Jedro

Upoštevajoč dejstvo, da so se predpisi, ki se nanašajo na dopustnost gradnje na kmetijskem zemljišču, v času od sklenitve zakupne pogodbe do izdaje izpodbijane odločbe večkrat spremenili, pri čemer pa je prvotno veljavna določba občinskega odloka izjemoma dopuščala gradnjo nezahtevnega ali enostavnega objekta iz skupine pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da bi inšpekcijski organ moral ugotavljati in upoštevati, ali so bili sporni objekti v času postavitve dopustni, kakor tudi, za kakšno vrsto objektov gre.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva Občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje, Veržej, številka 0612-89/2022 z dne 22. 3. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V presežku se stroškovni zahtevek pooblaščenca tožeče stranke zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Medobčinski inšpektorat in redarstvo Občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje, Veržej (v nadaljevanju: inšpekcijski organ) je z odločbo št. 0612-89/2022 z dne 22. 3. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) odločil, da mora tožnica na lastne stroške odstraniti vse objekte, postavljene na parc. št. 328/3, k. o. ..., ki leži na občinskih cestah št. ... in ..., in sicer kovinski pomožno kmetijsko-gozdarski objekt na betonskih temeljih v velikosti cca. 5,5 m x 3,00 m, dve lopi, vsaka v velikosti cca. 4,0 x 4,5 m, nadstrešek za drva v velikosti cca. 1,5 m x 4,5 m in delno odprt nadstrešek v velikosti cca. 4,0 x 4,5 m, saj so tako izvedeni objekti v nasprotju s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine (1. točka izreka). Rok za izvršitev 1. točke izreka te odločbe znaša 30 dni po vročitvi odločbe (2. točka izreka). V primeru neizpolnitve odrejene obveznosti bo uveden postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil s prisilitvijo (3. točka izreka). Za nedovoljene objekte iz 1. točke izreka te odločbe so prepovedana naslednja dejanja: 1. promet z objekti oz. zemljišči, na katerih so objekti; 2. sklenitev pravnih poslov v zvezi z nedovoljenimi objekti; in 3. izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo (4. točka izreka). Odločil je tudi, da mora zavezanka o izvršitvi odločbe takoj obvestiti medobčinsko inšpektorico (5. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe (6. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep (7. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpekcijski organ na podlagi prejete anonimne telefonske prijave in odstopa prijave s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor po uradni dolžnosti začel z izrednim inšpekcijskim nadzorom nad določbami Gradbenega zakona (GZ-1), v delu, v katerem je za inšpekcijski nadzor pristojen občinski inšpekcijski organ, ter nad določbami Zakona o cestah (ZCes-2) v povezavi z določbami Odloka o občinskih cestah v Občini Ljutomer, ki se nanašajo na varovalni pas.

3.Inšpekcijski organ je po vpogledu v uradne evidence ugotovil, da je lastnica parc. št. 328/3, k.o. ..., Republika Slovenija, tožnica pa je zakupnica predmetne parcele. Ob ogledu dne 6. 10. 2022 je bilo ugotovljeno, da je na navedeni parceli, ki leži ob občinski lokalni cesti št. ... in občinski javni poti št. ..., zgrajeno več objektov, in sicer lesena ograja, kovinska garaža na betonskih temeljih v velikosti cca 5,5 m x 3,00 m, ki je od roba asfaltnega vozišča občinskih cest oddaljena od 2,2 m do 2,4 m, dve lopi, vsaka v velikosti cca. 4,0 x 4,5 m , nadstrešek za drva v velikosti cca. 1,5 m x 4,5 m in delno odprt nadstrešek v velikosti cca 4,0 x 4,5 m. Za leseno ograjo je zakupnica pridobila soglasje občinske uprave Občine Ljutomer št. 371-163/2017-4104 z dne 5. 10. 2017, s katerim je bil dovoljen odmik 1,5 m od roba asfalta, pod pogojem, da ne ovira prometa in preglednosti na cestah. Na podlagi prejetega dopisa Občine Ljutomer z dne 12. 12. 2022 je inšpekcijski organ tudi ugotovil, da je kovinska garaža na betonskem temelju klasificirana kot 12420-garažne stavbe, postavljena na kmetijskem zemljišču, v varovalnem pasu dveh občinskih cest, in da so lope in nadstreški verjetno klasificirani kot 12745 - stavbe za funkcionalno dopolnitev, postavljene na kmetijskem zemljišču, kar vse je v nasprotju s prostorsko izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine.

4.Tožnica je v danem roku podala izjavo, v kateri med drugim navaja, da sta objekt, ki se opredeljuje kot kovinska garaža, in objekt, ki se opredeljuje kot lopa in nadstrešek, skladna s sedmim odstavkom 52. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ljutomer (v nadaljevanju: Odlok o OPN). Pri obeh objektih namreč gre za enostavna objekta iz skupine pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, opredeljenih v Prilogi 2, pri čemer le-teh ni bilo mogoče zgraditi na območju stavbnih zemljišč zaradi oddaljenosti zakupnice od kraja stalnega prebivališča. Navaja, da ne gre za kovinsko garažo, ampak lahko objekte opredeli kot kmečki lopi in pokrito skladišče za lesna goriva. Na kmetijskem zemljišču pa se lahko gradijo tako nezahtevni kot enostavni objekti. Nadalje je izjavila, da vsi postavljeni objekti sodijo med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte iz točke 18 Priloge 2 k Odloku o OPN, katerih gradnja je dovoljena na kmetijskem zemljišču; da so vsi postavljeni objekti skladni z Odlokom o OPN in drugimi materialnopravnimi prepisi; da je lopa z nadstreškom na zemljišču stala že prej in jo je z možem samo obnovila; da ima z lastnikom zemljišča Republiko Slovenijo sklenjeno zakupno pogodbo in predmetno zemljišče obdeluje kot kmetijsko zemljišče, saj ima na navedenem zemljišču sadni nasad; da je v teku postopek odkupa zemljišča, katero dokumentacijo bo dostavila naknadno. Navaja, da v zvezi s postavitvijo objektov ni nobenih nepravilnosti, zato ji ni znano, katere nepravilnosti bi naj odpravila.

