Jedro

Sklep o odreditvi pripora predstavlja podlago za poseg v svobodo posameznika, še preden postane pravnomočen.

Izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na fazo po vložitvi obtožbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega T. L. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je soobdolženca S. P. in A. H. napeljeval k storitvi kaznivega dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter v zvezi s 37. členom KZ-1. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo obdolženčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitev Ustave RS in kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog za odreditev pripora in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 27. 8. 2013 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

Glede poteka roka, določenega v drugem odstavku 20. člena Ustave in šestem odstavku 202. člena ZKP

5. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je bil pri odločanju o pritožbi, vloženi zoper sklep o odreditvi pripora, prekoračen 48-urni rok, ki ga določa drugi odstavek 20. člena Ustave. Pritožba je bila namreč vložena v soboto, 10. 8. 2013 ob 15.46, o njej pa je bilo odločeno v neugotovljenem času dne 13. 8. 2013. Opozarjajo tudi, da dejstvo, da je bila zadeva sprva dodeljena sodnici, ki je podala predlog za izločitev, ne more upravičiti prekoračitve ustavno določenega roka, saj rok ni instrukcijski. Sodna odločba, sprejeta ob kršitvi ustavnih pravic, je zato po presoji zagovornikov nezakonita in ne more predstavljati podlage za zadrževanje posameznika v priporu.

6. Očitek zagovornikov ni utemeljen. Ustava v drugem odstavku 20. člena med drugim določa, da mora sodišče v 48 urah odločiti o pritožbi, vloženi zoper odločbo, s katero je bil odrejen pripor. Podobno določbo vsebuje tudi ZKP, ki v šestem odstavku 202. člena določa, da mora zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločiti v 48 urah, pri čemer niti Ustava niti ZKP ne določata, kdaj začne teči navedeni rok. V praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da začne rok za odločitev o pritožbi teči od predložitve pritožbe zunajobravnavnemu senatu.(1) Iz podatkov spisa izhaja, da so obdolženčevi zagovorniki pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora vložili neposredno na Okrožno sodišče v Ljubljani v soboto dne 10. 8. 2013 ob 15.46. Preiskovalna sodnica sicer pritožbe s spisom res ni takoj predložila v reševanje zunajobravnavnemu senatu, temveč šele dne 12. 8. 2013 (list. št. 237). Zunajobravnavni senat je o pritožbi odločil s sklepom dne 13. 8. 2013, to pa je v roku iz šestega odstavka 202. člena ZKP od prejema zadeve v reševanje.

7. Tudi v primeru, če bi bil prekoračen 48-urni rok za odločitev o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, očitku zagovornikov o nezakonitosti pripora zaradi prekoračitve navedenega roka ne bi bilo mogoče pritrditi. Sklep o odreditvi pripora predstavlja podlago za poseg v svobodo posameznika, še preden postane pravnomočen, saj pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (četrti odstavek 202. člena ZKP). Dolžino roka, določenega v šestem odstavku 202. člena ZKP, je zato treba razumeti v povezavi z nesuspenzivno naravo pritožbe in zahtevo po čim hitrejšem odločanju sodišča o zakonitosti posega pred pravnomočnostjo odločbe. Ni pa mogoče sklepati, da sta Ustava in zakonodajalec s tem rokom (v povezavi z nekaterimi drugimi roki, določenimi za opravo procesnih dejanj v pripornih zadevah) želela omejiti oziroma predpisati maksimalni čas trajanja pripora na podlagi nepravnomočne odločbe oziroma da je treba kljub obstoju sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora pri prekoračitvi roka, določenega v šestem odstavku 202. člena ZKP, pripor kot nezakonit odpraviti. Glede na navedeno tudi morebitna prekoračitev 48-urnega roka posledic za ta postopek ne bi mogla imeti.

