Jedro

S tožbo tožnik uveljavlja izpodbojnost pogodbe zaradi napak volje, v pritožbi pa trdi, da gre tudi za ničnost. S tem spreminja tožbo, kar v pritožbenem postopku ni več mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 756.356,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1995 dalje in stroške tega postopka v znesku 99.723,00 SIT z enakimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem naj bi se razveljavil dogovor, ki sta ga dne 3.4.1995 sklenila tožnik in toženec, in po katerem je tožnik tožencu dolžan plačati 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.2.1996 dalje do dneva plačila, pa je zavrnilo. Zoper to sodbo se je pritožil toženec. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek pod I sodbe zavrne kot neutemeljen, tožbeni zahtevek pod II pa spremeni tako, da mu v celoti ugodi in odloči o povrnitvi vseh nastalih pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek in odločanje. Ponovno predlaga, da se odloči o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V pritožbi navaja, da pritožnik ni zakrivil prometne nesreče, niti ni k njej ničesar prispeval, zato je zapis v dogovoru z dne 3.4.1995, da je toženec do neke mere sam prispeval k nastanku škode, neresničen. Dogovor ni imel dopustne podlage, zato je taka pogodba nična, kot je toženec že navedel v nasprotni tožbi, takšen zahtevek do toženca pa je tudi v nasprotju z moralo in etičnimi načeli. Ker sodišče tega ni ugotavljalo, je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Toženec je dogovor podpisal pod grožnjo tožnika, drugače tega ne bi podpisal. Odvetnik, ki je sestavil sporazum, je vedel, da toženec ni dolžan ničesar plačati, saj ga je na to tudi opozoril, sam pa je kot priča povedal, da je šlo za nekaj izjemnega, zato bi sodišče moralo posvetiti več časa, da bi se ugotovila prava in resnična volja strank, zlasti toženca. Pritožnik navaja, da je sodišče obšlo izpovedbe prič L. M. in M. K., ki sta povedala, v kakšnem stanju je bil toženec in kakšne so bile grožnje tožnika proti tožencu. Navaja, da se je v tistem času veliko vdajal alkoholu, pod vplivom alkohola pa je bil tudi tistega dne, ko sta s tožnikom dogovor podpisala. Tožnik je grozil njemu, njegovi partnerki, ki je bila noseča, zato se je utemeljeno bal, da mu bo kaj naredil. Grožnje so bile in to resne, ki so vplivale na toženca in mu povzročile utemeljen strah. Ker podlage ni bilo, je tak dogovor ničen, je pa zanesljivo tudi izpodbojen. Toženec navaja, da je bila priča J. N. zraven, ko so na toženca pritiskali, naj plača tožniku, ker pa na glavni obravnavi ni hotel ničesar povedati, sumi, da je bila tudi ta priča pod vplivom grožnje. Toženec ponovno predlaga, da se presodi njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ne pove, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb postopka, pritožbeno sodišče pa tudi pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev (čl. 365/2 ZPP - Zakona o pravdnem postopku). Kolikor gre za pritožbene trditve, ki se nanašajo na to, da je pogodba med strankama nična zaradi pomajkanja podlage, pri čemer ima pritožba očitno v mislih čl. 51/1 ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih in čl. 52 ZOR, teh trditev ni mogoče upoštevati. S temi trditvami namreč tožena stranka skuša spremeniti istovetnost zahtevka, s tem pa samo tožbo (čl. 191/1 ZPP). Sprememba tožbe pa je mogoča samo do konca glavne obravnave (čl. 190/1 ZPP). Z nasprotno tožbo je tožena stranka zahtevala razveljavitev dogovora, ker naj bi tožnik toženca prisilil z grožnjami, da je prišlo do podpisa pogodbe. Ko v nasprotni tožbi pravi, da za to ni nobene pravne podlage, je to navedeno kot podkrepitev trditve, da je šlo za tožnikovo prisilo, ne predstavlja pa samostojne trditvene podlage, niti ni to predmet zahtevka po nasprotni tožbi. Sodišče sicer mora paziti na ničnost po uradni dolžnosti (čl. 109 ZOR), vendar samo v okviru trditvene podlage. Tako torej teh pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati. Enaki razlogi pa veljajo tudi glede pritožbenih trditev, ki se nanašajo na toženčevo vdanost alkoholu, v zvezi s tem pa na njegovo sposobnost skleniti pogodbo. Tudi tu gre za nedopusten poskus spremembe tožbe. Ta razlog se namreč v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval. Ostane še odgovor na vprašanje, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi, v zvezi s tem pa o ugoditvi zahtevku po tožbi. Odgovor je pritrdilen. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je z zadosti visoko stopnjo verjetnosti ugotovilo, da pri sklepanju pogodbe med pravdnima strankama ni šlo za tožnikove grožnje v smislu čl. 60 ZOR, zaradi česar bi bila pogodba neveljavna in bi obstajal razlog, da tožnik vrne tožencu tudi že izplačanih 40.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje sicer ni popolnoma jasno povedalo, da so odločilnega pomena lahko samo tiste grožnje, ki bi bile podane ob sklepanju pogodbe, se pa sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na čl. 60 ZOR, ki pravi, da če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo, lahko drugo stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Torej je sodišče prve stopnje to imelo pred očmi. V izpodbijani sodbi je zapisalo zadosti razlogov, zaradi katerih je štelo, da okoliščin iz čl. 60 ZOR pri sklepanju pogodbe ni bilo (ocena izpovedbe toženca, ki je izpovedal, da sta se o plačilu pogovarjala s tožnikom že takoj v bolnišnici, nato pa se tudi dogovorila o načinu plačila; ocena izpovedbe odvetnika B., ki je dogovor zapisal). Ko se pritožba sklicuje na pričo L. M. in M. K., je treba ugotoviti, da je sodišče njuni izpovedbi ocenilo (list. št. 30 in 31), zato ni točna pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje tega ni storilo. Ne da bi sodišče druge stopnje spreminjalo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in torej le kot odgovor na pritožbene trditve o tem, da so grožnje obstajale in da je torej pogodba izpodbojna, pa velja opozoriti na samo izpovedba toženca (list. št. 15), ki je izpovedal: "da sta se s tožnikom dogovorila, da mu bo iz odškodnine, ki jo bo dobil od zavarovalnice, plačal znesek, kot ga bo tožnik dolžan plačati zavarovalnici. Grožnje tožnika so bile v tem, da ga je vprašal, kdaj bo plačal in da mu bo nekaj naredil, če ne bo dal dogovorjenega denarja. Toženec je nehal plačevati, ker je bil brez zaposlitve." Ta izpovedba torej celo kaže, kot da so se tožnikove grožnje, ki jih toženec zatrjuje, nanašale na izpolnitev dogovora, ne pa na grožnje ob sklepanju le-tega. V zvezi s tem je torej še toliko bolj prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da ob sklepanju dogovora grožnje niso dokazane. To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP). Če na katero od pritožbenih trditev ni bilo odgovorjeno, je pritožbeno sodišče ni štelo za odločilnega pomena. Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks bo odločilo sodišče prve stopnje.