Jedro

Tožniku bi morala biti pred upravno odločitvijo o zadevi omogočena vpogled v izvedeniško mnenje ter podaja argumentiranih ugovorov zoper ugotovitve iz mnenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-217/2010/6 z dne 11. 5. 2011, se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za zdravje v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se pri tožniku, ki je rojen …, opusti cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip B s cepivom Infarix Hib + IPV ali cepivom Pentaxim. Ne opusti pa se cepljenje proti davici in tetanusu s cepivom Td-pur, otroški paralizi s cepivom Poliorix, proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVaxPro ali s cepivom Priorix, proti hepatitisu B s cepivom Engerix 10 ug.

V obrazložitvi svoje odločbe upravni organ navaja, da sta tožnikova zakonita zastopnika (starša), v skladu z 22. a členom Zakona o nalezljivih bolezni (ZNB), z dopisoma dne 5. 11. 2010 in 17. 12. 2010 podala predlog za opustitev sinovega cepljenja z utemeljitvijo, da je imel že od rojstva težave s kožnimi alergijami v zelo hudi obliki. Predlogu je bila priložena tudi zdravstvena dokumentacija. Komisija za cepljenje (Komisija) je v skladu z 22. c členom ZNB, upravnemu organu predlagala opustitev cepljenja za bolezni iz prve alinee 1. točke izreka s tam navedenimi cepivi (proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip B), za opustitev cepljenja proti davici, tetanusu, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu in rdečkam, s tam navedenimi cepivi, pa ni utemeljenih zdravstvenih razlogov. Upoštevajoč strokovno mnenje komisije je zato minister, v skladu z 22. č členom ZNB odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik (po svojih zakonitih zastopnikih- starših) s tožbo izpodbija zavrnilni del izpodbijane odločbe iz procesnih in vsebinskih razlogov, saj meni, da je bila v konkretni zadevi zagrešena absolutno bistvena kršitev določb postopka, poleg tega pa je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pred izdajo izpodbijane odločbe namreč z vsebino mnenja Komisije sploh ni bil seznanjen in se zato o njem tudi ni mogel izreči. Z vsebino mnenja je bil prvič seznanjeni šele z izpodbijano odločbo. Opravljen je bil sicer predhodni razgovor, vendar takrat še ni bilo jasno, kakšno mnenje bo Komisija podala. Iz mnenja Komisije tudi niso razvidni obrazloženi razlogi za zavrnitev opustitve cepljenja, saj je komisija zgolj na kratko povzela predlog predlagateljev s pavšalno navedbo, da ga je preučila, da zakonsko določeni razlogi za opustitev cepljenja niso podani in in da se zato cepljenje proti navedenim boleznim z navedenimi cepivi ne opusti. Upravni organ se tudi ni opredelil do vseh njegovih relevantnih navedb (214. člen ZUP). Poleg navedenih kršitev določb upravnega postopka (237. člen ZUP), je bilo v zadevi tudi nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje zadeve. Ni namreč bilo upoštevano, da ima tožnik že od rojstva hude težave s kožnimi alergijami, ki so se mu pojavljale v lasišču, na obrazu, trupu ter okončinah, kazale so se v obliki močno pordele kože v obliki lis, z izrazito suho površino kože na prizadetih mestih. Prizadeti deli telesa so bili močno srbeči, tako, da se je otrok (že kot dojenček) praskal do krvi. Za lajšanje teh tegob je moral uporabljati kremo „Advantan“, ki pa je ni mogoče uporabljati pogosto in neprekinjeno, ker ima zelo negativne stranske učinke (med drugim preveč tanjša kožo, povzroča pa tudi mnoge druge hude stranske učinke). To je tudi razlog, da otrok še ni bil cepljen po obveznem programu imunuprofilakse in kemoprofilakse, saj so to cepljenje zaradi upanja izboljšanja zdravstvenega stanja vseskozi prelagali na kasnejši čas. Do vsega tega se Komisija v svojem mnenju ni opredelila. Njena odločitev temelji zgolj na podatkih iz tožnikove zdravstvene kartoteke, katero je komisija zgolj pavšalno in obrez obrazložitve povzela, ne da bi zahtevala kakršnokoli dodatno dokumentacijo ali vsaj informacije. Tako ni mogla popolno in pravilno ugotoviti dejanskega stanja zadeve. Tožnik zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi zavrnilni del izreka izpodbijane odločbe ter zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, vključno z vračilom sodne takse.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