Glede kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

8. Zagovorniki v nadaljevanju zahteve opozarjajo, da se je dežurna preiskovalna sodnica pri odločanju o odreditvi pripora seznanila z uradnim zaznamkom (priloga št. 120 kazenske ovadbe), iz katerega izhaja, da se je osumljeni ob hišni preiskavi izkazal s potno listino Monaka in s tem v zvezi policistu podal določene izjave, ki so zapisane v uradnem zaznamku. Navedena listina je po presoji zagovornikov kriva listina, saj obdolženec takšne potne listine nima, z njo se ni izkazal policistu, prav tako pa ni izjavil tistega, kar je navedeno v uradnem zaznamku. Čeprav je bil uradni zaznamek pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin (kršitev privilegija zoper samoobtožbo (četrta alineja 29. člena Ustave) in pravice do poštenega obravnavanja (22. člen Ustave)) in bi moral biti izločen iz spisa (18. člen ZKP), je predstavljal dokaz pri odločanju o priporu. Ker so se preiskovalna sodnica in člani zunajobravnavnega senata pri odločanju o priporu seznanili z navedenim dokazom, je po presoji zagovornikov podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 39. člena ZKP.

9. Ker je izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP vezan le na fazo po vložitvi obtožbe, navedbam zagovornikov že iz tega razloga ni mogoče pritrditi. Kolikor pa v zahtevi izpostavljajo nezakonitost dokaznega gradiva (prej navedenega uradnega zaznamka), Vrhovno sodišče opozarja, da se sodišči pri sklepanju o obstoju obdolženčeve begosumnosti sploh nista oprli na navedeni uradni zaznamek. Poleg tega je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo,(2) da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o priporu iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno (na prvi pogled) nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor ne bi bil podan. Presoja zakonitosti dokazov v tej fazi postopka je tako izključena v primerih, ko je odvisna od predhodnega ugotavljanja in ocene dejstev, pomembnih za takšno presojo. Odgovor na vprašanje, ali so bila na način, opisan v zahtevi, obdolžencu ob izvedbi hišne preiskave kršena zgoraj navedena ustavna jamstva (četrta alineja 29. člena in 22. člen Ustave), vsekakor presega okvir odločanja v postopku odreditve pripora in bo lahko predmet nadaljnjega postopka, ko bodo znane vse relevantne procesne okoliščine.

Glede utemeljenega suma

10. Zagovorniki navajajo, da se soobdolženima S. P. in A. H. očitata dva sklopa izvršitvenih ravnanj, h katerim naj bi ju napeljeval obdolženi T. L., pri čemer prvostopenjski sklep ne navaja konkretno in specifično, katere naj bi bile neizterjane terjatve do domnevno povezanih subjektov, in katera naj bi bila sporna posojila in predujmi, z dajanjem katerih sta P. in H. kljub opominjanju Banke Slovenije nadaljevala. Zaradi navedenih pomanjkljivosti, ki jih ni odpravil niti zunajobravnavni senat, utemeljen sum v tem delu ne more biti podan. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na porabo sredstev po plačilnih karticah T. in A. L., zagovorniki opozarjajo na nerazumljivost izpodbijanega sklepa (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ki sprva navaja, da sta imela zakonca neomejen limit, hkrati pa zatrjuje, da je njuna poraba presegla odobreni limit. Izpodbijani sklep naj bi bil v nasprotju sam s seboj tudi iz razloga, ker zatrjuje, da zakonca L. ne izpolnjujeta pogojev za neomejen limit, ker nimata prebivališča na območju Slovenije in rednih prihodkov, ob tem pa na drugem mestu navaja, da imata v Sloveniji začasno prebivališče in da ima T. L. veliko premoženje. V sklepu preiskovalne sodnice tudi ni specificirano, zaradi katere od okoliščin, navedenih v 33. členu Pravil in pogojev za članstvo v D., bi morala soobdolženca T. in A. L. začasno ali trajno omejiti ali odvzeti pravico do uporabe D. kartice. Na navedene očitke, ki so jih zagovorniki izpostavili v pritožbi, zunajobravnavni senat ni odgovoril, temveč je razpravljal le o skupnem limitu zakoncev v višini 800.000,00 EUR. Gre za arbitrarno (samovoljno) trditev, ki nima opore v spisu, zato je po presoji zagovornikov podana tudi kršitev 22. člena Ustave. Izpodbijana sklepa tudi ne pojasnita, s kakšnim konkretnim dejanjem, naj bi L. napeljeval P. in H. k zlorabi položaja oziroma kaj konkretnega in navzven zaznavnega naj bi L. storil zato, da soobdolženca nista izterjala zapadlih terjatev, da sta dajala dodatna neupravičena posojila in predujme ter da nista omejila kartičnega poslovanja zakoncev L. Utemeljen sum pa po prepričanju zagovornikov izključuje tudi okoliščina, da je L. že ob nastanku problemov, zlasti pa po odvzemu licence s strani Banke Slovenije, aktivno reševal položaj in uspel do danes doseči poplačila bank, prodajnih mest in ustrezno statusno rešitev. Ker gre za odločilno dejstvo, o katerem se sodišči nista izjavili, naj bi bila podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora biti v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da je mogoče ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja že v sklepu o odreditvi pripora tako dovršeno vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka.(3)

