Jedro

Za nezazidano stavbno zemljišče se šteje le tisto zemljišče (sicer podržavljeno kot kmetijsko zemljišče), ki je bilo že ob podržavljenju in načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljeno kot gradbeno zemljišče, ali pa mu je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega je bilo podržavljeno. Ostala zemljišča, ki so bila ob podržavljenju opredeljena kot kmetijska, se v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot kmetijska zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD) zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 20.6.2003 in pod točko 1 izreka izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravila ter pod točko 2 odločila, da je denacionalizacijski upravičenec pokojni C.M. upravičen do odškodnine v obliki obveznic SOD v višini 8.372,70 DEM oziroma 4.280,89 EUR, skupaj s 6 % obrestmi od 1.7.1996 dalje, za podržavljeno parcelo, št. 656 – njiva 4. razreda v izmeri 4.650 m2, k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v zadevi sporna določitev statusa zemljišča, parc. št. 656 k.o..., po stanju v času podržavljenja, in posledično višina odškodnine. Zemljišče je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 47/46). V zadevi ni sporno, da se ob podržavljenju zemljišča njegova namembnost ni spremenila. Zatrjevanje tožeče stranke, da se je zemljišče nahajalo v neposredni bližini naselja, ne vpliva na odločitev o stvari. Prvostopenjski organ je obravnavano zemljišče opredelil kot nezazidano stavbno zemljišče upoštevaje bližino naselja v času nacionalizacije in okoliščino, da je zemljišče bilo v času vračanja pozidano ter izjavo stranke, da je denacionalizacijski upravičenec mislil sporno zemljišče uporabiti za gradnjo, za kar pa bi si moral predhodno pridobiti odobritev komisije, saj ni obstajal zazidalni načrt za področje G. vasi. Po mnenju sodišča prve stopnje pa je tožena stranka napravila pravilen zaključek, da je šteti nacionalizirano nepremičnino kot kmetijsko zemljišče – njivo 4. razreda, saj glede na podatke upravnega spisa ni izkazano, da je bila omenjena parcela predvidena s prostorskimi akti za gradnjo. Zato so ugovori tožeče stranke v zvezi z napačno opredelitvijo statusa spornega zemljišča neutemeljeni, samemu izračunu vrednosti pa tožnik v tožbi ni ugovarjal. Sodišče zavrača kot neutemeljen tudi ugovor, da bi morala biti tožniku vrnjena sporna nepremičnina že z odpisnim dovoljenjem z dne 1.10.1982, vendar je iz njega pomotoma izpadla, saj ta ugovor predstavlja tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS, ki je ni mogoče upoštevati, pa tudi sicer pravilnost vknjižb v zemljiško knjigo ni predmet denacionalizacijskega postopka.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se je pri ugotavljanju zazidljivosti zemljišča potrebno opreti na dokaze, ki so bili v upravnem postopku predloženi, tožena stranka pa jih je v celoti ignorirala. Načrti stanovanjske komunalne gradnje oziroma zazidalni načrti za področje Občine G. vas – P. v času nacionalizacije niso obstajali. Gradnja na tem območju je v času zaplembe potekala skladno tedanji zakonodaji na podlagi dovoljenja za gradnjo, ki ga je izdala komisija. To bi lahko pojasnil J.P., ki je pridobil dovoljenje za gradnjo na zemljišču, ki je imelo enako kulturo že leta 1949 in to na podlagi identičnih ugotovitev o bližini komunalnih vodov, zato je sklepati, da bi v letu 1952 enako gradbeno dovoljenje lahko brez težav pridobil tudi tožnik. Upoštevati bi bilo treba tudi razlog za odvzem in način, kako je bila zaplemba tožniku oziroma pravnemu predniku izvedena. Z odločbo Okrajne zaplembne komisije v Š.L. so bile nacionalizirane vse nepremičnine iz vložka št. 231, k.o... Javno pravobranilstvo je z dopisom z dne 19.8.1982 potrdilo, da nima pomislekov, da M.M. in M.M. z Občino Š.L. skleneta dogovor za izdajo in vknjižbo odpisnega dovoljenja za predmetne nepremičnine, pri čemer je bil razlog v tem, da iz odločbe o zaplembi izhaja, da bi določen del nepremičnini zaplembe moral biti izločen, vendar so bile vse nepremičnine iz vložka 231 vknjižene na SO Š.L. Sodišče v Škofji Loki je dne 14.10.1982 izdalo sklep, da se pri nepremičninah v družbeni lasti v uporabi Občine Š.L., vložna št. 231 k.o..., zaradi odprave pomote in na podlagi odpisnega dovoljenja z dne 1.10.1982 vknjiži izbris družbene lastnine in izbris pravice uporabe za Občino Š.L. in vknjiži lastninska pravica za M.M. in M.P. Ker so bili s tem sklepom zaradi sodne pomote vrnjeni v vložek št. 231 tako hiša, gospodarsko poslopje dvorišče, sadni vrt