Jedro

Določilo 39. člena ZST-1 zajema samo plačilo in način obračunavanja sodne takse in se ne nanaša na določila o njeni izterjavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede obveznosti tožene stranke za plačilo sodne takse za opomin v znesku 41,05 EUR razveljavi, znesek 139,57 EUR v prvem odstavku izreka sklepa pa se nadomesti z zneskom 98,52 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati sodno takso za pritožbo 98,52 EUR ter sodno takso za opomin v znesku 41,05 EUR, skupaj torej 139,57 EUR. Opozorilo jo je tudi na posledice neplačila sodne takse.

Tak sklep s pravočasno pritožbo izpodbija toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ima prav, da Zakon o sodnih taksah – ZST-1 sicer res določa, da je potrebno takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo novega Zakona o sodnih taksah, plačati po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi (39. člen). Ne velja pa to za postopek izterjave. Glede izterjave ima novi zakon jasno določen režim, da se izterjuje s plačilnim nalogom in ne z opominom. Določilo 39. člena ZST-1 zajema samo plačilo in način obračunavanja sodne takse in se ne nanaša na določila o njeni izterjavi. Za izterjavo sodne takse je potrebno uporabiti določila 34. in 35. člena ZST-1. Pritožbeno sodišče je sklep razveljavilo na podlagi določila tretjega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Izrek o stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.