12. Navedbe zagovornikov, ki se nanašajo na pomanjkljivo konkretizacijo izvršitvenih ravnanj (tč. I./1 opisa kaznivega dejanja), h katerim naj bi soobdolžena S. P. in A. H. napeljeval obdolženi T. L., niso utemeljene. V opisu dejanja so navedene družbe, katerim sta S. P. in A. H. v nasprotju z zahtevami Banke Slovenije odobrila nova posojila in predujme, opredeljen je tudi skupni znesek finančnih naložb in posojil, ki so še natančneje opredeljena na str. 6 in 7 sklepa preiskovalne sodnice, dejanje pa je tudi časovno zamejeno. Ker sta soobdolženca kljub odredbam in večkratnemu opominjanju Banke Slovenije, da poskrbita za izterjavo, prodajo ali likvidacijo terjatev po posojilnih pogodbah poslovodstvu in družbam, naštetih v opisu dejanja, z novimi posojili in predujmi še dodatno obremenila družbo D., niti ni potrebno, da bi bile prvotne neizterjane terjatve v opisu dejanja še natančneje konkretizirane. V sklepu o odreditvi pripora je torej izoblikovan konkreten in jasno določen očitek soobdolžencema, ki nedvomno izpolnjuje zgoraj povzete zahteve sodne prakse po konkretizaciji očitanega dejanja v tej fazi postopka.

13. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na porabo sredstev po plačilnih karticah T. in A. L. (tč. I./2 opisa kaznivega dejanja), je že zunajobravnavni senat pojasnil, da je šlo pri „overall“ limitu zakoncev L. dejansko za zvišani limit porabe (in ne neomejeni limit), ki znaša za T. L. 500.000,00 EUR, za A. L. pa 300.000,00 EUR. Pri tem ne gre za arbitrarno sklepanje senata, kot zatrjujejo zagovorniki, saj ima navedena ugotovitev podlago v ugotovitvah Banke Slovenije (prim. str. 10 sklepa preiskovalne sodnice), ki je v okviru spremljanja poslovanja družbe D. in izdanih ukrepov za obvladovanje tveganj med drugim ugotovila, da D. omogoča imetnikoma plačilnih kartic T. in A. L. uporabo plačilnih kartic v breme posojila z neobičajno visokimi zneski. Kot je razvidno iz sklepa preiskovalne sodnice (str. 11), je Banka Slovenije dne 27. 3. 2013 D. med drugim odredila tudi takojšnjo blokado in preprečitev nadaljnjega opravljanja plačilnih transakcij s plačilnimi karticami D., katerih imetnika sta T. in A. L., hkrati pa prepovedala izdajo novih plačilnih kartic. Vrhovno sodišče poudarja, da bistvo očitka ni v morebitni kršitvi pravil kartičnega poslovanja družbe D., temveč v tem, da sta soobdolženca zakoncema L. dopustila enormno porabo sredstev s pomočjo plačilnih kartic in to v kritičnem obdobju, ko bi morala družba D. zmanjševati tveganja, ne pa jih povečevati. Tako razumevanje bistva očitanega kaznivega dejanja izhaja tudi iz obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata (str. 6). Ob takšnem izhodišču tako niti ni pomembno, kakšen limit sta imela zakonca L., ali sta izpolnjevala pogoje za članstvo v D. oziroma zaradi katere od okoliščin, navedenih v 33. členu Pravil in pogojev za članstvo v D., bi morala soobdolženca T. in A. L. začasno ali trajno omejiti ali odvzeti pravico do uporabe D. kartice.

