Jedro

Ker vprašanje (kdaj gre za rekonstrukcijo objekta), glede katerega revidentka zatrjuje neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje (ki jo niti ne izkaže), in da o njem Vrhovno sodišče še ni odločalo, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve in ni bistveno za odločitev, zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K 1. točki izreka :

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Kamnik z dne 24. 11. 2009. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil revidentkin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo že zgrajenega dela in dokončanje nadomestnega stanovanjskega prizidka k obstoječemu stanovanjskemu objektu na tam navedenem zemljišču. Tožena stranka je z odločbo z dne 17. 2. 2010 revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o izdaji gradbenega dovoljenja, to pa ni spor, izražen v denarni vrednosti. Tudi revidentkina navedba v tožbi in reviziji, da znaša vrednost spornega predmeta „pcto. 25.000 EUR“, tega dejstva ne spremeni, zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen.

6. Revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidentka zatrjuje neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje glede pravnega vprašanja, kdaj gre za rekonstrukcijo objekta; ali tedaj, ko je predhodni objekt v celoti ali le delno porušen. Navaja še, da o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo. V revizijskih razlogih se nato sklicuje na sodbi sodišč prve stopnje U 788/2008 in U 192/2004, vendar ju ne predloži. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

9. V obravnavani zadevi je upravni organ prve stopnje revidentkino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil zaradi neustreznega in pomanjkljivo izdelanega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD). V postopku je bilo ugotovljeno, da PGD ni izdelan v skladu z zahtevami Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 in Pravilnika o projektni dokumentaciji (nima ustrezne in predpisane vsebine, ni ožigosan in podpisan, risbe so pomanjkljive in ga ni izdelala oseba, ki izpolnjuje z ZGO-1 predpisane pogoje za projektanta). Zato vprašanje, kdaj gre za rekonstrukcijo objekta, glede katerega revidentka zatrjuje neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje, ki jo niti ne izkaže na način, kot je opisan v 6. točki te obrazložitve, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve in tudi ni bistveno za pravilno odločitev.

10. Ker vprašanje, glede katerega revidentka zatrjuje neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje (ki jo niti ne izkaže) in o katerem naj bi Vrhovno sodišče še ne odločalo, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve in ni bistveno za odločitev v tej zadevi, revidentka pa tudi ni pojasnila, zakaj naj bi bilo to vprašanje pomembno za odločitev, izpolnjevanje zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazano.

11. Revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

12. Revidentka je obstoj zelo hudih posledic utemeljila z zavrnitvijo njene zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Navedla je še, da vrednost objekta presega 100.000,00 EUR in bi njegova rušitev ali odstranitev imela zanjo zelo hude posledice. S temi navedbami pa revidentka, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, zelo hudih posledic ni izkazala. Njene navedbe Vrhovnemu sodišču ne omogočajo presoje, ali so zatrjevane posledice zanjo res zelo hude. Revidentka bi morala, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010), navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revidentka tega ni storila, pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Vrhovno sodišče revidentki še pojasnjuje, da zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo objekta tudi neposredno ne povzroča zatrjevane posledice, to je rušitev objekta.

13. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka :

14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).