5.Inšpekcijski organ je v dopisu z dne 27. 1. 2023 tožnici dodatno pojasnil: da je pomožne kmetijsko-gozdarske objekte v skladu s Prilogo 1 Odloka o OPN dovoljeno graditi na kmetijskem zemljišču, seveda ob pogoju, da so v skladu tudi z drugimi predpisi; da je v 109. členu ZCes-2 med drugim določeno, da so posegi v varovalni pas občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljalca cest; da je v 28. členu Odloka o občinskih cestah v Občini Ljutomer med drugim določeno, da varovalni pas pri občinski cesti, kategorizirani kot lokalna cesta znaša 5 m, pri občinski cesti, kategorizirani kot javna pot, pa znaša 3 m in se meri od zunanjega roba cestnega sveta; da je pomožni kmetijsko gozdarski objekt v kovinski izvedbi na betonskih temeljih, v velikosti cca 5,5 m x 3,00 m zgrajen v varovalnem pasu lokalne ceste št. ... in javne poti ..., soglasje občinske uprave Občine Ljutomer za poseg v varovalni pasu občinskih cest pa naj ne bi bilo izdano; za vse enostavne in nezahtevne objekte, ki se gradijo na kmetijskem zemljišču, velja pogoj iz 15. točke desetega odstavka 52. člena Odloka o OPN, ki med drugim določa, da mora imeti investitor v lasti ali v zakupu: 1. najmanj 1 ha zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine ali 2. najmanj 5000 m2 zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe zemljišč uvrščena med trajne nasade.

6.Po dodatnem pozivu inšpekcijskega organa naj predloži soglasje Občinske uprave Občine Ljutomer, iz katerega bo razvidno izpolnjevanje pogoja iz 15. točke desetega odstavka 52. člena Odloka o OPN, je tožnica sporočila, da takšnega soglasja nima in da ga zato ne more predložiti. Naknadno pa je predložila še zakupno pogodbo, iz katere je razvidno, da je predmet zakupa parc. št. 328/3, k. o. ..., v površini 898 m2. Dne 14. 3. 2023 je inšpekcijski organ opravil tudi kontrolni pregled, kjer je bilo ugotovljeno, da je stanje na kraju samem nespremenjeno. Inšpekcijski organ je tako ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje potrebnih pogojev za postavitev objektov na kmetijskem zemljišču (nima namreč v lasti ali zakupu dovolj kmetijskih zemljišč), zato mora vse nelegalne objekte odstraniti na svoje stroške, kot je to določeno v 1. in 2. točki izreka odločbe.

7.Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je županja Občine Ljutomer (v nadaljevanju tudi: toženka) z odločbo št. 0612-89/2022-4201 z dne 2. 6. 2023 zavrnila (1. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (2. točka izreka).

8.Toženka ocenjuje kot neutemeljene pritožbene navedbe glede nepravilne uporabe materialnega prava, saj so v Odloku o OPN jasno določeni pogoji, ki dopuščajo postavitev enostavnih in nezahtevnih objektov, dodatno pa se sklicuje še na določbo 3.a (pravilno 3.ča, op. sodišča) člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in določbe Zakona o urejanju prostora. Prav tako zavrača kot neutemeljene navedbe tožnice, da ni bila obveščena o ogledu dne 6. 10. 2022 in da se ni mogla opredeliti o ugotovitvah iz navedenega ogleda, s čimer naj bi bile kršene določbe postopka, saj 20. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) določa, da ima inšpektor pravico brez predhodnega obvestila ter brez dovoljenja zavezanca vstopiti v prostore in objekte, na zemljišča in parcele, če z zakonom ni drugače določeno. K temu še dodaja, da leži predmetna nepremičnina ob občinskih cestah ... in ... ter je ogled bilo možno opraviti že s same ceste, prav tako pa ima inšpektor pravico opraviti ogled na zemljišču samem. V objekte oziroma prostore pa inšpektorica ni vstopala, kar je razvidno iz dokumentacije v zadevi. Glede ostale dokumentacije toženka meni, da bi lahko tožnica kadarkoli vpogledala v spis ter si pridobila vso dokumentacijo, inšpekcijski organ pa ji te pravice ni kršil, saj ji nikoli ni odrekel možnosti vpogleda v spis. Prav tako je bila tožnica ves čas postopka vabljena k podaji izjav na ugotovitve inšpektorice in je tudi posredovala svoje izjave, tako da so neutemeljene navedbe, da se ni mogla opredeliti do ugotovitev oziroma sodelovati v postopku.

Tožbene navedbe

9.Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotno uporabljenega materialnega prava. Poudarja, kot je navedla že v pritožbi, da ni bila seznanjena z opravo ogleda z dne 6. 10. 2022 na zakupljeni nepremičnini. Ogled, v kolikor je bil dejansko izveden, je bil opravljen v nasprotju z določbami ZIN, saj tožnica o domnevnem ogledu sploh ni bila obveščena in posledično ni mogla sodelovati v delu postopka, ki se nanaša na ogled prej navedene nepremičnine ter v delu, ki se nanaša na ugotovitve inšpekcijskega organa, ki se nanašajo na opravljen ogled. Iz tega razloga se poraja utemeljeno vprašanje, ali je ogled sploh bil opravljen, predvsem pa ostaja nepojasnjeno, kaj je bilo na ogledu ugotovljeno.

