Jedro

Poravnava dolga (izpolnitev terjatve) na način, ki ni vsebovan v obveznosti, je po ZPPSL izpolnitev terjatve na način, ki ni običajen. Takšen način izpolnitve terjatve je, ne glede na to, kdaj v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka je do njega prišlo, podlaga domneve, da je stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela oziroma morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Opredelitev odstopa terjatve kot izpolnitve na način, ki ni običajen, ne zavisi od okoliščine, kako je tožeča stranka običajno izpolnjevala svoje obveznosti do tožene stranke, ampak od okoliščine, kakšen način poravnavanja obveznosti je bil med njima dogovorjen ob nastanku pravnega razmerja, iz katerega izvira obveznost plačila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 29 pogodb o odstopu terjatev v skupnem znesku 3.990.729,00 SIT, sklenjenih med strankama spora v času od 24.8.1995 do 29.6.1996, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, in toženi stranki naložilo, da mora v stečajno maso tožeče stranke plačati 3.990.729,00 SIT s pripadki.

Pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izreklo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na 3. odstavek 385. člena ZPP revizijsko sodišče v reviziji uveljavjanih novih dejstev oziroma predlaganih novih dokazov pri odločanju ne sme upoštevati. Pri odločanju mora izhajati iz dejanskega stanja, ki je bilo podlaga odločitvi pritožbenega sodišča. To velja tudi za odločanje v tej revizijski zadevi.

Revizija ima prav, da morata biti za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj po določbah Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL) ugotovljena kumulativno tako objektivni kot tudi subjektivni del dejanskega stanu izpodbijanja. V obravnavanem primeru sta to bila.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da večina upnikov stečajnega dolžnika ni bila poplačana z odstopi terjatev tako, kot tožena stranka. Zato bodo morali svoje terjatve prijaviti v stečajnem postopku. V njem pa ne bodo v celoti poplačani. Prednost tožene stranke pri poplačilu njenih terjatev je torej podana. Z navedenim je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj objektivnega dela dejanskega stanu izpodbijanja.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo tudi obstoj subjektivnega dela dejanskega stanu izpodbijanja. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni nobenega pravno relevantnega dejstva zmotno ugotovilo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožeča stranka poravnala svoj dolg toženi stranki na način, ki ni bil vsebovan v njeni obveznosti. Poravnava dolga (izpolnitev terjatve) na način, ki ni vsebovan v obveznosti, pa je po ZPPSL izpolnitev terjatve na način, ki ni običajen. Takšen način izpolnitve terjatve pa je, ne glede na to, kdaj v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka je do njega prišlo, podlaga domneve, da je stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela oziroma morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje (1. točka 4. odstavka 125. člena ZPPSL).

Revizija ima tudi prav, da plačilo z odstopom terjatve ni že a priori izpodbojno pravno dejanje. Vendar to na odločitev ne more vplivati. Plačilo z odstopom terjatve je izpodbojno pravno dejanje tako, kot vsako drugo pravno dejanje, če so za to izpolnjene predpostavke iz 1. odstavka 125. člena ZPPSL. Glede na razloge, navedene zgoraj, pa so predpostavke izpodbijanja glede vseh, v tem sporu obravnavanih odstopov terjatev, izpolnjene. Dodatno k temu je izpolnjena še prepostavka, ki obravnavane odstope terjatev opredeljuje kot izpolnitve na način, ki ni običajen.

Opredelitev odstopa terjatve kot izpolnitve na način, ki ni običajen, ne zavisi od okoliščine, kako je tožeča stranka običajno izpolnjevala svoje obveznosti do tožene stranke, ampak od okoliščine, kakšen način poravnavanja obveznosti je bil med njima dogovorjen ob nastanku pravnega razmerja, iz katerega izvira obveznost plačila. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da prvotno dogovorjeni način poravnavanja obveznosti niso bili odstopi terjatev. Zato so v tem postopku obravnavani odstopi terjatev pravilno opredeljeni kot izpolnitve obveznosti na način, ki ni običajen.

Glede na zgoraj navedeno je bilo v sporu materialnopravno pravilno odločeno. Ker v postopku tudi ni prišlo do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).