Jedro

S pravilno odločitvijo o prekinitvi postopka in o napotitvi na pravdo je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP. Kot sta bila oba dediča v izpodbijanem sklepu opozorjena, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka poskrbi vsak tožnik sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je prvostopno sodišče zapuščinski postopek prekinilo (I. točka izreka) in oba dediča napotilo na pot pravde, in sicer:

- dediča A. A., da zoper dediča B. B. vloži tožbo:

1. 1. zaradi vrnitve zneska 122.407,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva neupravičene obogatitve dalje v zapuščino po pokojni (II. točka izreka), in

- dediča B. B., da zoper dediča A. A. vloži tožbo, da:

1. 1. je darilna pogodba z dne 10. 4. 2015, sklenjena med zapustnico kot darovalko in B. B. kot obdarjencem, v celoti odplačna pogodba,

2. predstavlja darilo, ki se všteje A. A. v njegov dedni delež, brezplačno koriščenje garaže in prvega nadstropja stanovanjske hiše na naslovu ..., v skupnem znesku 36.000,00 EUR ter prejeta stanovanjska pravica na stanovanju v ..., in najemnine, prejete z oddajo tega stanovanja v skupnem znesku 200.000,00 EUR (vse izrek pod točko III).

Pod točko IV izreka je odločilo o roku za vložitev tožbe, ki je 30 dni od pravnomočnosti sklepa, vključno z opozorilom, da bo sodišče, če ustrezna tožba v roku ne bo vložena, nadaljevalo zapuščinski postopek ne glede na posamezni zahtevek, glede katerega je imenovani osebi napotilo na pravdo. Pod točko V izreka je odločilo, da se zapuščinski postopek prekine za 30 dni, šteto od pravnomočnosti tega sklepa oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v tem roku vložena ustrezna tožba.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje dedič B. B. po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). V uvodu predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V zvezi z zatrjevano odplačnostjo darilne pogodbe z dne 10. 4. 2015 izpostavlja pomoč in oskrbo, ki jo je (pritožnik) nudil zapustnici v času od 2006 do njene smrti. Ta je močno presegala okvir pomoči in oskrbe, ki ju zakonska določila nalagajo potomcu za primer, ko bi starši onemogli in bi potrebovali ustrezno pomoč v starosti svojega življenja. Obseg vsakodnevne skrbi je izrecno navajal v svojih vlogah, kar zadošča, da sodišče njegove pravice ne bi štelo za manj verjetno.

V zvezi z uveljavljanjem, da dediču A. A. podeljena stanovanjska pravica predstavlja darilo zapustnice, navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo »cause« navedenega darila. Šlo je za razlastitveni postopek, v katerem je zapustnica prejela odškodnino za razlaščeno hišo na naslovu ..., z dvema dvosobnima stanovanjema. Kot je razvidno iz kupne pogodbe, sklenjene dne 6. 12. 1968 med Skladom za komunalno urejanje zemljišč ter zapustnico, je ta znašala 755.000,00 takratnih DIN oz. upoštevaje valorizacijo na dan smrti zapustnice 40.000,00 EUR, odškodnina pa je bila za 25% zmanjšana zaradi zasedenosti dvosobnega stanovanja v spodnji etaži, zaradi česar je sklad moral dati nadomestno stanovanje. Zapustnica je odločila, da s sklenitvijo najemne pogodbe za spodnjo etažo iztrži nadomestno stanovanje, glede katerega je odločila, da bo nosilec te najemne pogodbe pritožnikov sodedič. V času veljavnosti t. i. Jazbinškovega zakona je ta lahko odkupil stanovanje, katerega je ves čas tudi oddajal v najem. Navedeno dejstvo ni več predmet uveljavljanega zahtevka pritožnika, zato je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da naj bi bila ta pravica vredna 200.000,00 EUR, zmotna. Znesek 200.000,00 EUR je namreč sodedič v času, ko je bil najemnik oz. kasneje lastnik stanovanja, z njegovim oddajanjem pridobil iz naslova najemnin. Pač pa pritožnik kot znesek darila zapustnice sodediču uveljavlja 40.000,00 EUR.