10.V zvezi s kovinskim objektom, ki stoji na obravnavani nepremičnini, tožnica navaja, da v izpodbijani odločbi ni konkretizirano navedeno, na podlagi česa je inšpekcijski organ ugotovil, da je kovinski objekt, ki stoji na nepremičnini, klasificiran kot garažna stavba. Izpostavlja, da je že v svoji izjavi z dne 23. 1. 2023 navedla, da je prej navedeni objekt zgrajen v skladu z določbo sedmega odstavka 52. člena OPN, saj gre za enostaven objekt iz skupine pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, opredeljenih v Prilogi 2, pri čemer le-teh ni bilo mogoče zgraditi na območju stavbnih zemljišč zaradi oddaljenosti zakupnice od kraja stalnega prebivališča. Pri navedenem objektu ne gre za kovinsko garažo, ampak gre za objekt, ki je opredeljen kot kmečka lopa in pokrito skladišče za lesna goriva. Skladno z OPN pa se na kmetijskem zemljišču lahko gradijo tako nezahtevni kot enostavni objekti. Do teh navedb pa se inšpekcijski organ v svoji odločbi sploh ni opredelil, ampak je arbitrarno in pavšalno zaključil, da gre pri spornem objektu za garažo, ki je skladno z OPN klasificirana kot 12420 -garažne stavbe, gradnja katere ni dovoljena na kmetijskem zemljišču.

11.Tožnica v nadaljevanju pojasnjuje, da sporni objekt tudi ni zgrajen v nasprotju z določbami Odloka o občinskih cestah v Občini Ljutomer, pri tem pa iz izpodbijane odločbe sploh ne izhaja, kolikšna je širina varovalnega pasu in na kakšen način je kršila materialnopravne določbe s postavitvijo spornega objekta. Ob tem je potrebno dodati, da je v izpodbijani odločbi zgolj na pavšalni ravni naveden odmik spornega objekta od asfaltnega vozišča občinskih cest (2,2 m do 2,4 m), pri čemer pa tudi v tem primeru ni konkretiziranih navedb o tem, na kakšen način je inšpekcijski organ ugotovil navedeno razdaljo spornega objekta od asfaltnega vozišča občinskih cest. Takšna ugotovitev tožnici tudi ni bila predočena v okviru inšpekcijskega postopka in se zato do takšne ugotovitve niti ni mogla opredeliti. Iz tega razloga tožnica navedeno ugotovitev izpodbija kot nepravilno in nedokazano. V odločbi županje Občine Ljutomer je zgolj pavšalno navedeno, da je kovinski objekt na betonskih temeljih postavljen v varovalnem pasu dveh občinskih cest in da bi skladno z 28. členom Odloka o občinskih cestah v Občini Ljutomer moral od zunanjega roba lokalne ceste biti oddaljen najmanj 5 m in od javne poti najmanj 3 m, kar pa pri navedenem objektu ni upoštevano. Županja Občine Ljutomer v svoji odločbi z ničemer ne pojasni, na kakšen način je ugotovila dejanski odmik kovinskega objekta od lokalne ceste in od javne poti. Poleg tega pa niti v izpodbijani odločbi niti v odločbi županje Občine Ljutomer ni navedeno, kdo je navedeni kovinski objekt postavil in kdaj je bil postavljen. Meni, da bi moral inšpekcijski organ nedvomno ugotoviti vsaj čas postavitve spornega kovinskega objekta, saj je od tega odvisno, katero materialnopravno podlago je potrebno uporabiti za odločanje o tem, ali je bil sporni kovinski objekt postavljen v skladu s takrat veljavno zakonodajo.

12.Tožnica nadalje izpostavlja, da so ugotovitve inšpekcijskega organa nekonkretizirane in neargumentirane, kar izhaja že iz same izpodbijane odločbe, kjer sam inšpekcijski organ navaja, da so navedene stavbe

, da gre za objekte, klasificirane kot 12745 — stavbe za funkcionalno dopolnitev". Na podlagi slednjega je po mnenju tožnice mogoče zaključiti, da inšpekcijski organ ni prepričan, v katero klasifikacijo bi naj sodile zgoraj navedene stavbe (objekti) in da odločitev inšpekcijskega organa, da so navedene stavbe (objekti) postavljene v nasprotju z materialno zakonodajo, sloni zgolj na verjetnosti oziroma predvidevanju inšpektorice, ki je izdala izpodbijano odločbo. V konkretnem primeru gre za odločbo, izdano v inšpekcijskem postopku, s katero se od tožnice zahteva odstranitev stavb (objektov), ki so postavljeni v nasprotju z materialnimi predpisi Občine Ljutomer, kar pomeni, da gre za zelo intenziven poseg v človekove pravice in svoboščine, natančneje v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Nobena odločba, ki posega v ustavnopravno varovane pravice, pa ne sme temeljiti na stopnji verjetnosti oziroma na predvidevanjih osebe, ki je vodila postopek.

