Jedro

Zgolj z blagajniškim dnevnikom, v katerem je tožnik sam navedel, da je bila gotovina porabljena za plačilo spornega računa in s potrdilom bivšega lastnika družbe B., s katerim potrjuje, da je bila faktura št. 13/06 plačana do konca leta 2007 v sedmih obrokih, tožnik tudi zatrjevanih dejstev ni dokazal že zato, ker ni predložil verodostojnih listin (bančnih nakazil), ki bi te njegove navedbe dokazovale.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2007 odmerila dohodnino v znesku 15.429,00 EUR, ter hkrati odredila, da mora v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe s plačilnim nalogom plačati razliko v višino 4.404,00 EUR na navedeni prehodni davčni podračun. Odločila je še, da se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe ter ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali, da stranka trpi svoje stroške ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

V obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora pravne osebe A. d.o.o. pri kontroli transakcijskega računa ugotovljeno, da navedena pravna oseba izkazuje visoke zneske prilivov iz tujine, katerim so nato sledili visoki zneski dvigov gotovine, ki jih je dvigoval direktor zavezanca (tožnik) in jih evidentiral kot plačila različnih računov oziroma vračila denarja. Davčni organ je med postopkom preveril vso predloženo listinsko in poslovno dokumentacijo, povezano z dvigi, ter ugotovil, da je v navedenih primerih šlo za nezakonita nakazila denarja iz tujine, katerim so nato sledili nezakoniti dvigi gotovine s transakcijskega računa. Davčni organ je zato izplačilo gotovine v znesku 44.100,00 EUR, ki je bilo opravljeno v letu 2007, opredelil kot dohodek iz zaposlitve direktorja.

Glede na navedeno se osnova za dohodnino za 2007 za tožnika ugotavlja na podlagi podatkov iz uradne evidence davčnega organa in se kot dohodek z oznako 1109 upošteva bruto prejemek v znesku 44.100,00 EUR.

Tožnik je bil z navedenimi ugotovitvami seznanjen, ter je nanje podal pripombe. Glede tožnikove pripombe, ki se nanaša na fakturo v višini 44.100,00 EUR, ki jo družbi A. d.o.o. izstavila italijanska družba B., se toženka sklicuje na ugotovitve iz odločbe z dne 4. 5. 2012, iz katerih izhaja, da je bil navedeni posel fiktiven, saj navedena družba niti ni imela sredstev, niti nobene koristi od navedenega nakupa. Denar za plačilo ji je nakazala družba C. (ki je na bančni izpisek navedla, da plačuje računa 37 in 50, ki sploh nista obstajala), tožnik pa je takoj po nakazilu dvignil gotovino.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da ni sporno, da je družba A. od družbe C. v letu 2007 prejela dve nakazili, in sicer v višini 19.620,15 EUR in 24.443,69 EUR ter da je tožnik kot direktor navedene družbe še v istem letu z računa navedene družbe dvignil gotovino v skupnem znesku 44.100,00 EUR. Dvignjeno gotovino je evidentiral kot plačilo računa št. 131 (nakup podjetja D. in osnovnih sredstev), vendar drugostopenjski upravni organ pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da ni dokazal, da je račun plačal z dvignjenim denarjem, niti nakup ni razviden iz poslovnih knjig. Glede tožnikovega ugovora, da blago po navedeni fakturi ni prišlo v Slovenijo, ker je bilo kot osnovni kapital vloženo v družbo A. v Italiji, drugostopenjski upravni organ odgovarja, da tožnik ni predložil dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je šlo za vložek v navedeno družbo in da je ta sredstva prejela. Tega ne more spremeniti niti potrdilo bivšega lastnika družbe B., da je bila faktura plačana v sedmih obrokih. Poleg dejstva, da je navedena pravna oseba na dan izdaje računa nehala poslovati, tožnik plačila obrokov, navedenih v potrdilu, ni dokazal z verodostojnimi listinami, to je z bančnimi nakazili. Blagajniški dnevniki, ki jih je tožnik sestavljal sam, pa niso verodostojen dokaz.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pri odločitvi izhajala iz napačnih oziroma nepopolnih podatkov o poslovanju družbe A. d.o.o. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da naj bi kot direktor družbe A. d.o.o. od leta 2007 dalje dvigoval različne zneske gotovine z navedbo, da gre za vračilo posojila oziroma plačilo računov, čeprav danega posojila oziroma prejetih računov za dobavljeno blago sploh ni bilo oziroma so bili fiktivni. Pojasnjuje, kako je navedena družba leta 1997 najela kredit za potrebe nakupa opreme trgovine v Šempetru, ki je bila kasneje prodana, tožnik pa je moral za poplačilo kredita najeti kredit oziroma ga je kasneje najela tudi njegova žena, kar vse izhaja iz posojilnih pogodb iz leta 2002, 2003, 2008, 2009 in 2010. Izplačilo navedenih zneskov tako ne more predstavljati drugih dohodka iz zaposlitve.