V zvezi z zatrjevanim darilom brezplačnega koriščenja garaže in prvega nadstropja stanovanjske hiše na naslovu ..., v skupnem znesku 36.000,00 EUR, pritožnik navaja, da sodedič sam priznava, da je po smrti očeta koristil garažo ter v času, ko je bil v Sloveniji, sobo v zgornjem nadstropju. Čeprav trdi, da ni imel nobene koristi, pa je ravno zato, ker je imel vse svoje stvari v pretežnem delu v zgornji etaži hiše zapustnice, lahko oddajal v najem stanovanje na ..., pri čemer so se najemnine v tem času gibale od 500,00 EUR do preko 1.000,00 EUR mesečno.

Pritožnik še izpostavlja, da je napoten na uveljavljanje več zahtevkov, ki bi bili verjetno povsem nepotrebni, če bi sodišče primarno ugotovilo, da v zapuščino ne sodi povsem neutemeljena terjatev sodediča iz naslova zapuščine v uveljavljanem znesku 122.407,18 EUR.

V odgovoru na pritožbo dedič A. A. vsebinsko odgovarja na pritožbene navedbe in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Zapuščinski postopek je posebna vrsta nepravdnega postopka, zato so v postopku s pritožbo uporabljene določbe ZD in drugih zakonov, ki vsebujejo procesne določbe, uporabljive za zapuščinski postopek, vse v skladu z določbami tretjega odstavka 1. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 163. člena ZD; slednji določa, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom določeno drugače. Na podlagi člena 350 v zvezi s 366 ZPP so smiselno uporabljive določbe ZPP, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo.

Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper izdani sklep se pravočasno pritožuje le eden od dveh dedičev, ki navaja, da se pritožuje zoper sklep, zato je sodišče štelo, da izpodbija sklep v celoti.

Po prvem odstavku 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Po določbi drugega odstavka istega člena ravna sodišče tako tudi takrat, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (tretja točka). Po prvem odstavku 212. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek, če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (prva točka). Prvi odstavek 213. člena ZD še določa, da sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Navedeno pravno podlago je ustrezno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Čeprav se pri presoji, ali obstajajo okoliščine, ki narekujejo napotitev na pravdo, in nadaljnji, koga napotiti nanjo, izrecno ni sklicevalo na določbo člena 210 ZD, temveč zgolj na določbo člena 212 ZD, pa je ugotavljalo in upoštevalo vsa pravno pomembna dejstva, ki kot takšna izhajajo iz obeh citiranih določil. Zato je materialno pravo (česar pritožba obrazloženo ne izpodbija) pravilno uporabljeno.

V zvezi z oporekanjem odločitvi pod točko II izreka sklepa, s katero je bil na pot pravde napoten sodedič pritožnika, in glede katere se pritožnik sklicuje na nesposobnost zahtevka za obravnavo, pritožbeno sodišče ne glede na to, da meni, da v tem delu pritožnik s pritožbo niti ne more doseči izboljšanja svojega položaja, kljub temu odgovarja, da glede omenjenih denarnih sredstev med dedičema obstaja spor o obsegu zapuščine (člen 212 ZD). Pritožnik, sicer pooblaščen za dvige na bančnem računu zapustnice, kar med dedičema ni sporno, je namreč v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je različne zneske v obdobju od 2008 do smrti zapustnice (18. 10. 2018) dvigoval oz. si jih prenakazal na svoj račun zaradi stroškov zapustničine oskrbe, ki jih je predhodno kril, čemur je sodedič nasprotoval z navedbo, da tega pritožnik ni izkazal.

