Jedro

Ob ugotovitvah, da je morala tožnica čakati na operacijo kar nekaj dni, da je bilo zdraviliško zdravljenje zaradi prepočasnega zdravstvenega izboljšanja podaljšano za teden dni in da je morala tožnica jemati celo protibolečinska sredstva iz skupne narkotikov, se izkaže, da je tem okoliščinam na strani tožnice (načelo individualizacije) posvetilo premajhno pozornost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I. izreka tako, da se dosojeni znesek odškodnine: „11.610,00 EUR“ zviša na: „13.610,00 EUR“, - v točki II. izreka tako, da se znesek: „5.420,00 EUR“ zniža na: „3.420,00 EUR“ in - v točki III. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov: „3.218,12 EUR“ zviša na: „3.407,40 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 11.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2011 naprej (točka I. izreka). V presežku (za znesek 5.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2011) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). O stroških je odločilo, da mora tožena stranka povrniti pravdne stroške tožeči stranki v višini 3.218,12 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Zavzema se za spremembo sodbe z zvišanjem odškodnine v skladu s pritožbenim predlogom (za še spornih 5.000,00 EUR) ter plačilom stroškov pravdnega in pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tožnici prisodilo nekoliko prenizko denarno odškodnino. V pretežnem delu je sledilo izvedeniškemu mnenju in zdravstveni dokumentaciji. Premalo pozornosti je posvetilo načelu individualizacije – subjektivnemu trpljenju tožnice. Ves čas je zatrjevala, da je bilo bolečinsko obdobje zaradi telesnih poškodb bolj intenzivno in daljše, kot je ugotovil izvedenec. Sodišče bi ji moralo verjeti, saj je čakala na operativni poseg polnih 6 dni. V tem času je trpela zelo hude telesne bolečine pri opisu zanjo neprijetnega zdravljenja, ki ga je težko prenašala, ni pretiravala. Zahtevana odškodnina v znesku 9.000,00 EUR ni pretirano. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR je nekoliko prenizka glede na izvedenčeve ugotovitve o tožničini trajni okvari zdravja z vsemi posledicami. Odražajo se v omejenih življenjskih aktivnostih in omejeni sposobnosti za delo. Ponavlja ugotovitve sodišča. Opozarja, da je bila v času nezgode stara 59 let. Duševne bolečine bo trpela vsaj še 15 do 20 let. Odškodnino je treba zvišati in tožnici prisoditi še 2.000,00 EUR.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpela 6. 5. 2009 pri padcu na ... ulici v ..., za katerega je odgovoren zavarovanec tožene stranke. O temelju oziroma odgovornosti zavarovanca tožene stranke je bilo pravnomočno odločeno z vmesno sodbo P 13/2013 z dne 11. 6. 2014 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2765/2014 z dne 7. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku odločalo le še o višini tožbenega zahtevka.

6. Ugotovilo je, da je ob nezgodi 59-letna upokojenka utrpela zlom glavice leve nadlahtnice in udarnino levega kolena, kar je izvedenec ocenil kot hudo telesno poškodbo. Od zahtevanih 16.500,00 EUR za nepremoženjsko škodo ji je prisodilo 11.500,00 EUR (6.000,00 EUR od zahtevnih 9.000,00 EUR za telesne bolečine, celoten zahtevani znesek za strah 1.500,00 EUR in 4.000,00 EUR od zahtevanih 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Poleg tega ji je prisodilo 110,00 EUR premoženjske škode. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitvi o premoženjski škodi in odškodnini za strah pritožbeno nista grajani. Za pritožnico je sporna dosojena odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skupno dosojena višina odškodnine.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je glede na sprejete dejanske ugotovitve, ki za pritožbo niso sporne, sodišče delno zmotno uporabilo materialnopravna merila za odmero nepremoženjske škode iz 179. in 182. člena OZ(2). Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in odškodninami, kot jih dosojajo sodišča za primere s primerljivo škodo.