Glede spornosti fakture v višini 44.100,00 EUR, ki je bila navedeni družbi izstavljena s strani italijanske družbe B., tožnik navaja, da je bilo blago po navedeni fakturi kot osnovni kapital vloženo v družbo A. v Italiji, zato ni prišlo v Slovenijo. V potrditev svojih navedb je v davčni spis predložil izjavo bivšega lastnika in kopije blagajniškega dnevnika za leto 2007. Navaja, da je z družbo C. iz Italije podpisal štiri pogodbe o odstopu terjatev, tako je družba C. družbi A. nakazala zneske v višini odstopljenih terjatev, z njimi pa je navedena družba plačevala svoje dobavitelje. V zvezi s tem je davčnemu organu predložil izjave direktorjev oziroma pooblaščenih oseb in na njih navezujoče se kopije blagajniških dnevnikov za posamezne zneske plačil in sicer družbe B., C., E., C. Teh izjav toženka ni upoštevala oziroma se do njih ni opredelila.

Navaja tudi, da je družba G. leta 2007 v Italiji registrirala hčerinsko podjetje. Ta je za poplačilo dobaviteljev in storitev v letu 2007 porabila 32.939,00 EUR, 2008 pa 52.754,00 EUR. Zaradi navedenih primanjkljajev je hčerinska družba iz Italije želela sanirati bilančne izgube družbe G. ter ponovno vzpostaviti pozitivni kapital. Zato je družba leta 2008 z družbo C. iz Italije podpisala šest pogodb o odstopu terjatev za različne zneske. Tako je družba C. družbi G. nakazala zneske v višini odstopljenih terjatev. S tem denarjem pa je citirana družba plačevala svoje dobavitelje, do katerih je imela zapadle in neporavnane obveznosti, kar potrjujejo posamezni dvigi zneskov v gotovini, po drugi strani pa zapiranje posameznih računov do dobaviteljev. V dokaz navedenih trditev je tožnik predložil izjave direktorjev oziroma pooblaščenih oseb in na njih se navezujoče kopije blagajniških dnevnikov za posamezne zneske plačil, in sicer družbe H. d.o.o, I., B., in podobno. Bistvo teh potrdil je v tem, da iz njih nedvoumno izhaja, da dvignjen denar ni obdržal tožnik, pač pa je bil izročen upnikom za poravnavo njihovih terjatev. Neutemeljena pa je tudi navedba davčnega organa, da naj bi družba poravnala zastarane obveznosti. V tujini so zastaralni roki daljši, poleg tega pa terjatve iz leta 2005 in 2006 v času plačila niso bile zastarane niti po slovenskem pravu. Navedeni zneski tako ne morejo predstavljati prejemkov iz zaposlitve tožnika, saj temu dejansko niso bili nikoli izplačani za opravljanje dela, pač pa so se z njimi poravnavale terjatev do dobaviteljev družb A. d.o.o. in G. d.o.o., kar nesporno potrjujejo izjave upnikov navedenih družb. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi in ker so tožbene navedbe enake pritožbenim, se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopne odločbe in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbeni ugovori še dodaja: V zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da predstavlja znesek 44.100,00 EUR, ki ga je tožnik dvignil z računa pravne osebe A. d.o.o., dohodek iz zaposlitve, na podlagi katerega je bila tožniku odmerjena sporna dohodnina za leto 2007. Davčni zavezanec mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti verodostojne dokaze. Pri tem je vrsta dokaznih sredstev omejena, pri čemer ne gre za omejitev po določbah ZDavP-2, temveč za omejitev, ki izhaja iz vsebine samega davčnega postopka oziroma določb materialnih predpisov. V skladu z navedenim se poslovni dogodki davčno priznavajo samo na podlagi pravilnih in verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Zato mora podlaga za izstavljene račune izhajati iz poslovnih knjig. Kot davčno upoštevni dogodek se namreč šteje le tisti, za katerega ima davčni zavezanec verodostojno listino in je tak dogodek na podlagi takšne listine knjižen v zavezančevih knjigovodskih evidencah, pri plačilih pa obstaja sledljiv denarni tok. Izstavljeni računi morajo zato temeljiti na sklenjenih poslih, iz katerih morajo biti razvidne pravice in obveznosti pogodbenih strank, zavedeni morajo biti v poslovnih knjigah, obstajati pa mora tudi dokumentacija o plačilu.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnih organov, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, s katerimi bi izkazal resničnost svoje trditve, da je z dvignjenimi sredstvi z računov navedene pravne osebe poravnaval njene obveznosti, kar sta podrobno utemeljila že upravna organa.