Ob tem, ko pritožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe o stroških za zapustnico, pritožbeno sodišče izpostavlja, da zapuščinsko sodišče ne more samo odločati, če je med dediči spor o dejstvih glede tega, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, temveč mora prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranko na pravdo. Takšen spor se lahko razreši le v pravdnem postopku. Zato v tej fazi, ko je zapuščinsko sodišče, ki je v točki 7 obrazložilo, da je odločitev o manj verjetnosti pravice temeljilo na času dvigov (vsi v času zapustničinega življenja) in na obstoječem pooblastilu pritožnika za dvige, zaradi spora med dediči o obsegu zapuščine šele enega od njiju napotilo na pravdo, ni mogoče govoriti o nesklepčnosti zahtevka ali njegovi pravni nevzdržnosti. O morebitni nesklepčnosti bo presojalo pravdno sodišče, in to šele, ko in če bo napoteni dedič vložil tožbo. Zato stališče pritožnika, da bi že zapuščinsko sodišče moralo sodediča pozivati na primerno oblikovanje zahtevka oz. ga v nasprotnem primeru zavreči kot nedopustnega, ni utemeljeno, kot tudi ni utemeljeno njegovo prizadevanje za postopno oz. selektivno ugotavljanje obsega zapuščine oz. velikosti dednih deležev, ki je v nasprotju s prizadevanji po celostni rešitvi spora, ki je eno od vodil pri napotitvah na pravdo.

Pritožnik glede odločitve pod točko III izreka, v okviru katere je bil sam napoten na pot pravde, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi katere je slednje ocenilo, da je glede darilne pogodbe z dne 10. 4. 2015 manj verjetno zatrjevanje pritožnika, da ne gre za darilno pogodbo, ter je posledično njega napotilo na pravdo na ugotovitev, da gre za odplačno pogodbo. Vendar s ponavljanjem v postopku pred prvostopnim sodiščem že podanih navedb o vsakodnevni skrbi za zapustnico ne uspe omajati zaključka o manj verjetnosti zatrjevane odplačnosti pogodbe, o čemer se je prvostopno sodišče opredelilo v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa; pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju razlogom pridružuje kot pravilnim. Tako v zvezi s sklenitvijo citirane pogodbe kot z nadaljnjimi navedbami pritožnika, da (tudi) brezplačno koriščenje garaže in prvega nadstropja stanovanjske hiše na naslovu ..., ter prejeta stanovanjska pravica na stanovanju v ..., in najemnine, prejete z oddajo tega stanovanja, predstavljajo darilo, ki se naj vštejejo vsakemu od dedičev v njegov dedni delež, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za med pritožnikom in sodedičem sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža zaradi vračunanja v dedni delež vsakega dediča (točka 3 drugega odstavka 210. člena ZD).

S pravilno odločitvijo o prekinitvi postopka (te, pod točko I izreka vsebovane odločitve pritožba vsebinsko ne izpodbija) in o napotitvi na pravdo je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP. Kot sta bila oba dediča v izpodbijanem sklepu opozorjena, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka poskrbi vsak tožnik sam. Prvostopno sodišče je v obseg napotitve na pravdo zajelo premoženje po sklopih (oz. vsebini), glede katerih obstajajo sporna dejstva, ki vplivajo na obseg zapuščine oz. na velikost dednih deležev. Zato so za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa v zvezi z vrednostjo podeljene stanovanjske pravice nebistvene pritožbene navedbe o tem, kaj točno pritožnik uveljavlja kot darilo in v kakšni vrednosti, in o tem, ali gre za darilo šteti tudi iz tega naslova izvirajoče prejete najemnine za najem kasneje odkupljenega stanovanja na naslovu ..., ter brezplačno koriščenje garaže in prvega nadstropja stanovanjske hiše na naslovu ..., ter v kakšni višini. Vse navedeno pa bo nasprotno pomembno pri oblikovanju tožbenega zahtevka s strani na pravdo napotenega.

