Jedro

Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar pa ni mogoče glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni S.V. se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 19.2.2002 je bil obsojeni S.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen osem mesecev zapora, po členu 40. KZ pa stranska kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Zagovornik obsojenega S.V. je dne 21.6.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbo je izpodbijal iz vseh razlogov, ker naj bi izrek nasprotoval razlogom, razlogi sodbe naj bi bili popolnoma nejasni, sodišče iz nejasnih razlogov verjame tujcem, ki so nesporno govorili neresnico. Zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

V odgovoru na zahtevo je vrhovni državni tožilec A.P. z dopisom z dne 27.8.2002 podal mnenje, da naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Med razlogi sodbe in izrekom ni nasprotij, kajti sodišče je pri ugotavljanju dejanskega stanja ugotovilo vse okoliščine, ki se nanašajo na opis dejanja v izreku sodbe. Obsojenčev zagovornik torej z zahtevo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.