izdan 14. 4. 2010. Do absolutnega zastaranja oziroma poteka desetletnega roka glede pravice do izterjave davčne obveznosti tako ni prišlo, niti ob upoštevanju 126. člena ZDavP-2, ki je sicer za davčne zavezance ugodnejši od ZDavP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. DT 42914-185/2010-1-0802-08 z dne 14. 4. 2010 zoper tožnico začel postopek davčne izvršbe dolžnega zneska obveznosti, ki znašajo po stanju na dan 16. 4. 2010 z obračunanimi zamudnimi obrestmi do dne 16. 4. 2010 in stroški davčne izvršbe skupno 23.543,26 EUR. Določil je tudi način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev. V obrazložitvi se pri utemeljitvi svojega sklepa sklicuje na Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in naslednji, v nadaljevanju ZFPPod) ter na 425. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in naslednji, v nadaljevanju ZGD-1). V nadaljevanju pojasnjuje, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da izbrisana pravna oseba ni poravnala svojih davčnih obveznosti, navedenih v seznamu izvršilnih naslovov. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) ter določili ZGD-1 in ZFPPod zoper družbenico izbrisane družbe začel davčno izvršbo.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-29-513/2010-3 z dne 14. 4. 2011 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke ugotavlja naslednje. Nepravilne so trditve pritožnice, da se odločba z dne 31. 7. 2001 izvršuje s sklepom z dne 3. 12. 2011. Slednjega je namreč z dopisom z dne 20. 4. 2005 banka A. vrnila prvostopnemu organu, ker je pritožnici zaprla transakcijski račun. V seznamu izvršilnih naslovov se navedejo posamezni izvršilni naslovi, ki se izvršujejo. ZDavP-2 pa ne določa, da bi morala biti v samem sklepu navedena plačila. Ima pa pritožnica v skladu z 82. členom ZDavP-2 možnost vpogleda v dokumentacijo, ki se nahaja pri prvostopnem organu. Zmotno je tudi tolmačenje glede posledic odprave sklepa o izvršbi in vrnitvi zadeve v ponovni postopek. Pri tem se davčni organ sklicuje na 281. člen ZUP. Prav tako odprava in vrnitev zadeve v ponovni postopek v zvezi z enim sklepom o izvršbi ne more vplivati na druge. Neutemeljene so tudi zahteve pritožnice po predhodni vročitvi obvestila, saj kaj takšnega ZDavP-2 ne določa. Z izpodbijanim sklepom se tudi ni odločalo o zastaranju. Mora pa prvostopni organ, preden začne postopek izvršbe, preveriti, ali je morebiti za katero izmed obveznosti zastarala pravica do izterjave. Iz spisa je razvidno, da zastaranje pravice do izterjave spornega dolga v času izdaje izpodbijanega prvostopnega sklepa še ni nastopilo. Zastaranje je bilo med drugim pretrgano z vročitvijo sklepa o prisilni izterjavi z dne 3. 12. 2001. Z omenjenim sklepom se je vršila kontinuirana izvršba, dokler ta ni bil s strani banke vrnjen prvostopnemu organu. Nadalje je bil tek zastaranja pretrgan z vročitvijo obvestila o neplačanem davku z dne 12. 12. 2005 po 87. členu ZUP. Pretrgan je bil tek zastaranja tudi z vročitvijo sklepa z dne 12. 2. 2007 pritožnici kot družbenici izbrisane družbe. Odprava slednjega in vrnitev zadeve v ponovni postopek pa ne pomeni, da ni prišlo do pravočasne uveljavitve terjatve do družbenice izbrisane družbe in do pretrganja teka zastaralnega roka. V omenjeni zadevi gre za izvršbo po odločbi, izdani dne 31. 7. 2001 in izvršljivi 8. 9. 2001. Zato je potrebno ugotoviti, da v času, ko so po omenjeni odločbi zapadle naložene obveznosti v plačilo, prihaja glede zastaranja v veljavo določba Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS št. 18/96 v nadaljevanju ZDavP) oz. njegov 96. in 97. člen. Obveznost po odločbi, ki se izvršuje, bi morala biti poravnana v letu 2001 in ne pred navedenim letom. Zato po mnenju pritožbenega organa ob upoštevanju relevantnih določb zakona še ni nastopilo absolutno zastaranje. Iz 5. odstavka 126. člena ZDavP-2 izhaja, da je pri absolutnem zastaranju pravice do izterjave pomemben trenutek tisti, ko je prvič začelo teči zastaranje. Za obveznost, ki bi morala biti izterjana v času, ko so veljale določbe ZDavP, je ob upoštevanju že citiranega 96. člena ZDavP začelo prvič teči zastaranje po poteku leta, v katerem bi obveznost bilo treba izterjati, torej 1. 1. naslednje leto, kar v danem primeru pomeni 1. 1. 2002. Glede na navedeno je bil pretrgan tek relativnega roka ter glede na navedene določbe pritožbeni organ ugotavlja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa ni nastopilo niti absolutno niti relativno zastaranje oziroma pravica do izterjave dolga še ni prenehala.

