Jedro

Gradnja balkona predstavlja posel, ki presega redno upravljanje. Gre za poseg v fasado in ploščo hiše, torej za predvideno izdelavo novega dela stavbe, ki spreminja obstoječo rabo in tudi zunanji videz nepremičnine. Poseg v skupni del stavbe terja soglasje vseh solastnikov skupnih delov. Ker toženec soglasja tožnice za gradnjo balkona ni imel, njegov poseg pomeni nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan opustiti vse posege v nepremičnino parc. št. 000/5 in 000/9, k. o. ..., v naravi stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem z naslovom ...

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. odločilo, da je toženec dolžan opustiti vse posege v nepremičnino parc. št. 000/5 in 000/9, k. o. ..., v naravi stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem z naslovom ..., predvsem pa opustiti gradnjo balkona na južni strani hiše in odstraniti sedem konzol, II. zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec preneha polagati izolacijo in cementni estrih na armirano betonsko ploščo nad pritličjem ter vse navedeno odstrani in vzpostavi stanje, kot je bilo pred posegom ter III. odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške.

2. Pritožbo zoper odločitev v I. točki sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 vlaga toženec. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče kršilo razpravno načelo, saj je ugotavljalo dejansko stanje izven tožbenih navedb. Po povzetku tožničinih navedb v vlogah glede spremenjene uporabe nepremičnine, toženec opozarja, da tožnica ni podala konkretnih trditev, v čem naj bi postavitev konzol, kaj šele predvidena gradnja, vplivala na osončenje terase, saj ni podala nobenih navedb glede pretekle in bodoče rabe zračnega prostora nad teraso. Sodišče je opravilo ogled na kraju samem, na katerem je bilo ugotovljeno, da konzole ne segajo preko kapi strehe. Neutemeljena je trditev tožnice, da bi gradnja balkona vplivala na osončenje terase. Tožnica ni postavila trditev, da naj bi bilo zaradi konzol oteženo prenašanje višjih in daljših predmetov skozi vrata, kot tudi ne, da bi konzole oziroma predviden balkon oviral višje osebe pri prehodu predmetov. Toženec je solastnik nepremičnine z opredeljenim obsegom uporabe, a je ne more uporabljati, saj mu tožnica prepoveduje vsa osnovna dela, s katerimi bi izdelal stanovanje in v njem bival z družino. Ogled na kraju samem ni pokazal, da bi balkon kakorkoli vplival na izvrševanje solastninske pravice tožnice, celo nasprotno, senco na teraso meče le bližnja hruška. Tožnica tudi ni nikoli opredelila trditve, da bi na konzolah stoječ balkon pomenil enostransko spremembo načina uporabe nepremičnine. Balkon ne predstavlja nikakršnega nadstandarda, temveč spada v osnovno bivalno platformo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ne pojasni, zakaj naj toženčeva dela ne bi predstavljala posla, potrebnega za obratovanje ali vzdrževanje nepremičnine. Utemeljenost zahtevka je treba preverjati tudi v razmerju do solastninske pravice toženca. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse, po kateri lastninsko varstvo enega solastnika proti drugemu nalaga tehtanje vseh okoliščin primera, predvsem pa solastninsko pravico pretehtati glede na druge ustavno zajamčene pravice. Do negatornega varstva bi bila tožnica upravičena le, če bi sporno ravnanje toženca dejansko predstavljalo oviro za izvrševanje njene solastninske pravice, česar pa tožnica ni dokazala kljub opozorilom toženca.

Sporna nepremičnina je v naravi razdeljena na dve enoti, tožnica je izrazila mnenje, da lahko toženec v zgornjih prostorih dela kar hoče. Sodišče je tako preveč lahkotno sledilo tožnici, da naj bi ves čas nasprotovala vgradnji konzol oziroma nameravani gradnji balkona.