V zadevi ni sporno, da je družba C. v letu 2007 na račun družbe A. nakazala 19.620,15 EUR in 24.443,60 EUR, kot namen nakazila pa je navedla plačilo računov št. 37 in 50, ki sploh nista bila izdana. Tožnik namreč tem ugotovitvam ne ugovarja. Prav tako ni sporno, da je tožnik v letu 2007 dvignil gotovino v višini 44.100,00 EUR in dvig v blagajniškem dnevniku evidentiral kot plačilo računa št. 131 za nakup podjetja in osnovnih sredstev družbe D., ki je istega dne prenehalo s poslovanjem.

Že v inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni dokazal, da bi z dvignjenim denarjem plačal navedeni račun, niti nakup ni razviden iz poslovnih knjig. Prav tako ni izkazal resničnost svojih trditev, da je šlo za vložek v družbo A. v Italiji in da je navedena družba sredstva prejela. Tožnik za plačilo navedenega računa torej ni imel podlage v poslovnih knjigah, niti ga ni dokazal z verodostojnimi listinami, to je z bančnimi nakazili. Zgolj z blagajniškim dnevnikom, v katerem je tožnik sam navedel, da je bila navedena gotovina porabljena za plačilo navedenega računa in s potrdilom bivšega lastnika družbe B., s katerim potrjuje, da je bila faktura št. 13/06 plačana do konca leta 2007 v sedmih obrokih, tožnik tudi po presoji sodišča zatrjevanih dejstev ni dokazal že zato, ker ni predložil verodostojnih listin (bančnih nakazil), ki bi te njegove navedbe dokazovale.

Opredelitev navedenega zneska kot dohodek iz zaposlitve direktorja je zato pravilna in zakonita.

Tožnikov ugovor, da so bila z dvigi gotovine z računa družbe A. poravnana posojila, ki sta jih najela s soprogo, je prvostopenjski upravni organ zavrnil s sklicevanjem na ugotovitve iz inšpekcijske odločbe z dne 4. 5. 2012. Iz navedene odločbe izhaja, da ima navedena posojila in vračila tožnik evidentirana na drugih kontih in se ne nanašajo na ugotovljene nepravilnosti.

Ostali tožbeni ugovori pa se ne nanašajo ne nanašajo na okoliščine, ki bi bile za odločanje v tej zadevi bistvene, zato sodišče nanje ni odgovarjalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.