V zvezi z navedbami v pritožbi, ki se tičejo vročitve izpodbijanega sklepa, pritožbeni organ ugotavlja, da je bil ta pravilno vročen pooblaščencu. Iz spisu priloženega pooblastila z dne 1. 7. 2009 izhaja, da je bilo s strani pritožnice dano pooblaščencu splošno pooblastilo, ki po podatkih spisa ni bilo odpovedano ali preklicano in je iz tega razloga po mnenju pritožbenega organa vročitev pravilna. Pritožbeni organ pri tem tudi ugotavlja, da je pritožnica podpisala v istem času dve pooblastili in da je v enem posebej dala pooblastilo za zastopanje v postopku Davčnega urada Ljubljana št. DT 42914-710/2008. Ni pa v nobenem izmed pooblastil z dne 1. 7. 2009 izrecno navedeno, da bi bil pooblaščenec pooblaščen zgolj za zastopanje v določeni zadevi. Iz omenjenega pooblastila tako ne izhaja, da bi bilo dano zgolj za konkretno zadevo, temveč predstavlja splošno pooblastilo za zastopanje, tako pred sodišči kot drugimi organi v državi.

Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve materialnega predpisa. Meni, da je bil sklep z dne 21. 4. 2010 Davčnega urada Ljubljana nepravilno vročen, saj je bil vročen pooblaščencu tožeče stranke, ne pa tožnici sami. Gre za bistveno kršitev določb ZUP iz 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Kar se tiče nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tožeča stranka meni, da ima odprava sklepa o davčni izvršbi v davčnih postopkih za posledico, da so vsi nadaljnji sklepi davčnega organa nezakoniti, saj so bili lahko izdani le na podlagi izvršilnih naslovov, ki izvirajo iz izvršilnega naslova, ki je bil odpravljen. Če je nezakonit izvršilni naslov, so nezakoniti tudi nadaljnji sklepi o izvršbi, ki imajo za podlago seznam izvršilnih naslovov. Kar se tiče kršitev materialnega predpisa, pa tožeča stranka meni, da je v danem primeru prišlo do absolutnega zastaranja. Pri tem citira 4. odstavek 162. člena ZDavP-2. Davek od osebnih prejemkov je prvič zapadel v plačilo vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec. Davek od dobička pravnih oseb pa je zapadel v plačilo 31. 3. za vsako leto posebej. Upoštevaje tudi 1. odstavek 46. člena ZDavP-2, bi moral zato davčni organ zaradi poteka absolutnega desetletnega zastaralnega roka davčno izvršbo ustaviti.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na vročitev, dodaja, da po 157. členu ZDavP-2 pritožba zoper sklep o izvršbi ne zadrži izvršitve. Ko banka prejme sklep, tega tudi takoj izvrši, v skladu s 1. odstavkom 167. člena ZDavP-2. V vsakem primeru lahko pride do izvršitve sklepa, preden je ta stranki vročen, samo izvrševanje sklepa o izvršbi pa tudi ni bilo predmet postopka. Drugostopni organ je namreč zgolj presojal zakonitost in pravilnost sklepa o izvršbi. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je bil tožeči stranki sklep vročen, prav tako pritožba ni bila zavržena. Tako ni mogoče govoriti o bistvenih kršitvah pravil upravnega postopka. Odprava enega sklepa o izvršbi ne predstavlja odprave ostalih sklepov o izvršbi, kar je tožena stranka tožeči že večkrat pojasnila. Za vsak sklep o izvršbi pa je bil tudi posebej pripravljen seznam izvršilnih naslovov, ki je predstavljal podlago za izvršbo in teh ni mogoče enačiti. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v skladu s 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso bila sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregled upravnih spisov se sodišče z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, ki mu je pritrdil tudi drugostopni davčni organ, strinja. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ti enaki ugovorom, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ob tem sodišče glede zatrjevane storitve bistvenih kršitev pravil postopka iz tožbe še pripominja, da tožeča stranka kakršnekoli posledice, ki bi ji zaradi zatrjevane nepravilne vročitve spornega sklepa nastala, niti ne navaja, še manj dokazuje. Tudi če bi držala njena navedba glede vročitve, bi bilo potrebno ugotoviti, da zaradi slednjega tožnica ni trpela nobenega prikrajšanja pri svojih pravicah in pravnih koristih v postopku. V danem primeru pri odpravi predhodnih sklepov o izvršbi ni šlo za situacijo iz 281. člena ZUP, ko se sklepi le odpravijo, pač pa iz 3. odstavka 251. člena ZUP, po kateri se odločba prve stopnje odpravi in vrne zadeva organu prve stopnje v ponovni postopek zaradi izdaje nove odločbe.

Neutemeljeni so tudi očitki o absolutnem zastaranju. Relevantno dejstvo je, kar med strankama ni sporno, da gre v dani zadevi za izvršbo po odločbi, izdani dne 31. 7. 2001 in izvršljivi dne 8. 9. 2001. Izpodbijani sklep o izvršbi pa je bil izdan 14. 4. 2010. Do absolutnega zastaranja oziroma poteka desetletnega roka glede pravice do izterjave davčne obveznosti tako ni prišlo, niti z upoštevanjem 126. člena ZDavP-2, ki je sicer za davčne zavezance ugodnejši od ZDavP. Velja še omeniti, da se je z izpodbijano odločbo izvrševala odločba z dne 31. 7. 2001, izdana davčnemu zavezancu A. d.o.o., in ne posamezni davki in prispevki, ki v odločbi niso bili zajeti.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.