8. Dosojena odškodnina je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse nekoliko prenizka. Ugotovljena poškodba sodi med srednje hude primere po Fisherjevi klasifikaciji. Zanje sodišča dosojajo od 2 do 92 povprečnih neto plač. Povprečna odškodnina znaša 24 povprečnih plač(3). V konkretno primerljivih primerih je sodišče oškodovancem prisodilo od 12 do 17 povprečnih plač(4). Dosojena odškodnina 11.500,00 EUR predstavlja 11,5 povprečne neto plače v RS v času sojenja(5). Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera (subjektivno merilo) in upoštevaje navedene primere iz sodne prakse je prenizka tudi odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Od zahtevanih 9.000,00 EUR je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo 6.000,00 EUR za telesne bolečine. Z njenim zaslišanjem se je zanesljivo prepričalo, da je težko prenašala bolečine in vse nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje. Drži, da je treba tožničino subjektivno doživljanje bolečin objektivizirati, kot je navedlo sodišče in se bolj kot na njeno izpovedbo oprlo na mnenje izvedenca. Ob ugotovitvah, da je morala čakati na operacijo kar nekaj dni, da je bilo zdraviliško zdravljenje zaradi prepočasnega zdravstvenega izboljšanja podaljšano za teden dni in da je morala tožnica jemati celo protibolečinska sredstva iz skupne narkotikov, se izkaže, da je tem okoliščinam na strani tožnice (načelo individualizacije) posvetilo premajhno pozornost. Glede na ugotovljeno prestano bolečinsko obdobje (dober teden dni intenzivnih telesnih bolečin, teden dni stalnih zmernih bolečin, nekaj mesecev zmernih občasnih telesnih bolečin), gotove bodoče občasne zmerne do blage telesne bolečine (ki jih od nezgode do sojenja trpi že 6 let, ostale pa ji bodo do konca življenja), ter upoštevaje v točki 13 sodbe ugotovljene nevšečnosti, ki so spremljale enoletno zdravljenja (operacija v splošni anesteziji), 9-dnevna hospitalizacija, 21 dni zdraviliško zdravljenje, dvanajstkratna izpostavljenost ionizirajočemu sevanju, kontrole pri specialistih in izbranem zdravniku – 18 krat, pet dni imobilizacija z Donerjevo opornico, 2 – 3 tedne ruta pestovalnica, več tednov odvisnosti od tuje pomoči), je dosojena odškodnina nekoliko prenizka. Po mnenju pritožbenega sodišča je ugotovljenim okoliščinam na strani tožnice ob upoštevanju podobnih primerov primerna odškodnina v višini 7.000,00 EUR. V tem obsegu je pritožbi ugodilo in dosojeno odškodnino zvišalo za 1.000,00 EUR. V presežku (do zahtevane višine 9.000,00 EUR) je pritožbo zavrnilo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so bolečine sčasoma vendarle popustile, zdravljenje pa kljub daljšemu okrevanju ni terjalo nadaljnjih operacij ali povzročilo večjih zapletov.

10. Od vtoževanih 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožnici dosodilo 4.000,00 EUR. Glede na ugotovljene objektivne posledice in duševne bolečine, ki jih zaradi tega trpi, je tudi v tem delu odškodnina nekoliko prenizka. Na podlagi izvedeniškega mnenja je ugotovilo, da ima trajne anatomske posledice (kostni kalus in kovinski vsadek v levi nadlahtnici), funkcionalne posledice (občasne bolečine v levi rami ter omejena gibljivost leve rame) ter estetske posledice (pooperativna brazgotina na levi rami). Ključne so ugotovitve, da tožnica ni več sposobna za dela, kjer je treba dvigovati levo roko nad horizontalo in za intenzivne športne aktivnosti. Z njenim zaslišanjem se je prepričalo, da je zato omejena pri vseh vsakodnevnih aktivnostih, s katerimi se ukvarja: pri gospodinjskih delih, skrbi za lastno oskrbo in higieno (npr. sušenje las), dvigovanje težjih bremen, in v prostočasnih aktivnostih (obdelovanje vrta, telovadba). Obseg prizadetosti je bil premalo upoštevan. Navedene aktivnosti namreč napotujejo ves njen delovni dan, ker je že v pokoju. Stanje je dokončno in možnosti izboljšanja ni. Glede na tožničino starost ob nezgodi (59 let) pa je trajanje bolečin pravilno upoštevano. Zato ni mogoče pritožbi ugoditi v celoti, pač pa le delno. Tudi v tem delu je treba odškodnino zvišati za 1.000,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča je zvišana odškodnina na 5.000,00 EUR primerna in zadostna. V presežku je pritožbo zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče je torej delno ugodilo pritožbi tožnice. Prvotna odškodnina za nepremoženjsko škodo je zvišana na 13.500,00 EUR, tako da znaša 7.000,00 EUR za telesne bolečine, 1.500,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V času sojenja je to predstavljalo približno 13,5 povprečnih neto plač v RS, kar je primerljivo z že navedenimi primeri iz sodne prakse.

12. Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi v pritožbenem postopku znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 90 % (100 % po temelju, 80 % po višini). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo pravdne stroške v višini 3.768,02 EUR (točka 31 sodbe). Ker tožeča stranka odmere ne izpodbija, kot pravilno pa jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, je odločilo, da je tožeča stranka glede na 90 % uspeh v pravdi upravičena do povračila 3.407,40 EUR in ne do 3.218,12 EUR, kot je prvotno dosodilo sodišče prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo v opisanem primeru spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. Ker je v preostalem odločitev pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni zaznamovala.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 29/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list R, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj: Jadek Pensa, D., v.: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 763. Op. št. (4): Primerjaj VS RS II Ips 620/2003, baza NEGM: VS 001297, II Ips 652/94, baza NEGM: VS 000224, II Ips 112/2003, baza NEGM: VS 001183, II Ips 114/92, baza NEGM: VS 00053. Op. št. (5): Januar 2016: 1.015,85 EUR, Uradni list RS, št. 28/2016.