Odločitev sodišča, da je toženec dolžan opustiti vse posege v nepremičnino, čeprav je v nadaljevanju odločeno, da gre predvsem za dela v zvezi z gradnjo balkona, je v medsebojnem nasprotju.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot zemljiškoknjižna solastnica stanovanjske stavbe uveljavlja zoper toženca, ki je zemljiškoknjižni solastnik iste stavbe, varstvo solastninske pravice na podlagi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi z 99. členom SPZ. Protipravnost vznemirjanja je tožnica utemeljevala s trditvami, da je zaradi posega ovirana pri izvrševanju solastninske pravice na terasi, ki je pod konzolami oziroma predvideno gradnjo balkona, in da toženec za poseg - postavitev balkona, ni pridobil njenega soglasja.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki zemljiškoknjižna solastnika nepremičnine - tožnica do 3/5, toženec do 1/5. Toženec je vgradil sedem kovinskih konzol, namenjenih za gradnjo balkona, neposredno nad teraso, ki jo uporablja tožnica. Tožnica in pravna prednica toženca (mati A. A.) sta se z dednim dogovorom v sklepu o dedovanju D 99/94 (priloga A 4 in B 4), po katerem sta dobili vsaka 2/5 solastnega deleža na sporni nepremičnini, dogovorili o načinu uporabe nepremičnine.2 Pravdni stranki sta med tem pravdnim postopkom v nepravdnem postopku zaradi razdelitve sporne nepremičnine, sklenili sodno poravnavo, s katero je toženec prejel v izključno last nadstropje in podstrešje ter en kletni prostor, tožnica pa pritličje stavbe, garažo s teraso in preostale kletne prostore (priloga B 11), s čimer je prišlo do ustanovitve dejanske etažne lastnine.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dela, namenjena postavitvi balkona, izvedel brez soglasja tožnice. Ugotovitev sodišča prve stopnje ima oporo v prepričljivi dokazni oceni ne le izpovedi tožnice, pač pa tudi izpovedi prič B. B., A. A. ter izpovedi toženca in listinske dokumentacije. Posplošen pritožbeni očitek, da je sodišče preveč lahkotno sledilo tožnici, prepričljive dokazne ocene, ki v celoti ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP, ne omaje.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da vgradnja železnih konzol oziroma nameravana gradnja balkona, pomeni posel, ki presega redno upravljanje. Gre za poseg v fasado in ploščo hiše, torej za predvideno izdelavo novega dela stavbe, ki spreminja obstoječo rabo in tudi zunanji videz nepremičnine, ker balkona pred tem na južni strani objekta ni bilo. Poseg v skupni del stavbe v skladu s 5. odstavkom 67. člena SPZ terja soglasje vseh solastnikov skupnih delov. Za posel rednega upravljanja pa se šteje tisti posel, ki je potreben za obratovanje3 in vzdrževanje4 stvari za doseganje njenega namena (3. odstavek 67. člena SPZ), za kar pri že izvedenem in nameravanem posegu ne gre. Celo, če bi se štelo, da gre pri ravnanju toženca za posel rednega upravljanja, je pravilno ugotovljeno, da toženec ni imel soglasja za izgradnjo balkona na obstoječih vgrajenih kovinskih konzolah ne od tožnice, ne prej od njene pravne prednice B. B. (glede 1/5). Torej ni imel niti potrebnega soglasja solastnikov, katerih idealni deleži skupaj z njegovim sestavljajo več kot polovico njene vrednosti (2. odstavek 67. člena SPZ).

9. Ker toženec (vsaj) soglasja tožnice za gradnjo balkona (poseg v skupni del stavbe) ni imel, njegov poseg pomeni nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnice na skupnem delu, zato utemeljeno zahteva sodno varstvo na podlagi 99. in 100. člena SPZ. Tisti, ki s svojim ravnanjem samovoljno poseže v skupni del stvari z namenom pridobitve posebnega dela (razširitve stanovanja), ne da bi imel za poseg z zakonom predpisano soglasje, ravna brez pravne podlage in zato protipravno. Njegovo ravnanje že samo po sebi predstavlja protipravno vznemirjanje solastninske pravice.5 S tem namreč krši upravičenja solastnice, upravljati s skupnim delom v solastnini. Tožnica ni dolžna trpeti/prenašati samovoljnega posega v skupni del, ki bi spremenil zunanji videz solastnega objekta, pa tudi način uporabe stvari.