13.Tudi v zvezi z navedenimi objekti (stavbami), in sicer dvema lopama, vsaka v velikosti cca 4,0 x 4,5 m, nadstrešek za drva v velikosti cca 1,5 m x 4,5 m in delno odprt nadstrešek v velikosti cca 4,0 x 4,5 m, se je tožnica že podrobno izjasnila v svoji izjavi z dne 23. 2. 2023, in sicer da gre za objekte, ki jih je bilo dovoljeno zgraditi na spornem kmetijskem zemljišču. Pri tem tožnica zgolj dodaja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za njihovo postavitev, ki so navedeni že za objekt, v zvezi s katerim je inšpekcijski organ presodil, da gre za garažno stavbo. V zvezi z navedenimi objekti pa inšpekcijski organ v izpodbijani odločbi tudi ni ugotovil, da bi bili postavljeni v nasprotju z določbami Odloka o občinskih cestah v Občini Ljutomer in ZCes-2.

14.Glede sklicevanja inšpekcijskega organa na 15. točko desetega odstavka 52. člena Odloka o OPN tožnica opozarja, da je ta določba začela veljati šele s sprejemom Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o OPN z dne 10. 2. 2015 (Uradno glasilo Občine Ljutomer 1/2015), ki je začel veljati 20. 2. 2015 (osmi dan po objavi v Uradnem glasilu Občine Ljutomer). OPN pred tem ni imel navedene določbe, kar pomeni, da se za postavitev spornih objektov niso zahtevali pogoji, ki so določeni v 15. točki desetega odstavka 52. člena OPN, torej lastništvo oziroma zakup kmetijskih zemljišč v določenem obsegu. Vsi sporni objekti so bili na sporni nepremičnini postavljeni pred začetkom veljavnosti navedene določbe, kar pomeni da se ob njihovi postavitvi niso zahtevali pogoji, določeni v citirani določbi. Poleg tega pa tožnica navaja, da so vsi sporni objekti bili na predmetni nepremičnini postavljeni, že preden je tožnica sklenila zakupno pogodbo, torej pred letom 2015. Inšpekcijski organ pa v izpodbijani odločbi sploh ni ugotavljal, kdaj so bili sporni objekti postavljeni, kar pomeni, da je v tem delu zagrešil bistveno kršitev določb postopka, posledično pa zmotno uporabil materialno pravo in zmotno ugotovil dejansko stanje.

15.Po mnenju tožnice prav tako ni podana stvarna pristojnost županje Občine Ljutomer za odločanje o pritožbi. Po prvem odstavku 233. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) namreč župan odloča le o pritožbi zoper odločbo, ki jo izda nosilec javnih pooblastil na podlagi predpisa sveta samoupravne lokalne skupnosti. V predmetni zadevi je odločbo sicer izdal nosilec javnih pooblastil (inšpekcijski organ oziroma medobčinska inšpektorica), vendar pa je inšpekcijski organ odločbo izdal tudi na podlagi ZKZ, Zakona o urejanju prostora, kakor tudi na podlagi GZ-1 in ZCes-2. V konkretnem primeru tako po mnenju tožnice ne gre za odločbo, ki bi bila izdana na podlagi predpisa lokalne samoupravne skupnosti ter je posledično skladno z določbo 232. člena ZUP za odločanje o pritožbi, ki jo na prvi stopnji izda nosilec javnega pooblastila, pristojen organ, določen z zakonom oziroma stvarno pristojno ministrstvo. Glede na to, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ (1. točka prvega odstavka 274. člena ZUP), tožnica predlaga, da sodišče odpravi drugostopenjsko odločbo in jo posreduje v reševanje stvarno pristojnemu organu.

Navedbe toženke

16.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da bi glede na neprerekano trditev, da je objekt kovinska garaža od roba asfaltnega vozišča občinskih cest oddajen od 2,2 m do 2,4 m, tožnica skladno s 109. členom ZCes-2 in 28. členom Odloka o občinskih cestah v Občini Ljutomer morala pridobiti soglasje toženke. Da tožnica takšnega soglasja ni pridobila, je potrdila tudi sama v izjavi z dne 17. 2. 2023, zato je potrebno navedeni objekt - kovinsko garažo skladno s 93. členom GZ-1 odstraniti.

17.Glede preostalih objektov toženka izpostavlja, da je bilo v predhodnem postopku, ki je tekel pred Ministrstvom za okolje in prostor, Inšpektoratom RS za okolje in prostor, OE Murska Sobota, v odstopu prijave št. 06121-1894/2022-3 z dne 14. 10. 2022, ugotovljeno, da objekti, navedeni v izpodbijani odločbi, po gabaritih in dimenzijah glede na 11. člen Uredbe o razvrščanju objektov in Priloge 1 navedene Uredbe spadajo med enostavne objekte (kar predmetni objekti tudi so), za katere glede na prvi odstavek 5. člena GZ-1 ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Skladno z Odlokom o OPN in 3.ča členom ZKZ je nezahtevne objekte na kmetijskih zemljiščih iz točk g) in h) prvega odstavka 3.č člena ZKZ ter iz druge, tretje, četrte, pete in trinajste alineje iz točke i) prvega odstavka 3.č člena ZKZ dovoljeno graditi samo pod pogojem, da ima investitor v lasti oziroma zakupu najmanj 1 ha zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine, ali najmanj 5.000 m2 zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe zemljišč uvrščena med trajne nasade. Objekti, navedeni v izpodbijani odločbi, po stališču toženke predstavljajo objekte, navedene v ZKZ, in sicer jih je mogoče umestiti pod stavbe za skladiščenje pridelka in druge nestanovanjske kmetijske stavbe, čemur je smiselno pritrdila tudi tožnica v izjavi z dne 18. 1. 2023.

