Jedro

S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke.

Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je torej treba, kolikšnega pomena je bilo za nastanek škode krivdno ravnanje delodajalca, ki ni poskrbel za povsem poravnano preprogo in s tem zato, da tla v šolskih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin, in tako delavcem ni zagotovil varne hoje po hodniku, koliko pa je na nastanek škode vplivala tudi neskrbnost ravnanja same oškodovane delavke in zavarovanke tožnika.

Bistvo pri tako imenovanih regresnih zahtevkih tožnika je, da je tožena stranka, torej delodajalec, kršila predpise varstva pri delu. V tem primeru je šlo za uporabo preproge, ki je preprečevala drsenje na spolzkih ploščicah. Na tej preprogi nesporno pred tem dogodkom nihče ni padel. Je pa bilo to zelo frekventno šolsko območje hodnika, po katerem so otroci tekali in se je posledično preproga lahko zgubala, kar je pričakovana življenjska situacija v šoli, ki jo tam zaposleni lahko predvidijo. Če pa je zavarovanka tožeče stranke opažala, da na preprogi celo več let nastajajo gube, ki (jo) motijo pri hoji, pa je bila dolžna v smislu odvračanja škode na to opozoriti tudi delodajalca, česar nedvomno ni storila. S tem je privolila v morebitno škodo in je napačno uporabljeno materialno pravo, ki njen soprispevek enači s toženkinim. Obe sta namreč kršili predpise varstva pri delu. Toženka je kršila prvi odstavek 37. člena Pravilnika, zavarovanka tožnika pa 50. člen ZVZD-1.

Načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. člen OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oziroma da stopi tja, koder je pogledal, sploh če lahko pričakuje, da so otroci s tekom nagubali preprogo.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

-da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati 2.686,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2019 dalje, v presežku za 4.030,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2019 dalje se tožbeni zahtevek zavrne,

-tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 60 % njenih pravdnih stroškov in tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 40 % njenih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom sodišča prve stopnje,

-v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

II.Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožeče stranke v višini 559,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 3.358,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2019 dalje (I. izreka). V presežku za 3.358,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2019 dalje je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 50 % njenih pravdnih stroškov in tožena stranka tožeči stranki 50 % njenih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper takšno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da mu v celoti ugodi. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

3.Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

4.Nesporno dejansko stanje je naslednje. Dne 14. 2. 2017 se je po padcu v avli osnovne šole poškodovala toženkina delavka in tožnikova zavarovanka A. A., ki je bila zaposlena na delovnem mestu učiteljice, in si je pri tem poškodovala komolec in koleno.

5.Sporno je bilo, ali je bila talna podlaga, po kateri je hodila delavka, v skladu z določbami Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju Pravilnik), in sicer v skladu s prvim odstavkom 47. člena Pravilnika, ki določa, da mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin, pri čemer morajo biti obloge pohodnih površin trdne in pritrjene, odporne pred obrabo in gladke, vendar na njih ne sme drseti.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanka tožnika hodila po preprogi, ki je po izpovedbi zavarovanke tožnika imela do 5 cm veliko gubo, ob katero se je spotaknila, padla in se poškodovala. Ugotovilo je tudi, da so gube na preprogi nastajale že pred tem dogodkom in so bile visoke od 1 do 5 cm. Delavka je tudi povedala, da se nihče drug ni spotaknil ob preprogo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka oziroma njen tedanji zakoniti zastopnik za gubanje preproge vedela in je takšno stanje dopuščala, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena Pravilnika. Ob tem je ugotovilo delavkin soprispevek k nastanku škode, saj je delavka pred nezgodo že dalj časa opravljala delo pri toženki tako, da se je morala zavedati v kakšnem stanju je lahko preproga, po kateri je hodila, poleg tega je tudi sama poškodovana delavka izpovedala, da je gube na preprogi opazovala več let in vodstva o tem ni nikoli obvestila. Zato je sodišče prve stopnje njeno soodgovornost za nastalo škodo ocenilo v 50 %. Večjega prispevka delavki ni mogla pripisati, ker dokazni postopek ni pokazal, da bi bila delavka neprimerno obuta.