10. Zaradi narave solastninske pravice sta v solastninskih razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enakimi upravičenji drugega lastnika, ne smeta pa biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, zlasti ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje enega od solastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskih razmerjih. Po stališčih sodne prakse je mogoče solastniku odreči sodno varstvo le izjemoma, če bi se z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja,6 za kar v obravnavanem primeru ne gre. Pritožbeno sklicevanje na odločbo VSL II Cp 1464/20016, ki v dejanskem pogledu ni primerljiva s konkretnim primerom, tako ni na mestu. S prepovedjo izgradnje balkona tudi ni v ničemer onemogočeno bivanje toženca s svojo družino v stanovanju v prvem nadstropju. Z odločitvijo sodišča prve stopnje torej ni poseženo v toženčevo pravico do družinskega življenja, saj pri gradnji balkona ni mogoče govoriti, da je toženec ščitil to pravico. Okoliščina, da je gradnja stanovanjskih hiš z balkoni običajn(ejš)a, ne more vplivati na protipravnosti toženčevega ravnanja oziroma opravičiti njegovega samovoljnega ravnanja.

11. Ker je bilo zahtevku tožnice že iz navedenih razlogov pravilno ugodeno, se s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vpliva posega na izvrševanje lastninske pravice prekoračilo trditveno podlago, višje sodišče podrobneje ne ukvarja. Pritožbeno sklicevanje na odločbo VSL I Cp 2872/2014 ni na mestu, saj gre za neprimerljivo zadevo. V omenjeni zadevi je šlo v nasprotju s sporno zadevo za neznaten in vzdrževalni poseg (ki ni bil prepovedan ali opravljen brez soglasja).

12. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da ob ugotovitvah konkretnega protipravnega/samovoljnega posega v solastninsko pravico tožnice na skupnem delu in s strani tožnice podanega soglasje ter sodelovanja pri določenih izvršenih adaptacijskih delih (polaganje izolacije in estriha na armirano betonsko ploščo nad pritličjem, glede katerih je bila odločitev pravnomočno zavrnjena), ni materialnopravne podlage za odločitev, da je toženec dolžan opustiti vse posege v nepremičnino. Sodno varstvo pred vznemirjanjem (so)lastninske pravice omogoča zaščito lastnika le pred konkretnim vznemirjanjem; solastniku oziroma etažnemu lastniku in s tem solastniku skupnih delov, pa tudi sicer ni mogoče prepovedati vsakega poseganja v solastno nepremičnino oziroma v nepremičnino v dejanski etažni lastnini.

13. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za opustitev vseh posegov v sporno nepremičnino (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem delu pa je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (1. in 2. odstavek 350. člena ZPP), niso podani (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni posegalo, ker se uspeh strank (zaradi spremembe izpodbijane sodbe) ni bistveno spremenil; tožnica je v pravdi uspela z zahtevkom glede posegov v zvezi z nameravano gradnjo balkona, propadla pa v delu glede prepovedi polaganja izolacije in estriha, pri čemer (zavrnjen) uvodni del zahtevka, da je toženec dolžan opustiti vse posege v nepremičnino, ni terjal dodatnih pravdnih stroškov, pravdnima strankama pa so nastali primerljivi odvetniški stroški.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP in drugem odstavku 154. člena ZPP. Ker je toženec s pritožbo uspel z manjšim delom, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) 14. 9. 2017. Po prehodni določbi 3. odstavka 125. člena novele ZPP-E se je postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporablja do začetka uporabe ZPP-E. 2 Solastniški deleže tožnice predstavlja spodnje stanovanje v hiši, vključno s teraso in garažo, delež toženca pa zgornje stanovanje v hiši s tem, da ima tretja solastnica solastniški delež na celotni nepremičnini. 3 Mišljene so dejavnosti, potrebne, da se nepremičnina uporablja in deluje v skladu s svojim namenom. Izgradnja balkona s posegom v skupne prostore ni potrebna zato, da se lahko stanovanje v prvem nadstropju uporablja. 4 Vzdrževanje so ukrepi za ohranitev substance že obstoječe nepremičnine oziroma njihovih delov in njene zmožnosti služiti svojemu namenu. 5 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 270/2011 in VSL I Cp 452/2017, II Cp 364/2016 ter II Cp 1395/2015. 6 Primerjaj VS RS II Ips 137/2013, tudi VSL III Cp 999/2015 in II Cp 1395/2015.