18.Glede na to, da gre za enostavne, nezahtevne objekte, ki predstavljajo kmetijsko-gozdarske pomožne objekte, je po mnenju toženke pravilno odločeno, da bi morala tožnica izkazati pogoj iz 3.ča člena ZKZ in 15. točke desetega odstavka 52. člena Odloka o OPN, ki določa smiselno enako. Dejansko stanje predmetne zadeve pa je pokazalo, da ima tožnica v zakupu zemljišče, katerega skupna površina znaša 898 m2, kar pomeni, da ne dosega opisanega pogoja iz ZKZ in Odloka o OPN 1 ha zemljišč, ki so uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine, ali 5.000 m2 zemljišč, ki so uvrščena med trajne nasade. Posledično so po oceni toženke neutemeljene in pravno zmotne navedbe tožnice, ko se sklicuje na izjemo po sedmem odstavku 52. člena Odloka o OPN. Prav tako tožnica ne upošteva, da enako prepoved, kot je določena v Odloku o OPN, vsebuje tudi ZKZ. Zakon je hierarhično višji predpis, ki ga je potrebno v vsakem primeru upoštevati, ne glede na določbe Odloka o OPN. Nenazadnje pa je v tretjem odstavku 54. člena Odloka o OPN določeno, da v kolikor določbe OPN odstopajo od veljavnih predpisov, se do uskladitve OPN uporabljajo določbe veljavnih predpisov.

19.Po mnenju toženke je natančna klasifikacija po Uredbi o razvrščanju objektov irelevantna, zato so tozadevne tožničine navedbe neutemeljene. Bistveno je namreč, da gre za enostavne, nezahtevne objekte, ki predstavljajo kmetijsko-gozdarske pomožne objekte. Sporni objekti so bili kot taki klasificirani že ob uvedbi postopka in tudi v nadaljevanju, ko je tožnica dala pojasnila. Tudi Inšpektorat RS za okolje in prostor je brez dvoma ugotovil, da gre za enostavne objekte. Nenazadnje pa se je tožnica sama strinjala, da objekte uporablja za obdelavo in pridelek, za shranjevanje pridelka in orodja, torej je namembnost objektov nesporno možno opredeliti za kmetijsko-gozdarske pomožne potrebe.

20.Toženka zavrača tudi tožbene navedbe, da naj bi bila za to zadevo neuporabljiva 15. točka desetega odstavka 52. člena Odloka o OPN, saj naj bi navedena določba v tej obliki začela veljati šele 20. 2. 2015, sporni objekti pa naj bi bili postavljeni pred začetkom veljavnosti. Pri tem izpostavlja, da gre v tem delu za pritožbeno in tožbeno novoto, ki je tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni uveljavljala, zato ne more biti predmet ugotavljanja dejanskega stanja in so navedbe v tej smeri brezpredmetne. Iz previdnosti pa toženka vseeno dodaja, da iz zakupne pogodbe št. 47800-12535/2015 z dne 15. 6. 2015 ne izhaja, da naj bi se sporni objekti nahajali na zemljišču že v času podpisa pogodbe. Tudi iz fotografije v spisu, ki nosi datum avgust 2013, ne izhaja, da bi takrat že bili postavljeni sporni objekti. Zato so navedbe tožnice, da naj bi se objekti na zemljišču nahajali že prej, nedokazane.

21.Toženka kot neutemeljene ocenjuje tudi tožbene navedbe, da naj županja ne bi bila stvarno pristojna za reševanje pritožbe. V predmetni zadevi je bilo namreč s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor nedvoumno ugotovljeno, da gre za zadevo, ki spada v pristojnost občinskih redarjev, za odločanje o pritožbi zoper odločbe redarstva pa je pristojna županja kot drugostopenjski organ.

22.V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami toženka odgovarja, da jebil tožnici v vsakem primeru vročen zapisnik o ugotovitvah, dan ji je bil tudi rok in poziv, da se izjasni, predloži dokaze in pojasnila. Tožnica v pritožbi in tožbi ni pojasnila, zakaj in na kakšen način naj bi ji bila kršena pravica do kontradiktornosti, ko pri ogledu naj ne bi bila osebno navzoča, saj je lahko pravice na enak način in v identični meri uresničila preko izjasnitve na poslane pozive in ugotovitve inšpektorice. Izpostavlja, da se tožnica ne more pavšalno sklicevati na kršitev do izjave oziroma ta kršitev ni podana sama po sebi, četudi naj ne bi bila osebno vabljena na ogled. Tožnica mora namreč konkretizirati, v čem bi bil njen pravni položaj izboljšan oziroma na kakšen način bi lahko bolj učinkovito zavarovala pravice v postopku, če bi se ogleda osebno udeležila, v primerjavi s pozivom in odgovori, ki jih je pisno poslala tekom postopka. Toženka tako vztraja, da je tožnica lahko vse pravice ustrezno uveljavila tekom postopka preko poslanih izjasnitev, saj je vseskozi imela možnost podajati tudi druge navedbe in dokazne predloge ter si pridobiti in vpogledati v spis, če bi to želela.

Odločitev brez glavne obravnave

23.Sodišče skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Sodna presoja

24.Tožba je utemeljena.

25.Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

26.Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe o inšpekcijskem ukrepu, s katerim je bila tožnici naložena odstranitev kovinskega pomožnega kmetijsko-gozdarskega objekta na betonskih temeljih v velikosti cca. 5,5 m x 3,00 m, dveh lop, vsake v velikosti cca 4,0 x 4,5 m, nadstreška za drva v velikosti cca 1,5 m x 4,5 m in delno odprtega nadstreška v velikosti cca 4,0 x 4,5 m), postavljenih na parc. št. 328/3, k. o. ..., ki leži na občinskih cestah št. ... in ..., saj so tako izvedeni objekti v nasprotju s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine.