Pravna izhodišča

7.Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev ter v ta namen izvajati vse potrebne ukrepe (45. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, prvi odstavek 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu, ZVZD-1). Poleg tega pa ima tudi delavec dolžnost, da spoštuje in izvaja predpise ter ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravlja delo tako, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (35. člen ZDR-1, 12. in 50. člen ZVZD-1). Na eni strani ima torej delodajalec dolžnost, da zagotavlja zdravje in varnost delavca pri delu in izvaja varnostne ukrepe, na drugi strani pa ima tudi delavec obveznost, da pri delu in v zvezi z delom spoštuje varnostna pravila ter skrbi za svojo varnost in varnost drugih oseb.¹ Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo,² da je zaradi krepitve preventivne funkcije odškodninskega prava pomembno, da se tveganje za nastanek škode pravično razporedi med delodajalca in delavca, saj bosta le tako oba spodbujena k spoštovanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter tudi doslednemu izvajanju varnostnih ukrepov. Pravila odškodninskega prava morajo vse potencialne udeležence škodnih dogodkov namreč spodbujati, da ravnajo tako, da zmanjšajo verjetnost nastanka škode. To pa je mogoče le, če se pri končni porazdelitvi bremen ustrezno upošteva tudi skrbnost ravnanja oškodovanca.³

8.S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava.⁴ Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu.⁵

9.V primeru, ko delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo (so)odgovoren tudi oškodovanec (njegov delavec), mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti je namreč tožnikov zahtevek po (86. oziroma) 87. členu ZZVZZ omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Deljeno odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ). Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.⁶ Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke.

10.Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je torej treba, kolikšnega pomena je bilo za nastanek škode krivdno ravnanje delodajalca, ki ni poskrbel za povsem poravnano preprogo in s tem zato, da tla v šolskih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin, in tako delavcem ni zagotovil varne hoje po hodniku, koliko pa je na nastanek škode vplivala tudi neskrbnost ravnanja same oškodovane delavke in zavarovanke tožnika.⁷

11.Po tretji alineji 50. člena ZVZD-1 mora namreč delavec tudi takoj obvestiti delodajalca ali delavce, ki so v izjavi o varnosti z oceno tveganja zadolženi za varnost in zdravje pri delu, o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali drugem pojavu, ki bi pri delu lahko ogrozil njegovo zdravje in varnost ali zdravje in varnost drugih oseb.

Glede pritožbe tožeče stranke

12.Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo, da je soprispevek njene zavarovanke 50 %. Meni, da dejstvo, da je bilo oškodovani delavki znano, da se na preprogi lahko pojavijo gube, če so se te pojavljale že več let, ne more imeti enake teže, kot več let trajajoča opustitev tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem pohodnih površin brez neravnin.

13.Pritožbeno sodišče ne more soglašati s takšno navedbo tožeče stranke. Čeprav delodajalec odgovarja za škodo v primeru kršitev predpisov varstva pri delu, je, kot že zgoraj navedeno, mogoče, da je tudi sam delavec na primer z lastno kršitvijo predpisov o varstvu pri delu oziroma z neskrbnim ali nerazumnim ravnanjem soprispeval k nastanku škode.⁸ V tem primeru je bila podana točno takšna situacija. Kot že navedeno, je delavka (več let) vedela za neravnine na preprogi, pa o tem delodajalca nesporno ni obvestila. S tem je kršila lastno dolžnost opozorila o nepravilnosti na pohodnih površinah in s tem dopustila nastanek morebitnih poškodb. Glede na navedeno pritožba tožeča stranka ni utemeljena, ravno nasprotno po mnenju pritožbenega sodišča je soprispevek delavke k nastali škodi večji od že prisojenih 50 %.

Glede pritožbe tožene stranke

14.Pritožba tožene stranke nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in verjelo zgolj pričam, ki so potrjevale gubo in spornost preproge, ne pa tudi vodstvenim delavcem in ostalim pričam, ki so zatrjevale, da gub na preprogi ni bilo. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo obsežen dokazni postopek z zaslišanjem in soočenjem prič ter na podlagi tega ugotovilo, da so gube na preprogi obstajale. Ob metodološkem napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo dejansko stanje in v izpodbijani sodbi podalo razloge za svojo odločitev.