14. Na navedbe v zvezi s pomanjkljivo konkretizacijo napeljevanja, ki se očita obdolženemu T. L., pa je pravilno odgovoril že zunajobravnavni senat, ki je izpostavil različne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da sta soobdolžena S. P. in A. H. poslovne učinke, navedene v opisu dejanja, dosegla in uveljavila po navodilih T. L. Vrhovno sodišče se zato v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene na 5. in 6. strani sklepa zunajobravnavnega senata. Glede na opisano vlogo T. L. v družbi D. oziroma njegovo vpetost v poslovanje družbe (oseba, ki je dejansko upravljala družbo in sprejemala vse poslovne odločitve; prim. tudi str. 13-15 sklepa preiskovalne sodnice), podrobnejša konkretizacija ravnanj, s katerimi naj bi L. napeljal soobdolženca, ki sta po ugotovitvah sodišč le formalno izvajala vodstvene funkcije, niti ni potrebna. Obdolženčevo ravnanje po storitvi kaznivega dejanja (prizadevanje za razrešitev položaja po odvzemu licence s strani BS) pa pri presoji utemeljenega suma ne more biti relevantno, zato odsotnost razlogov o tovrstnih navedbah ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

15. V okviru navedb, ki se nanašajo na očitano kaznivo dejanje, zagovorniki opozarjajo še na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča (I Ips 141/2006, I Ips 266/2007, I Ips 278/2010 in I Ips 85/2009), iz katere med drugim izhaja, da lahko soglasje družbenika vpliva na obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ (oziroma po 240. členu KZ-1). Premoženje družbe D. je po presoji zagovornikov načeloma prosto razpoložljiva dobrina. Edini lastnik družbe D., ki naj bila z napeljevanjem L. oškodovana, je družba F., katere edini lastnik je T. L. V primeru privolitve družbe F. (oziroma zanjo T. L.) v zmanjšanje vrednosti premoženja družbe D. o kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1 (in posledično o napeljevanju k temu kaznivemu dejanju) ni mogoče govoriti. Očitano dejanje tako ne pomeni kaznivega dejanja, zato naj bi bil po presoji zagovornikov z izpodbijanim sklepom kršen tudi kazenski zakon.

16. Tudi s temi navedbami zagovorniki ne morejo uspeti. Ker tovrstnega očitka niso (vsebinsko) uveljavljali že v pritožbi, zahteva po vsebinskem izčrpanju pravnih sredstev v tem delu ni izpolnjena (peti odstavek 420. člena ZKP). Utemeljenosti navedb zagovornikov zato Vrhovnemu sodišču ne bi bilo treba presojati. Zaradi nadaljnjega teka postopka pa Vrhovno sodišče kljub temu pojasnjuje, da je sklicevanje zagovornikov na stališča sodne prakse v zvezi z zlorabo položaja v enoosebni gospodarski družbi neustrezno. Obdolžencem se namreč ne očita razpolaganje s prosto razpoložljivimi sredstvi družbe D., temveč razpolaganje, ki je poseglo v denarna sredstva uporabnikov plačilnih storitev, in s tem posledično ogrozilo izpolnjevanje zapadlih obveznosti družbe do plačilnih mest (trgovcev). Družba D. kot (hibridna) plačilna institucija ne more prosto razpolagati z denarnimi sredstvi uporabnikov – ta sredstva namreč prejme izključno z namenom izvršitve plačilne transakcije (22. člen Zakona o plačilnih storitvah in sistemih; v nadaljevanju ZPlaSS). Da z denarnimi sredstvi uporabnikov plačilna institucija ne more prosto razpolagati, pa je nenazadnje razvidno tudi iz tistih določb ZPlaSS, ki za ta sredstva predvidevajo različne varovalne mehanizme (59. do 63. člen ZPlaSS).