Glede pristojnosti drugostopenjskega organa za odločanje

27.V četrtem odstavku 10. členu GZ je med drugim določeno, da inšpekcijski nadzor nad gradnjo, za katero po tem zakonu ni predpisano gradbeno dovoljenje, v delu, ki se nanaša na skladnost s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine, opravljajo občinski inšpektorji. V skladu s prvim odstavkom 50.a člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) občinska uprava opravlja nadzorstvo nad izvajanjem občinskih predpisov in drugih aktov, s katerimi občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti, v skladu z drugim odstavkom tega člena pa se lahko za opravljanje nadzorstva iz prejšnjega odstavka v okviru občinske uprave ustanovi občinska inšpekcija. Možnost ustanovitve občinske inšpekcije za opravljanje nadzorstva nad izvajanjem občinskih predpisov je torej predvidena v zakonski določbi, in sicer v 50.a členu ZLS. Občina Ljutomer je kot ena od občin ustanoviteljic z Odlokom o ustanovitvi organa skupne občinske uprave "Medobčinski inšpektorat in redarstvo", ki je nadzorni in prekrškovni organ občin ustanoviteljic, ki so vključene v skupno upravo na področju izvajanja nalog občinske inšpekcije.

28.Za odločanje o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, je v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZUP pristojen župan. Pri tem pa po presoji sodišča ni odločilno, ali se je inšpekcijski organ poleg podzakonskih aktov skliceval tudi zakonske določbe, saj je skladno s četrtim odstavkom 10. člena GZ za opravo inšpekcijskega nadzora nad gradnjo, za katero po tem zakonu ni predpisano gradbeno dovoljenje, v delu, ki se nanaša na skladnost s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine (kar je predmet presoje v predmetni zadevi) predpisana pristojnost občinskih inšpektorjev. Sodišče tako pritrjuje stališču toženke, da uporaba materialnega prava v izpodbijani odločbi z različnih področij oziroma zakonov ne pomeni, da zadeva spada v pristojnost drugega organa. O pritožbi je tako v konkretnem primeru odločal pristojni drugostopenjski organ, t. j. županja Občine Ljutomer.

Glede obveznosti odstranitve kovinskega pomožno kmetijsko-gozdarskega objekta na betonskih temeljih v velikosti cca 5,5 m x 3,00 m

29.Med strankama ni sporno, da tožnica ni pridobila soglasja Občinske uprave Občine Ljutomer za izvedeni poseg gradnje pomožnega kmetijsko-gozdarskega objekta v kovinski izvedbi na betonskih temeljih v varovalnem pasu občinskih cest, sporno pa je vprašanje, ali gre za poseg v varovalni pas občinskih cest. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je skladno z drugim odstavkom 109. člena ZCes-2 gradnja objektov ali izvajanje drugih gradbenih posegov, vzpostavitev trajnih nasadov, ograj in živih mej v varovalnem pasu občinske ceste dovoljena le s soglasjem, ki ga izda upravljalec občinske ceste v skladu s tem zakonom, ali mnenjem, ki ga izda upravljavec občinske ceste v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Mere varovalnega pasu občinske ceste so predpisane v četrtem odstavku 109. člena ZCes-2, pri tem pa je skladno s šestim odstavkom navedenega člena tudi predvideno, da lahko občina z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov. V 28. členu Odloka o občinskih cestah v Občini Ljutomer je tako določeno, da varovalni pas pri občinski cesti, kategorizirani kot lokalna cesta znaša 5 m, pri občinski cesti, kategorizirani kot javna pot, pa znaša 3 m in se meri od zunanjega roba cestnega sveta. Za kakršenkoli poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste je torej že v skladu z ZCes-2 potrebno soglasje upravljalca občinske ceste, ne glede na klasifikacijo objekta in ne glede na to, ali je sicer dopustna gradnja na kmetijskem zemljišču skladno s podzakonskimi akti. Namen varovalnega pasu ob občinski cesti je namreč v razvoju občinskega cestnega omrežja, preprečitve škodljivih vplivov emisij prometa na bivalno okolje in preprečitve vplivov drugih neposrednih prostorskih ureditev na občinsko cesto in promet na njej (prvi odstavek 109. člena ZCes-2).

30.Sodišče pa pritrjuje tožbenim navedbam, da mora biti iz spisovne dokumentacije nedvoumno razvidno, na kakšen način je inšpekcijski organ prišel do ugotovitve, da naj bi bila obravnavana kovinska garaža od roba asfaltnega vozišča občinskih cest oddaljena od 2,2 m do 2,4 m, saj gre za dejstvo, ki je odločilno za presojo, ali gre za poseg v varovani pas občinske ceste. Iz dopisa (vabila za izjavo na ugotovitve) z dne 11. 1. 2023 sicer izhaja, da naj bi bilo to dejstvo ugotovljeno ob ogledu dne 6. 10. 2022, vendar pa pristojna inšpektorica o ogledu navedenega dne ni sestavila nobenega zapisnika, temveč je o tem ogledu spornih objektov napisala zgolj uradni zaznamek s priloženimi fotografijami, iz katerega pa niso razvidne ugotovitve glede oddaljenosti objekta od občinskih cest (le-te ne izhajajo niti iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, ki ga je 11. 10. 2022 opravil gradbeni inšpektor pri Inšpektoratu RS za okolje in prostore, Območna enota Murska Sobota). Pri tem sodišče pripominja, da se na podlagi prvega odstavka 74. člena ZUP o ustni obravnavi, o ustnih izjavah strank ali drugih oseb in o drugih pomembnejših dejanjih v postopku sestavi zapisnik, medtem ko uradni zaznamek napiše uradna oseba o uradnih opažanjih in ugotovitvah, ustnih navodilih in sporočilih ter okoliščinah, ki se tičejo samo notranjega dela organa, pri katerem se vodi postopek (drugi odstavek 74. člena ZUP). V primeru, ko se opravlja ogled

