Jedro

Ker tožeča stranka ni uveljavljala pravice do vrnitve blaga, se na njeno neizkoriščeno pravico, tožena stranka ne more sklicevati v svoji obrambi proti zavezi, da naročeno in prevzeto blago plača.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 105985/2008 z dne 1. 12. 2008 v 1. in 4. točki izreka tako, da mora tožena stranka A. D. s.p. tožeči stranki V. d.o.o. plačati znesek 24.554,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 11. 2008 dalje do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več glede zakonskih zamudnih obresti, je zavrnilo. Toženo stranko je obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov v višini 2.257,36 EUR v roku 15 dni, za primer zamude pa še za zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v katerem tožena stranka ni uspela, spremeni oziroma razveljavi in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena v odgovor 24. 6. 2011, nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljan pritožbeni razlog bistvene kršitve iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan, ker je zakoniti zastopnik tožeče stranke I. Z. z izjavo z dne 24. 5. 2010 odobril vsa procesna dejanja O.. To pa je razlog za uporabo izjeme, ki izhaja iz besedila 11. točke 339. člena ZPP: „razen, če je bila pravda oziroma, če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena“. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene podlage v zakonu, da odobrenih pravdnih dejanj ne upošteva.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je spor pravilno vodil po pravilih postopka v gospodarskih sporih med tožečo stranko, ki je gospodarska družba in toženo stranko, ki je bila v času izdaje prvostopne sodbe samostojni podjetnik posameznik, spor pa je izviral iz pravnega razmerja v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožene stranke (2. točka prvega odstavka 481. člena ZPP). Tožena stranka ni zanikala obstoja Prodajne pogodbe z dne 7. 8. 2008 (A 31), iz katere izvira njena obveznost plačila naročenega blaga (7. člen Prodajne pogodbe). Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnilo njen ugovor, da se s pogodbo ni zavezala naročenega blaga plačati. Teh trditev določila Prodajne pogodbe ne potrjujejo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo toženi stranki, da pogodbeno določilo o prodaji z lastninskim pridržkom samo po sebi še ne izključuje pravice prodajalca, da zahteva plačilo od kupca blaga. Pridržana lastninska pravica na blagu namreč daje kupcu možnost uporabe kupljenega blaga še pred njenim plačilom, prodajalcu pa možnost, da ga vse dotlej, dokler kupec ne plača kupnine, zahteva nazaj (1. odstavek 520. člena OZ). Ker tožeča stranka ni uveljavljala pravice do vrnitve blaga, se na njeno neizkoriščeno pravico, tožena stranka ne more sklicevati v svoji obrambi proti zavezi, da naročeno in prevzeto blago plača. 7. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor tožene stranke, da blaga ni prevzela, pravilno izvedlo dokazni postopek za ugotovitev tega spornega dejstva. Iz listin v spisu in zaslišanja tožeče stranke ter z njene strani predlaganih prič je ugotovilo, na kakšen način je tožeča stranka sprejela naročilo blaga od tožene stranke in na kakšen način ji ga je po njenem navodilu dobavljala. V okviru dokazne ocene je upoštevalo tudi neprerekane trditve tožeče stranke, da je tožeča stranka toženi stranki po vsaki dobavi blaga izstavila tudi račune, ki pa jih tožena stranka ni nikoli zavrnila, ob tem pa je zaslišani direktor tožeče stranke tudi povedal, da mu je toženec po pozivih, da zapadle obveznosti plača, sprva osebno obljubljal plačilo, pozneje pa mu je dejal, naj ga dajo v izvršbo, saj mu tako nič ne morejo. Vabilu na zaslišanje pa se toženec ni odzval niti ni svojega izostanka opravičil. Ni res, da tožena stranka ne bi mogla izpodbiti trditev tožeče stranke o načinu poslovanja s toženo stranko. Če tožena stranka meni, da nepodpisane in nežigosane prevzemnice ali podpisane s strani skladiščnika ne potrjujejo prevzema naročenega blaga, bi lahko na primer zatrjevala in dokazala, da je sama poslovala z drugimi dobavitelji drugače in sicer tako, da se je na vsako prevzemnico osebno podpisal toženec in nanjo tudi odtisnil svoj žig, česar pa v tem postopku ni zmogla. Zato njeni očitki o zmotni oceni izvedenih dokazov, ki jih je v dokaz svojim trditvam, da je toženi stranki v skladu z njenimi navodili tudi dobavila naročeno blago, niso utemeljeni.

8. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na svoj pavšalni ugovor, da računi, na katere se nanaša obračun, sploh niso predmet tega postopka in da tožeča stranka domnevne zamude teh računov ni z ničemer izkazala. Ob primerjavi podatkov o številkah računov iz obračuna obresti v prilogi A 28 s podatki o številkah računov, ki so predmet tega spora v prilogi A 23 pa je že na prvi pogled jasno, da gre za iste številke računov, razen za en račun, ki pa je bil plačan z zamudo. Tožena stranka je zato imela možnost, da dokaže, da je obračun obresti v višini 13,58 EUR in v višini 9,74 EUR neutemeljen, ker je terjatev iz računa št. 1804870 z dne 3. 7. 2008 plačala pravočasno, česar pa ni trdila, zato so neutemeljene njene pritožbene trditve, s katerimi le ponavlja svoj pavšalni ugovor. S tem pa očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške na podlagi pravila, da mora tista stranka, ki v pravdi propade, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Sklicevanje na obrazložitev odločitve o stroških iz obrazložitve v izdani sodbi s skrajšano obrazložitvijo, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev o stroških mogoče preizkusiti. Drugih očitkov v zvezi z odločitvijo o priznanih stroških pa tožena stranka v pritožbi ni podala, zato jih pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni preizkušalo.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ker pritožnica ni uspela z nobenim od uveljavljanih pritožbenih razlogov, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).