Izpodbijana odločitev pravilno upošteva, da je pritožnik tisti, ki ima tudi sicer interes tako glede ugotovitve, da je sklenjena pogodba z dne 10. 4. 2015 odplačna, kot tudi glede ugotovitve obstoja zatrjevanih daril sodediču, za katere zahteva, da se mu vštejejo v njegov dedni delež. Če namreč pritožnik ne vloži tožbe v dodeljenem roku, zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov v spisu in dokaznega gradiva nima podlage, da bi sklenjeno pogodbo štelo za odplačno, niti podlage za vračunanje zatrjevanih daril v dedni delež sodediča in upoštevanje le-teh pri izračunu njegovega dednega deleža. Zato izkazovanje spornih trditev, podanih na prvi stopnji, v obravnavanem primeru predstavlja njegovo dokazno breme. Ob tem mora na pravdo napotena stranka, v skladu s svojimi dispozitivnimi pravicami, sama oblikovati zahtevek na način, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na dejstvih, ki so bila v postopku, iz katerega je napotena na pravdo, sporna. Nenazadnje takšna pravica pomeni tudi, da lahko na pravdo napoteni dedič v tožbi uveljavlja tudi dejstva, ki jih v zapuščinskem postopku ni navedel ali jih ni navedel na način, da bi zadostil pogojem substanciranega navajanja dejstev oz. predlaganja dokazov iz člena 212 ZPP v zvezi s členom 163 ZD. Pritožba v delu, kjer pritožnik navaja, da darilo v vrednosti 40.000,00 EUR, ki ga predstavlja vrednost po zapustnici sodediču podeljene stanovanjske pravice, predstavlja večji znesek od zahtevanega nujnega deleža sodediča A. A., je nerazumljiva, glede na to, da sta dediča zakonita dediča.

Pritožnik v pritožbi navaja tudi, da je za potrebe in preživljanje zapustnice porabil več sredstev, kot pa je z njimi razpolagala zapustnica. K preživljanju zapustnice je tako prispeval od 300,00 do 500,00 EUR mesečno, kar pomeni, upoštevajoč minimalno postavljen znesek 300,00 EUR mesečno za obdobje od januarja 2006 do oktobra 2018 (152 mesecev), 45.600,00 EUR, kar vse je sodišče v izpodbijanem sklepu spregledalo ter o zahtevku ni odločilo, čeprav gre za terjatev do zapuščine, od katere je odvisen tudi sam obseg zapuščine. Poleg tega je izvršil številna vlaganja (obnova strehe, nova centralna kurjava, zamenjava stavbnega pohištva ter adaptacija spodnjega dela stanovanjske hiše, ki je bila potrebna za bivanje zapustnice) v nepremičnino zapustnice na naslovu ..., kar je razvidno tudi iz vsebine same darilne pogodbe z dne 10. 4. 2015. Vlaganja je ustrezno specificiral in finančno ocenil, ter jih je uveljavljal v zapuščinskem postopku kot svojo terjatev do zapuščine, sodišče pa je tudi ta zahtevek spregledalo ter o njem ni odločalo. Glede tega sklopa navedb pritožbeno sodišče prvenstveno izpostavlja, da je predmet pritožbenega obravnavanja le odločitev sodišča prve stopnje v obsegu, kot je bila ta sprejeta z izpodbijanim sklepom, pri čemer gre vendarle dodati, da za terjatve do zapuščine in za terjatve do zapustnika odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja, če pa jih je trpel eden od dedičev, so te predmet obligacijskega razmerja med sodediči in jih dedič lahko kadarkoli uveljavlja v pravdi.

Pritožba v zvezi z odločitvami, ki se nanašajo na prekinitev postopka in na napotitev na pravdo sodediča (izrek pod točkami I, IV, V in II) obrazloženo ne uveljavlja nobene postopkovne kršitve. Glede na obrazloženo in ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 163. členom ZD, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP).

Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 163, 210, 212, 213

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.