V tej zadevi je bila predhodno že izdana začasna odredba, s katero se je ugodilo tožnikovi zahtevi, da se cepljenje odloži do pravnomočnega izreka sodbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so pri dečku podani zakonski razlogi za opustitev obveznega cepljenja proti davici, tetanusu, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu in rdečkam (s tam navedenimi cepivi), kot to meni tožnik, ali pa takšni razlogi niso podani, kot je to glede navedenih bolezni in cepiv v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe presodil upravni organ na predlog Komisije. Sodišče je tožbi ugodilo, ker postopek izdaje izpodbijane odločbe, vključno z obravnavo mnenja Komisije, ni potekal v skladu z določbami ZNB in ZUP, kar je lahko vplivalo na končno odločitev o zadevi. Predvsem v postopku ni izkazano, da bi bilo tožniku sporno strokovno mnenje pravočasno (še pred izdajo odločbe) vročeno in da bi mu bilo v zvezi z njegovo obravnavo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku, poleg tega se sodišče strinja tudi z ugovorom, da niti samo strokovno mnenje, niti izpodbijana odločba, nista dovolj obrazložena oz. z njima ni v celoti odgovorjeno na ugovore in starševske skrbi glede morebitnega vpliva cepljenja na otrokove zdravstvene težave.

Obvezno cepljenje je zakonsko urejeno z določbami 22. do 25. člena ZNB. Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki cepljenje opravlja, s pregledom osebe, ki se cepi in z vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo, ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (prvi odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev obveznega cepljenja lahko poda bodisi zdravnik (če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja), bodisi starši oz. skrbnik osebe, ki naj bi bila cepljena (četrti in peti odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja se pošlje Ministrstvu, ki ga odstopi Komisiji, ta pa mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja predlog preučiti in po potrebi zahtevati dodatno dokumentacijo ali (in) dodatne zdravstvene preglede (22.a, 22.b, 22.c člen ZNB). O svoji presoji izda Komisija strokovno mnenje, ki ima naravo izvedeniškega mnenja in katerega vsebina mora biti skladna za določbami četrtega odstavka 22.c člena ZNB in drugega odstavka 193. člena ZUP. To svoje mnenje pošlje Komisija upravnemu organu oz. Ministru, ki potem na tej podlagi izda upravno odločbo o opustitvi ali ne-opustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.č člena ZNB). Minister je pri svoji odločitvi sicer vezan na strokovno mnenje Komisije, vendar pa mora kot upravni organ preveriti ali je sestavljeno v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 22. č člena ZNB, 2. odstavka 193. člena ZUP. ter 3. in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP.

Po določbah 22.c. člena ZNB mora strokovno mnenje med drugim vsebovati tudi razloge za opustitev ali ne-opustitev cepljenja z obrazložitvijo. To pomeni, da mora Komisija strokovno, natančno in celovito odgovoriti tudi na strankine razloge za opustitev obveznega cepljenja. Pri tem je treba v primeru obveznega cepljenja otroka, še posebej če je ta tudi sicer bolehen in če so straši glede cepljenja še posebej zaskrbljeni, temu strokovnemu odgovoru in nasprotni argumentaciji (oz. izraženim bojaznim staršev in otroka) nameniti ustrezno (torej dovolj veliko) pozornost. Pomanjkljivo (obrazloženo) strokovno mnenje komisije za cepljenje ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan, ob upoštevanju že navedenega, opredeliti do vseh relevantnih strankinih navedb.

V obravnavanem primeru torej predvsem ni bilo upoštevano načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP oz. v zvezi s tem postopkovni standardi, ki stranki zagotavljajo sodelovanje v posebnem ugotovitvenem postopku po določbah 146. člena ZUP. Tožniku bi moral biti pred upravno odločitvijo o zadevi omogočen vpogled v navedeno izvedeniško mnenje ter podaja argumentiranih ugovorov zoper njega. Ker mu to nesporno ni bilo omogočeno (nasprotno nihče ne trdi), gre torej za bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je lahko vplivala na končno odločitev o zadevi (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP, 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Poleg tega se je mogoče strinjati tudi s tožbenim ugovorom, da Komisija svojega mnenja ni dovolj argumentirano obrazložila in ni konkretno odgovorila na argumente tožnika oz. staršev; posledično je to isto mogoče očitati tudi izpodbijani odločbi, ki se v svoji argumentaciji opira (sklicuje) na mnenje Komisije.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, zato ji je ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bosta morala upravni organ in komisija odpraviti v tej sodbi navedene postopkovne pomanjkljivosti in po ponovno izvedenem postopku odločiti o zadevi.