Glede obveznosti odstranitve dveh lop, vsake v velikosti cca. 4,0 x 4,5 m, nadstreška za drva v velikosti cca. 1,5 m x 4,5 m in delno odprtega nadstreška v velikosti cca. 4,0 x 4,5 m

31.Glede preostalih objektov je inšpekcijski organ svojo odločitev oprl na določbo 15. točke desetega odstavka 52. člena Odloka o OPN, ki določa, da je na območju namenske rabe prostora, opredeljenem kot kmetijska zemljišča, dopustno graditi enostavne in nezahtevne pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, ki so po uredbi nezahtevni objekti, razen rastlinjaka, ograje za pašo živine, obore za rejo divjadi, ograje in opore za trajne nasade in opore za mreže proti toči ter ograje za zaščito kmetijskih pridelkov, če na kmetijskem zemljišču gradi investitor, ki ima v lasti ali zakupu: 1. najmanj 1 ha zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine ali 2. najmanj 5000 m2 zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe zemljišč uvrščena med trajne nasade.

32.V zvezi z relevantnimi dejstvi, vezanimi na preostale objekte, in časovno veljavnostjo materialnopravnih določb, pomembnih za odločitev v predmetni zadevi, sodišče pojasnjuje sledeče:

-tožnica je dne 15. 6. 2015 sklenila zakupno pogodbo št. 47800-12535/2015 z Republiko Slovenijo, Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, pri čemer je v izjavi z dne 18. 1. 2023 navedla, da je lopa z nadstreškom na zemljišču stala, že preden je vzela v zakup predmetno zemljišče, in sta z možem navedeno lopo samo obnovila;

-tekom inšpekcijskega postopka se je tožnica sklicevala na določbo sedmega odstavka 52. člena Odloka o OPN, objavljenega v Uradnem glasilu Občine Ljutomer št. 2/2015 z dne 23. 4. 2015, ki določa, da če na območju stavbnih zemljišč zaradi premajhne razpoložljive površine stavbnega zemljišča ali zaradi oddaljenosti zemljišča od kraja stalnega bivanja ali iz drugih razlogov, ni mogoče zgraditi nezahtevnega ali enostavnega objekta iz skupine pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, opredeljenih v prilogi 2 k odloku, na stavbnem zemljišču, je dopustna gradnja teh objektov tudi na območju kmetijskih zemljišč (brez spremembe namenske rabe prostora v stavbno zemljišče), ko je izpolnjen eden ali več izmed naslednjih pogojev: 1. je stavbno bivališče obdelovalca odmaknjeno od teh zemljiščih več kot 0,5 km; 2. intenzivnosti obdelave in velikost zemljišč zahteva daljšo časovno prisotnost na zemljiščih izven stalnega prebivališča obdelovalca; 3. je potrebno shranjevati orodje za obdelavo in pridelek;

-z dnem 26. 4. 2016 se je začela uporabljati novela ZKZ-E, ki je s spremenjenim 3.č členom uredila gradnjo objektov in posegov v prostor v prostorskem aktu lokalne skupnosti, in sicer na območjih kmetijskih zemljišč. Navedeni člen je določil nabor objektov in posegov v prostor, ki jih je dopustno graditi na kmetijskih zemljiščih, katere od naštetih objektov in posegov v prostor pa bo (je) mogoče dejansko graditi na nekem območju, pa (bo) določa(l) prostorski akt lokalne skupnosti. S spremembo člena se je tako predlagalo, da se nabor pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov določi že z ZKZ, pri čemer se le-te veže na uredbo, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost gradnje. V predlogu novele ZKZ-E je tako bilo predvideno, da bo lokalna skupnost za gradnjo objektov in posegov v prostor na kmetijskih zemljiščih lahko predpisala tudi dodatne pogoje in kriterije, ki jih bo moral izpolnjevati investitor za gradnjo na kmetijskem zemljišču. Nov 3.ča člen ZKZ pa je določil pogoj, ki ga mora za gradnjo na kmetijskem zemljišču izpolnjevati investitor, in sicer je bilo ne glede na zakon, ki ureja graditev objektov, za staje in pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, ki so nezahtevni objekti (razen rastlinjak, ograja za pašo živine, obora za rejo divjadi, ograja in opora za trajne nasade in opora za mreže proti toči ter ograja za zaščito kmetijskih pridelkov) predvideno, da lahko na kmetijskem zemljišču gradi investitor, ki ima v lasti oziroma zakupu: 1. najmanj 1 ha zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine ali 2. najmanj 5000 m2 zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe zemljišč uvrščena med trajne nasade. Iz Poročevalca k noveli ZKZ-E tudi izhaja, da pogoji iz tega člena veljajo za investitorja neposredno in ni potrebno, da jih lokalna skupnost določi v prostorskem aktu lokalne skupnosti;

-z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ljutomer (OPN SD3), objavljenim 23. 2. 2021 v Uradnem glasilu slovenskih občin št. 10/2021, ki je začel veljati z dnem 24. 2. 2021, je bila spremenjena določba 15. točka desetega odstavka 52. člena Odloka o OPN, na katero sta se sklicevala inšpekcijski organ in toženka. S spremenjeno določbo je določen smiselno enak pogoj, kot ga za investitorja na kmetijskem zemljišču določa 3.ča člen ZKZ, t. j. določena površina zemljišč v lasti, za katero pa med strankama ni sporno, da ga tožnica ne izpolnjuje, saj ima v zakupu (zgolj) 898 m2 kmetijskih zemljišč.