in gozd, ni razloga, da ne bi že takrat bil vrnjen tudi travnik, saj je bil zaplenjen istočasno, v sklopu istega zk. vložka 231, tako kot vrnjene nepremičnine. Tožnik meni, da v upravnem in sodnem postopku nista bila upoštevana Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00), pri čemer opozarja na 5. in 11. člen Navodila, in Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92). Celo sodba ugotavlja, da takrat na spornem območju ni bilo prostorskih aktov in da se je gradnja dovoljevala z odločbo komisije. Glede na to, da je na podlagi listin v spisu možno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za ugotovitev, da ne gre za njivo, ampak za nezazidano stavbno zemljišče, tožnik meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, oziroma ga sploh ni uporabilo v obsegu, kot bi ga moralo, pri tem pa je ignoriralo ugotovljeno dejansko stanje, čeprav je bilo to dokazovano z listinami. Pritožbenemu sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, „da se tožniku prizna tožbeni zahtevek, ki je bil predmet postopka, v celoti“, zahteva pa tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen status zemljišča, parc. št. 656, k.o..., glede na stanje v času podržavljenja in seveda posledično višina odškodnine.

Po določbi 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Vrednotenje zemljišča po določbah Navodila je možno le, če gre za zemljišče, ki je bilo v času podržavljenja opredeljeno kot stavbno zemljišče. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994 izhaja, da se kot nezazidano stavbno zemljišče šteje le tisto zemljišče, sicer podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, ki je bilo že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljeno kot gradbeno zemljišče ali pa mu je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega je bilo podržavljeno. Takšno stališče je v svoji sodni praksi sprejelo tudi vrhovno sodišče, npr. v zadevah I Up 1351/2004 z dne 15.9.2005, I Up 817/2004 z dne 6.10.2005 in I Up 541/2005 z dne 20.4.2006. Ostala zemljišča, ki so bila ob podržavljenju opredeljena kot kmetijska, pa se torej v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot kmetijska zemljišča. Če se je namembnost ob podržavljenju kmetijskih zemljišč po podržavljenju spremenila, ker so bila zemljišča uporabljena za gradnjo, pa se takšna poznejša sprememba v denacionalizacijskem postopku ne more upoštevati in se takšno zemljišče zato ne more vrednotiti kot stavbno zemljišče. Različni pravni status zemljišč ima različne pravne posledice, tako tudi v primeru denacionalizacije, pri kateri se zato za posamezno vrsto podržavljenih zemljišč uporabljajo različni predpisi za določitev njihove vrednosti ob podržavljenju, in sicer za podržavljena kmetijska zemljišča Odlok, za podržavljena stavbna in druga zemljišča pa Navodilo, ki tudi sicer v 9. členu za kmetijska zemljišča in nasade izrecno napotuje na Odlok. Ne glede na to, da niti ZDen niti Navodilo oziroma drugi podzakonski predpisi, izdani na podlagi ZDen, ne določajo oziroma opredeljujejo statusa podržavljenih zemljišč, pa lahko to pravno vprašanje razrešuje le sodna praksa, ne more pa te pravne praznine zapolniti Navodilo, ki je le tehnični predpis, ki le določa merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja, ne pa tudi meril oziroma kriterijev za določitev pravnega statusa podržavljenih nepremičnin. Navodilo se tako lahko uporabi le kot tehnični pripomoček za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ko sta pravni status premoženja in njegovo dejansko stanje ob podržavljenju že ugotovljena, in se na tej podlagi, ob uporabi za posamezno tako ugotovljeno vrsto in stanje premoženja določenih meril, oceni oziroma izračuna vrednost podržavljenega premoženja. Ne more pa se na podlagi posameznih meril, v konkretnem primeru iz 11. člena Navodila, kot samostojna pravna podlaga določiti drugačno pravno in statusno vrsto podržavljenega zemljišča, kot je bila ta določena po zemljiškoknjižnih podatkih oziroma z aktom o podržavljenju ali z drugimi akti in predpisi iz časa podržavljenja. Tak status Navodila kot le tehničnega predpisa, ki lahko določa le tehnična merila za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja, je po mnenju pritožbenega sodišča določen tudi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-82/92 (Uradni list RS, št. 65/93), s katero je ustavno sodišče črtalo ravno 1. in 2. odstavek 11. člena Navodila, ki sta vsebovala tudi kriterije oziroma pravne domneve za opredelitev statusa stavbnih zemljišč.

