Jedro

Pri nadomestitvi izrečene zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna ne gre za vprašanje ponovitvene nevarnosti obsojenca, pač pa predvsem za vprašanje, ali so izkazane okoliščine, ki omogočajo oceno, da je obsojencu mogoče zaupati, da bi bil alternativen način izvršitve zaporne kazni smotrn in učinkovit.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojena je dolžna plačati na 30,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo predlog obsojene za nadomestitev izrečene zaporne kazni (eno leto in šest mesecev zapora) z zaporom ob koncu tedna, kot neutemeljen.

2. Zoper sklep se pritožuje obsojena brez navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se njenemu predlogu ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in obsojenkinih pritožbenih navedb ter upoštevaje gradivo, zbrano v spisu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse pravnorelevantne okoliščine, ki so odločilne za oceno, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev zaporne kazni na predlagan način in utemeljeno zavrnilo predlog obsojene, da bi izrečeno kazen prestala z zaporom ob koncu tedna. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno v ospredju svoje odločitve izpostavilo naravo, vsebino in težo obravnavanega kaznivega dejanja, višino pridobljene premoženjske koristi ter vzroke in nagibe, ki jih je obsojenka zasledovala s kaznivim dejanjem. Njena vztrajnost in koristoljubnost pri storitvi kaznivega dejanja ter velika premoženjska korist (64.980,00 EUR), ki si jo pridobila na škodo oškodovane družbe in še ničesar tudi ni vrnila, so gotovo okoliščine, ki terjajo zavrnitev njenega predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, saj le ta ne bi bila smotrna in tudi ne bi bil dosežen namen kaznovanja, to je povračilnost in prevencija, ki jo mora sodišče upoštevati tudi v fazi izvrševanja zaporne kazni.

5. Teh razlogov sodišča prve stopnje obsojenka v pritožbi ne izpodbija. Navaja, da ni ponovitveno nevarna, da je prvič na prestajanju zaporne kazni, da je od storitve kaznivega dejanja minilo že 10 let, da nima odprtih kazenskih postopkov, ima urejene pogoje za bivanje na prostosti in zaposlitev. S temi okoliščinami, ki jih sodišče prve stopnje ni prezrlo, pač pa se je do njih opredelilo, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, saj nimajo takšne teže, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v zvezi s kaznivim dejanjem, ki so izčrpno predstavljene v izpodbijanem sklepu. Poleg navedenega pri predlaganem načinu izvršitve zaporne kazni ne gre za vprašanje ponovitvene nevarnosti obsojenca, pač pa predvsem za vprašanje, ali so izkazane takšne okoliščine, ki omogočajo oceno, da je obsojencu mogoče zaupati, da bi bil alternativen način izvršitve zaporne kazni smotrn in učinkovit, kar pa v obravnavanem primeru ni podano, glede na ugotovljene objektivne okoliščine v zvezi z naravo oziroma težo storjenega kaznivega dejanja, obsojenkino vztrajnostjo in višino pridobljene protipravne premoženjske koristi.

6. Pritožbeno sodišče je zato glede na pojasnjeno, obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Ker s pritožbo ni uspela in ker je zaposlena, mora plačati kot strošek pritožbenega postopka na 30,00 EUR odmerjeno sodno takso.