33.Upoštevajoč dejstvo, da so se predpisi, ki se nanašajo na dopustnost gradnje na kmetijskem zemljišču, v času od sklenitve zakupne pogodbe (t. j. 15. 6. 2015) do izdaje izpodbijane odločbe (22. 3. 2023) večkrat spremenili, pri čemer pa je prvotno veljavna določba sedmega odstavka 52. člena Odloka o OPN izjemoma dopuščala gradnjo nezahtevnega ali enostavnega objekta iz skupine pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da bi inšpekcijski organ moral ugotavljati in upoštevati, ali so bili sporni objekti v času postavitve dopustni, kakor tudi, za kakšno vrsto objektov gre. Po ustaljeni upravnosodni praksi je namreč legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja, ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov.

34.Ker inšpekcijski organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni upošteval navedenih vidikov časovne veljavnosti predpisov, prav tako pa se ni konkretizirano opredelil do tožničinih ugovorov glede uporabe sedmega odstavka 52. člena Odloka o OPN in dejstva, da naj bi lopa z nadstreškom na predmetnem zemljišču stala že pred sklenitvijo pogodbe o zakupu in da naj bi bila kasneje zgolj obnovljena, sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba v tem delu ni ustrezno obrazložena, upravni organ pa tudi ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja. Omenjenih pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, ki se je sicer dodatno skliceval na določbo 3.ča člena ZKZ, a le v smislu ugotovitve, da gre za enako določbo, kot je predpisana v 15. točki desetega odstavka 52. člena Odloka o OPN. Bistveno pomanjkljivih razlogov upravne odločbe pa tudi ni mogoče dopolnjevati oziroma nadomestiti šele z odgovorom na tožbo. Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora namreč biti odločba obrazložena tako, da je mogoče spoznati ne le sprejeto odločitev, ampak tudi vse zanjo pomembne dejanske in pravne razloge. Le v tem primeru lahko namreč stranka v tožbi poda vse relevantne ugovore in s tem učinkovito uveljavlja pravico do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS), sodišče pa preizkusi pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

35.Sodišče soglaša tudi s tožbenimi navedbami, da morajo biti ugotovitve glede klasifikacije (preostalih) objektov, katerih odstranitev je tožnici naložena v okviru inšpekcijskega ukrepa, ugotovljene s stopnjo gotovosti in ne zgolj s stopnjo verjetnosti. Inšpekcijski organ je namreč v izpodbijani odločbi izrazil predvidevanje, da so objekti (t. j. dve lopi, vsaka v velikosti cca. 4,0 x 4,5 m, nadstrešek za drva v velikosti cca. 1,5 m x 4,5 m in delno odprt nadstrešek v velikosti cca. 4,0 x 4,5 m) verjetno klasificirani kot 12745- stavbe za funkcionalno dopolnitev, čeprav je dolžan upravni organ skladno z načelom materialne resnice, uzakonjenim v 8. členu ZUP, v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek 8. člena ZUP), kar pa za konkretni primer ne velja.

36.Glede na vse obrazloženo je sodišče izpodbijano odločbo skladno z 2., 3. in 4. točko 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo inšpekcijskemu organu v ponovno odločanje (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

37.V ponovnem postopku bo moral inšpekcijski organ nedvoumno ugotoviti, kakšna je oddaljenost obravnavane kovinske garaže od roba asfaltnega vozišča občinske ceste oziroma javne poti, v zvezi s čimer bo tožnici treba omogočiti pravico do izjave, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZIN pa se lahko inšpekcijski nadzor tudi predhodno najavi; nadalje bo moral organ na primeren način ugotoviti, kdaj so bili preostali sporni objekti zgrajeni (npr. z zaslišanjem tožnice na ustni obravnavi, pridobitvijo orto posnetkov … ) in s stopnjo gotovosti ugotoviti, kakšna je klasifikacija objektov glede na način uporabe ter na podlagi tega uporabiti relevantne materialnopravne določbe. Prav tako se bo moral inšpekcijski organ v odločitvi konkretizirano in obrazloženo opredeliti do vseh vsebinskih ugovorov tožnice. V ponovljenem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Stroški postopka

38.Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika je tožnica, ki jo je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženki.

39.Pooblaščenec tožnice je stroške priglasil po Odvetniški tarifi (OT): ti stroški mu ne pripadajo, saj so vsi stroški že zajeti v pavšalnem znesku, predvidenem v 3. členu Pravilnika (5. člen Pravilnika), zato je sodišče v presežku stroškovni zahtevek pooblaščenca tožnika zavrnilo, kot to izhaja iz izreka.

40.Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ).

41.Sodna taksa bo vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

Skladno s 199. členom ZUP se ogled opravi, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin potrebno, da si stvar neposredno ogleda uradna oseba, ki vodi postopek.

Predlog novele ZKZ-E, Poročevalec EPA 995-VII.

Prim. npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 992/2022-9 z dne 19. 7. 2024 in I U 253/2018 z dne 27. 2. 2020.

Tako tudi sodbi Upravnega sodišča RS II U 76/2023-15 z dne 20. 12. 2024 in III U 161/2016-9 z dne 2. 3. 2018.

Enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 10, 10/4 Zakon o cestah (2022) - ZCes-2 - člen 109 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 74, 74/1, 74/2, 233, 233/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odlok o občinskih cestah v Občini Ljutomer (1998) - člen 28 Odlok o razveljavitvi dela Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del, ki se nanaša na enoto urejanja prostora SL-191 (2016) - člen 52, 52/7, 52/10, 52/10-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.