Ker je bila po podatkih zemljiškega katastra sporna parcela njiva in ker predpis, ki je bil podlaga za podržavljenje, ni spremenil namembnosti podržavljenega zemljišča ter ob upoštevanju dejstva, da v času podržavljenja na predmetnem območju niso obstajali veljavni prostorski akti, ki bi dokazovali razvrstitev zemljišča kot nezazidanega stavbnega zemljišča, namembnosti pa parceli ni spremenil niti predpis, na podlagi katerega je bila podržavljena, je tožena stranka pravilno štela, da je bilo sporno zemljišče podržavljeno kot kmetijsko zemljišče in ne kot stavbno. Ker je bila torej parcela št. 656 k.o... podržavljena kot kmetijsko zemljišče, jo je treba vrednotiti po Odloku, kar je tožena stranka tudi pravilno storila. Neutemeljeno je zato sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na neuporabo Navodila in na neupoštevanje dokazov v zvezi s komunalno opremljenostjo zemljišča v smislu 11. člena Navodila, saj bi bilo ta podzakonski predpis možno uporabiti le v primeru, če bi bilo zemljišče opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče. Izpolnjevanje pogojev komunalne opremljenosti pa upravni organ preverja le, če ugotovi, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju stavbno zemljišče. Zakaj na podlagi odpisnega dovoljenja iz leta 1982 (oziroma v zemljiškoknjižnem postopku zaradi odprave pomote) ni bila na tožnika in M.P. poleg hiše, gospodarskega poslopja, dvorišča, sadnega vrta in gozda, vknjižena lastninska pravica tudi na sporni parceli 656 k.o..., ni predmet tega denacionalizacijskega postopka. Tožnik je postavil zahtevo za vrnitev podržavljene parcele št. 656 v skladu z ZDen in v skladu s tem zakonom ter podzakonskimi predpisi je bila zadeva tudi obravnava. Če tožnik meni, da je v zemljiškoknjižnem postopku ali v upravnem postopku, ki se je vodil na podlagi odpisnega dovoljenja (oziroma zaradi poprave pomote) prišlo da kakšnih nepravilnosti, bi moral reagirati z ustreznimi pravnimi sredstvi v tistem postopku, ne pa v tem denacionalizacijskem postopku.

Na status spornega zemljišča tudi ne more vplivati dejstvo, da je J.P. dobil leta 1949 gradbeno dovoljenje za gradnjo na parc. 637/2, ki se nahaja po navedbah tožnika nasproti parcele 656/6, in to na istovrstnem zemljišču kot je sporno zemljišče ter na podlagi identičnih ugotovitev o bližini komunalnih vodov. Treba je namreč izhajati iz statusa zemljišča, ki je predmet denacionalizacije ter pri tem ni možno upoštevati domneve, da bi bilo tudi za sporno parcelo (samo zato, ker je bila v bližini parcele, za katero je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje) možno pridobiti gradbeno dovoljenje. Bistvena za odločitev so že navedena dejstva, in sicer, da je bilo sporno zemljišče podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, da planski akti na tem območju niso obstajali in da zemljišču statusa ni spremenil niti predpis, na podlagi katerega je bilo podržavljeno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).