Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ni sporno, da je tožnik (njegova tašča) 24. 4. 2017 nakazal drugo toženi stranki 3.500,00 EUR, zato bi drugo tožena stranka po določilu 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) morala ob razvezi pogodbe ta znesek vrniti tožniku.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (II in IV točka izreka) potrdi.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I prvo toženi stranki naložilo plačilo 2.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod II je toženi stranki naložilo plačilo 3.500,00 EUR prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod III je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo in pod IV odločilo o stroških postopka.
2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija druga tožena stranka. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko zavrže (pravilno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne).
3. Tožeča stranka in prvo tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče povzema vse pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja.
6. Bistvena pritožbena graja drugotožene stranke je,da je pri poslu sodelovala le kot komisionar in izdala blagajniški prejemek, kar je razvidno iz klavzul o DDV, kjer je v prodajno ceno vključen 22 % DDV in je obračunan po 100. in 104. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Prva tožena stranka je posel prekinila in dejala, da se bo sprovedel brez komisijske prodaje. Znesek 3.500,00 EUR je bil vrnjen prvi toženi stranki.
7. Trditve drugo tožene stranke v tem postopku so naslednje. Drugo tožena stranka je odvetniku tožeče stranke povedala, da v poslu sodeluje kot komisionar, predračun je bil storniran, ker je prvo toženec dejal, da se bo posel sklenil brez komisijske prodaje. Niso sodelovali kot dobavitelji vozila ampak le kot komisionar. Drugo tožena stranka ni navajala nič drugega, za svoje trditve pa ni predložila dokazov (dokazi predloženi skupaj s pritožbo so prepozni - 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
8. Prav tako predstavlja nedopustno pritožbeno novoto tudi trditev drugo tožene stranke o tem, kaj izhaja iz obračunanega DDV, saj tudi teh trditev v postopku na prvi stopnji ni postavila.
9. Ni sporno, da je tožnik (njegova tašča) 24. 4. 2017 nakazal drugo toženi stranki 3.500,00 EUR, zato bi drugo tožena stranka po določilu 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) morala ob razvezi pogodbe ta znesek vrniti tožniku.
10. Drugo tožena stranka trdi, da je v poslu sodelovala le kot komisionar, vendar pa iz predračuna, ki ga je predložila tožeča stranka z dne 14. 4. 2017 (list. št. A3) izhaja, da je vozilo do plačila kupnine last prodajalca kot prodajalec na predračunu pa je navedena drugo tožena stranka, ki tekom postopka tudi ni predložila komisijske pogodbe, čeprav je dokazno breme za to trditev na njeni strani.
11. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.
12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.