15.Pritožba ni utemeljena tudi v delu, ki ugovarja višini odškodninske terjatve, da naj bi stroški zdravljenja ne bili potrebni oziroma nujni. Na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je tožeča stranka v tožbi navedla, kakšno zdravljenje je potrebovala njena zavarovanka in predložila ustrezne dokaze (A6 do A 13) in na strani tožene stranke je bilo, da tem trditvam konkretizirano ugovarja in predlaga lastne dokaze, česar ni storila. V tem delu tudi pritožba ni konkretizirana, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino nastale škode.

16.Prav ima tožena stranka, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo o višini delavkinega soprispevka k nastanku škode (torej glede temelja zahtevka), saj je bilo v postopku tudi nesporno ugotovljeno, da oškodovanka ni opozorila, da gube na preprogi, ki je bila nameščena zaradi spolzkih ploščic, nastajajo že več let (točka 27. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je soprispevek oškodovanke ocenilo na 50 %, kar je napačna uporaba materialnega prava. Bistvo pri tako imenovanih regresnih zahtevkih tožnika je, da je tožena stranka, torej delodajalec, kršila predpise varstva pri delu. V tem primeru je šlo za uporabo preproge, ki je preprečevala drsenje na spolzkih ploščicah. Na tej preprogi nesporno pred tem dogodkom nihče ni padel. Je pa bilo to zelo frekventno šolsko območje hodnika, po katerem so otroci tekali in se je posledično preproga lahko zgubala (točka 15. sodbe sodišča prve stopnje), kar je pričakovana življenjska situacija v šoli, ki jo tam zaposleni lahko predvidijo. Če pa je zavarovanka tožeče stranke opažala, da na preprogi celo več let nastajajo gube, ki (jo) motijo pri hoji, pa je bila dolžna v smislu odvračanja škode na to opozoriti tudi delodajalca, česar nedvomno ni storila. S tem je privolila v morebitno škodo in je napačno uporabljeno materialno pravo, ki njen soprispevek enači s toženkinim. Obe sta namreč kršili predpise varstva pri delu. Toženka je kršila prvi odstavek 47. člena Pravilnika, zavarovanka tožnika pa 50. člen ZVZD-1.

17.Pri presoji večjega soprispevka zavarovanke tožnika je pritožbeno sodišče upoštevalo, da sicer drži, da bi morala tožena stranka poskrbeti za preprogo, vendar pa na drugi strani drži tudi, da moramo biti pri hoji pozorni in da ljudje včasih pademo po nerodnosti ali zaradi nesrečnih naključij, zaradi katerih nihče ne odgovarja.⁹ Večji soprispevek zavarovanke tožnika od toženkine pa je tudi v tem, da je oviro na preprogi na podlagi lastnih zapažanj lahko pričakovala (pa ni v smeri odpravljanja ničesar ukrenila) in bi zato morala biti bolj previdna po hoji po preprogi.¹⁰ Zavarovanka tožnika je po ugotovitvah sodišča prve stopnje hodila zgolj običajno in normalno, torej ne s povečano stopnjo previdnosti ter pozornosti, čeprav se je lahko zavedala morebitnih gub in tekanja otrok po njej ter ji je zato zaradi premajhne skrbnosti glede na vse znano mogoče pripisati večji prispevek. Namreč načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. člen OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oziroma da stopi tja, koder je pogledal, sploh če lahko pričakuje, da so otroci s tekom nagubali preprogo.¹¹ Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje soprispevek delavke v višini 60 % in prispevek tožene stranke v višini 40 %.

18.Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo (353. člen ZPP), delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo tako glede zahtevka kot pravdnih stroškov (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka sodbe, v preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene trditve, ki so bile bistvene za odločitev.

19.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je plačati toženi stranki njene stroške, in sicer: po 375 točk za pritožbo in odgovor na pritožbo (tarifna številka 21 OT), materialni stroški v višini 2 % točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 559,98 EUR, ki ji jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila. Sodišče je priznalo stroške opravil pritožbe in odgovora na pritožbo, ni pa priznalo stroškov pregleda spisov in listin ter posveta s stranko, saj so ta opravila že obračunana v priznanih nagradah. Sodišče je po vrednosti točke 0,60 EUR in vrednosti pritožbenega predmeta obračunalo nagrado.

-------------------------------

1

2

3

4

5