Jedro

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revizija ni dovoljena, če je pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa od te prakse ne odstopa.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 484-55/00-56-51-88/25-1899/00-09-210-04 z dne 7. 11. 2012, o izvršbi, s katerim je prvostopenjski davčni organ odločil, da se revidentki vrnejo zamudne obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti v skupnem znesku 28.433,11 EUR, ki so obračunane od dneva plačila zamudnih obresti do dneva izdaje odločbe dne 7. 11. 2012 in nadaljnje zamudne obresti, obračunane od 8. 11. 2012 dalje. Tožena stranka je z odločbo, št. DT 499-14-110/2012-2 z dne 26. 3. 2013, zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revidentka v reviziji navaja, da je revizija dovoljena zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem naj Vrhovno sodišče še ne bi odločilo, in sicer „ali je treba v primeru odločanja o vračilu obresti za preveč plačane zamudne obresti kot del naknadno odmerjenega davka uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja o vračilu zamudnih obresti od preveč plačanega davka (ZDavP-1), ali predpis, ki je veljal v času odločanja o obrestnih merah na zamudne obresti, to je po 96. členu ZDavP-2“.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je vprašanje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja revidentka, v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno pravno vprašanje.

8. Vrhovno sodišče je že v sodbah X Ips 340/2012, X Ips 83/2013 in X Ips 239/2013, vse z dne 3. 10. 2013 in X Ips 238/2013 z dne 5. 12. 2013 sprejelo stališče, da določba tretjega odstavka 418. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, razen če zakon določi drugače. V primeru odločanja o vračilu obresti od preveč plačanih zamudnih obresti kot del naknadno odmerjenega davka je torej treba uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja o vračilu obresti od preveč plačanih zamudnih obresti, to je v obravnavanem primeru ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero.

9. Ker je o postavljenem pravnem vprašanju že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).