Glede pripornega razloga begosumnosti

17. V okviru očitkov, ki se nanašajo na obstoj pripornega razloga, zagovorniki opozarjajo, da sodišči pri presoji begosumnosti nista upoštevali kriterija dejanskega življenja, ampak sta se zadovoljili s kriterijem stalnega oziroma začasnega prebivališča, s čimer sta kršili obdolženčevo pravico iz 35. člena Ustave. Obdolženec je po presoji zagovornikov dejansko prebivalec Slovenije, saj je bil v letošnjem letu večino časa nepretrgano v Sloveniji, kjer je tudi posloval, v tujino je odšel le poslovno zaradi reševanja situacije v Sloveniji, v Slovenijo se je redno vračal (kar je izkazoval s predloženimi letalskimi vozovnicami), saj so tu tudi njegova žena in otroci, ki so bili navzoči ob njegovem prijetju in hišni preiskavi. Ker sodišči nista navedli razlogov o tem, kje obdolženi L. dejansko živi, je po presoji zagovornikov podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave. Opozarjajo tudi, da je trditev, da obdolženec občasno prebiva na Floridi, arbitrarna in nima podlage v spisu. Na Floridi obdolženec ne prebiva, julija 2013 pa se je tam nahajal izključno z namenom sklenitve poravnalne pogodbe oziroma rešitve situacije zaradi odvzema licence družbi D. Na navedeno poslovno pot se nanaša tudi razgovor med obdolžencem in odvetnikom T. Č. Tudi do teh navedb se zunajobravnavni senat ni opredelil, zaradi česar je ponovno posegel v obdolženčeve ustavne garancije iz 22. člena in posledično tudi 23. člena Ustave. Zagovorniki opozarjajo tudi na arbitrarno stališče sodišč, ki nima podlage v spisu, in sicer, da je obdolženec ustanovitelj družbe F. in da bo prodajal deleže v domačih družbah. Nevzdržna in v nasprotji s pravili o dokaznem bremenu in domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave) pa je po presoji zagovornikov tudi trditev zunajobravnavnega senata, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi T. L. ne imel državljanstva še kakšne države in da ni izkazano, da ne bi imel za rezervo še kakšnega potnega lista. Opozarjajo še, da zemljiški dolg na obdolženčevem stanovanju ni bil ustanovljen z namenom zavarovanja nepremičnine s fiktivnim poslom, temveč pomeni le, da je obdolženec kupoval novo nepremičnino v Sloveniji, s čimer je želel še dodatno utrditi vezi v Sloveniji. Ker vsa navedena dejstva ne morejo predstavljati podlage za sklepanje o obstoju begosumnosti, ta po presoji zagovornikov ni podana in je treba pripor zoper obdolženca odpraviti.

18. Tudi v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Ne drži očitek zagovornikov, da sta se sodišči pri presoji begosumnosti osredotočili le na kriterij stalnega in začasnega prebivališča, spregledali pa podatke o tem, kje obdolženec dejansko prebiva. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 420. člena ZKP), med drugim izhaja, da je obdolženi pretežno v tujini, da ima tudi družino v tujini, da so njegovi otroci tuji (ameriški) državljani, ki se šolajo v tujini (tam imajo plačane šolnine) in da ima žena tujo vizo. V Sloveniji naj bi prijavil začasno prebivališče le zaradi pogojev Zakona o društvih, sicer pa je manj kot 180 dni na leto v Sloveniji. Na dan 27. 6. 2013 je bil osem tednov v Sloveniji zaradi reševanja problematike, ki je predmet tega postopka, in ne zaradi namena bivanja v Sloveniji. V tujini ima veliko premoženja (najmanj 6 milijonov EUR), ustvaril si je dobre mednarodne poslovne zveze, na bivanje v tujini pa sta sodišči sklepali tudi na podlagi dvigov denarja na bankomatih v tujini. Sodišči sta tudi ugotovili, da obdolženec in njegova žena nimata stalne zaposlitve oziroma rednih prejemkov v Sloveniji, prav tako na območju Slovenije nimata odprtega TRR. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je po presoji Vrhovnega sodišča razumno sklepanje, da je obdolženčevo življenje v pretežni meri vezano na tujino in ne na Slovenijo. Očitana procesna kršitev tako ni podana. Kolikor pa zagovorniki navajajo, da je bil obdolženec v letošnjem letu večino časa nepretrgano v Sloveniji, da v tujino odhaja le poslovno in da v Sloveniji živi njegova družina, nedovoljeno posegajo v pravnomočno ugotovljeno stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob ugotovitvi, da obdolženec dejansko (oziroma vsaj v pretežni meri) živi v tujini, je za presojo njegove begosumnosti nepomembno, ali v potni listini vpisano stalno prebivališče v Monaku ne velja več, in zakaj je v letošnjem letu prebil mesec dni na Floridi.

19. Ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščinah, ki so podrobneje obrazložene v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, teže očitanega kaznivega dejanja, predpisane kazni ter višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec pobegnil in se na ta način izognil kazenskemu postopku. Takšnega zaključka pa ne more spremeniti nedoslednost sodišč pri obliki obdolženčeve udeležbe v družbi F., ki ima sedež na Britanskih deviških otokih. Poudarek sodišč je bil namreč v tem, da ima obdolženec premoženje v tujini. Zagovorniki sicer pravilno opozarjajo, da sta sodišči v nasprotju s pravilom o dokaznem bremenu sklepali, da bi lahko imel obdolženec državljanstvo ali potno listino še kakšne druge države, vendar pa to ob zgoraj navedenih okoliščinah na zaključek o obstoju begosumnosti ne more vplivati. Za sklepanje o obdolženčevi begosumnosti je prav tako nepomembno, zakaj je bil ustanovljen zemljiški dolg na stanovanju v Ljubljani.

Glede nujnosti in sorazmernosti odreditve pripora

20. Tudi z očitki, ki se nanašajo na nujnost in sorazmernost odreditve pripora, zagovorniki ne morejo uspeti. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da sta sodišči pretehtali okoliščine in utemeljili, zakaj pripora v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, tudi s hišnim priporom (str. 17 sklepa preiskovalne sodnice in str. 8 sklepa zunajobravnavnega senata). Na trditve v zvezi z dejanskim bivanjem obdolženca in njegove družine v Sloveniji je Vrhovno sodišče odgovorilo že v okviru presoje pripornega razloga, zato se na tem mestu sklicuje na prej navedene razloge. Iz izpodbijanega sklepa je prav tako razvidno, da je bila ocenjena ustreznost predloga zagovornikov za plačilo varščine v višini 1,000.000,00 EUR (od tega 750.000,00 EUR v obliki izročitve zemljiškega pisma, ki bremeni stanovanje v Ljubljani, in 250.000,00 EUR v gotovini), ki so ga zagovorniki podali v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, in sicer glede na večmilijonsko premoženje v tujini in višino zagrožene zaporne kazni. Izostala pa ni niti presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa, kot zmoto navajajo zagovorniki v zahtevi. Iz obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata je namreč razvidno, da je senat pretehtal težo izrečenega ukrepa v povezavi s predpisano zaporno kaznijo za očitano kaznivo dejanje in višino dosežene premoženjske koristi. Tako je neutemeljen tudi slednji očitek (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ki se nanaša na pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa.

C.

21. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

22. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi XI Ips 4980/2011 z dne 15. 2. 2011 in XI Ips 62103/2012 z dne 10. 1. 2013. Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003, I Ips 256/2003 z dne 28. 8. 2003, I Ips 345/2003 z dne 4. 12. 2003 in XI Ips 8794/2009 (XI Ips 43/2010) z dne 11. 6. 2010. Op. št. (3): Tako npr. odločbe VS RS I Ips 192/2004 z dne 8. 7. 2007, I Ips 221/2001 z dne 19. 7. 2001 in XI Ips 94184/2010-545 z dne 20. 1. 2011.